Otoček

Na spodnji mizi naj bi vinar predstavljal svoja vina. Na listku je pisalo, kdo. To sem za objavo pobrisal. Ni bistveno. Vinar je prijavil svojo udeležbo, bil najavljen in se potem na predstavitvi ni pojavil, vin ni dostavil. Razlogi seveda so. Nedvomno. A posledice večinoma niso odvisne od morebitne opravičljivosti takega ravnanja. In ne trpi le ugled manjkajočega vinarja, trpi dogodek, prireditev. Slaba luč pade tudi na prisotne. Na kolege. Na celoto. V tem primeru med vrsticami: slovenski vinarji so nezanesljivi. Večina od prisotnih v takih primerih in tudi tokrat svoje mnenje zadrži zase, posamezni izrečeni komentarji pa so do manjkajočega kolega precej nerazumevajoči, tudi z uporabo ne ravno vljudnega besedišča.

Ponedeljek. Palazzo Imperiale, Genova, Italija. Predstavitev slovenskih vin. Miza, čakajoča na manjkajočega vinarja, je počasi postala priročno odlagališče. In hkrati otoček sramote. 20 mm, f/6,3, 1/40 sekunde, ISO 10.000.

Prazna flaša: Svetlikovo Rdeče 2004 (2.)

V torek dobim flašo, zvečer odprem in jo primerjava z Barbi še z dvema drugima letnikoma istega vina, sporočim Ediju, skoraj sosedu, da so po moje vse tri ponujene možnosti okej in da bo za trenutni namen že prej predlagani 2009 povsem primeren, torej ni nobene potrebe za zamenjavo.

V sredo naju ni doma, vino počiva samo zase in naju pridno čaka in se ravno prav nadiha, v četrtek pa pri večerji spet tole v kozarce, vohanje, premetavanje po ustih, požirek po grlu in … iskren pohvalen esemes Ediju in kmalu njegov odgovor, da bo pa zdaj tudi sam odprl eno flašo in jo spremljal.

Kakor koli, z Barbi potem ob nadaljnjih večerih počasi s kozarci uživava naprej do konca tedna, ko nama te nikakor starikave, elegantne, resne, zrele, gladke, žametne rdečine nekako zmanjka. Žal.

 

Podobna izkušnja nedavno z istim vinom letnika 2008. In potem razmislek, premalo je tole za trden zaključek, a vseeno, nobenega od navedenih dveh letnikov nimam v spominu kot toplega, vročega, suhega. Prej obratno. S tem, da Svetlikov vinograd merlota in cabernet sauvignona spada med najvišje ležeče na Vipavskem.

 

In me takrat nekaj rukne v možgane in s telefonom obiščem te zapise, vtipkam v iskalnik Svetlikovo in … Ja. Pred sedmimi leti in pol sem pisal o istem vinu in takrat napisal: Tudi, če bi ga spili leto, dve, tri kasneje … To! Očitno sem bil glede tega celo malce skromen. In ja, zdaj, toliko pozneje, se mu po odprtju priležeta dan ali dva dihanja. Ali pa zanimivo nekajdnevno spremljanje.

Kakor koli, tole Svetlikovo Rdeče je prva prazna flaša, ki je po evolucijskem nadaljevanju zgodbe tukaj doživela svojo drugo ovekovečenje in omembo. Kar morda ni zelo pomembno. Od 280 napolnjenih steklenic jih je tako ali tako zagotovo zdaj na voljo komaj kaj. Morda pa tole vseeno bere kak srečni lastnik dobro hranjenega in ohranjenega primerka. In se morda uspe strinjati z mano. Nikakor ne bom zdaj ponovno napisal, da bo po nadaljnjem letu, dveh ali treh vino še bolj navduševalo, zanima pa me nadaljevanje te zgodbe. Ena flaša je še v kleti. In morda čez leta katero odpreta tudi še Ivi in Edi.