Tim

Nenadna luknja v urniku. Improvizacija. Obisk torej ni načrtovan. Niti pokušina. Tudi fotkanje ne. Sploh pa s sabo nimam stojala. In še marsičesa. Svečina. Tik ob Avstriji. Kekca trenutno ni. Je pa Tim. A Kekec sporoči Barbi, kaj nujno morava poskusiti. Lahko pa poleg tega menda dobiva v kozarce kar koli, če mu v zameno škljocnem kako sliko za fejsbuk. V bistvu moje garanje, da lahko Barbi dobi tisti kar koli. In kar koli je tu lahko marsikaj. Jebat ga. Itak pa tisto dobim hkrati tudi jaz.

Torej fotka. Ali dve.
Tim. Sod. Pipeta. Vino. Kozarec …

Tim Lo Duca. Jaz na lojtri, 12 mm, f/6,3, 1/20 sekunde iz roke, ISO 6400, rahla korekcija izmerjene vrednosti osvetlitve.

Naslednji dan pošljem moj improvizirani pridelek. Timov odgovor: … Hvala za slikci, super sta 🙂 . Naslednjič pa (odpremo, spijemo … – op. M. M.) še renca 2009 magnum 🙂.

Kljub zaključnemu smešku za obljubljenim magnumom bom to vzel resno in Tima prijel za besedo! 🙂 . Eno od tokrat izpraznjeni flaš iz kategorije kar koli, resnično in prepričljivo vinsko redkost, sem pa za takrat tudi že rezerviral. Čeprav bo zanjo treba posneti še eno sliko. Itak bo treba. Zakaj pa ne.

Prazna flaša: Edi Simčič, Kolos 2003

Prinesem na mizo tri kozarce in tri flaše. Odprem po želji, Primož izbere Albanca, Barbi pa določi, da nič od predlaganega, ona bi in pač torej tudi bo Kolos. Dobesedno nekaj velikega. Ukaz je ukaz, jebat ga, Primož požre cmok (ali pa morda niti ne, ne vem), njegova želja tokrat ne bo upoštevana, jaz nazaj dol v klet in za vse tri prisotne odčepim flašo tele briške rdečine.

Merlot, cabernet sauvignon in menda začimbni delež cabernet franca. Spoštljiva starost. 2003. Vroč letnik. Temu primeren alkohol: štirinajst. Kolos je bil namenoma zastavljen zelo pretenciozno ter enako resno in brezkompromisno potem tudi realiziran. Nadgradnja že tako ne prav sramežljivega Dueta Lex iz iste kleti. S ceno, ki vinarju niti približno ne dopušča blefa in nam večini ne omogoča, da bi tole pili kadar koli in kolikor koli. Morda kvečjemu kjer koli. Recimo. Pričakovanja so torej visoka, a jebat ga, tudi marsikaj svetovno bolj legendarnega se v tem času že zlomi. Zato v soboto z odpiračem nad čep malce upajoče in skoraj previdno. Pluta je OK, poskusim požirek. Odločitev: ne bomo dekantirali. Zračenje prvih požirkov zato vsak zase v svojem kozarcu, nedeljo pa preostalo vino počaka v steklenici. Nakar da ta kolos v nosu in v ustih od sebe še več kot včeraj. Kapo dol. In potem dilema, ali preostale flaše še pustiti in upati na njihov še bolj srečen konec ali jih ob prvih primernih prilikah predhodno pravočasno odpreti in potem čez par uric počasi uživati. Po temeljitem razmisleku se intuitivno nagibam se k slednjemu. Torej zelo verjetno v kar doglednem času v kozarcih spet Kolos!

 

Kvevri

Kvevri je glinena posoda za pridelavo in hranjenje vina, ki ji pri nas pogosto napačno rečejo amfora. A o tem in še o čem smo že (Kvevri, kvevrija, kvevriju …, Zaliko, Gaumarjos!)

Na to temo tokrat mali oglas: še pred letošnjo trgatvijo bo v Sloveniji nepričakovano in menda cenovno ugodno na voljo nekaj novih kvevrijev (običajni dobavni rok zanj je trenutno menda okoli dve leti) neposredno iz Gruzije. Po dva tisoč litrov vsak. Po dve toni, bi rekli Gruzijci. Kar je, mimogrede, priporočena zgornja volumenska meja, pogojena s segrevanje vsebine med alkoholno fermentacijo. Ni v kleti prostora za dovolj veliko luknjo v tleh? V Gruziji sem videl kvevrije z vinom vkopane na dvorišču. Pod milim nebom. In pil vino iz njih. Skratka: izziv. Ali pa možnost za izpolnitev skrite želje.

Resne interesente seveda usmerim v neposredne pogovore z dobaviteljem.

Butična vinska klet (marani) v Gruziji z okoli sto let starimi kvevriji, ki so še vedno v uporabi. Posneto lani oktobra tik pred trgatvijo. 24 mm, f/11, ISO 200. Osvetljeno z baterijsko svetilko.

Uspeh

Revija Vino. Jesen 2016. Strani 32 in 33. Članek Visoko: Marjan Simčič. Slika zgoraj.
In pred objavo tukajšnji zapis s priprave članka in z njegovo najavo: http://www.revija-vino.si/blog/mm/2016/10/sto/
Kmalu je prevod omenjene objave v reviji Vino pod naslovom At the Pinnacle of Wine objavljen na interni internetni strani FIVS – svetovnega združenja industrije alkoholnih pijač (vino, pivo, žgane pijače) z najavo:

ARTICLE OF INTEREST
At the Pinnacle of Wine: An interesting article by FIVS Member Dušan Brejc, Director of the Wine Association of Slovenia, closely examines the reasons for the success of the Slovenian family estate winery, Marjan Simič Wines. Dušan contends that “wine also has value that cannot be expressed in numbers” in his detailed examination of Marjan Simič’s expertise and outstanding wines.

FIVS zajame najpomembnejše svetovne proizvajalce, distributerje, uvoznike, izvoznike in panožne organizacije –  https://fivs.org/wm/about.htm. Članek bo torej videlo ali prebralo okoli 200 ključnih posameznikov, poslovnih subjektov in inštitucij, ki imajo bistven vpliv na vse, kar se na planetu zgodi v povezavi z vinom. FIVS ne objavlja PR besedil. Kratko in jasno pojasnilo vrhunskega pravnika, ki je vodja pisarne FIVS: “Če članek ne bi bil vreden objave, je ne bi bilo, fullstop.”

Članek bo ostal v trajnem arhivu FIVS.

Tu lahko z dejstvi končamo in se avtorju besedila pridružimo v razmišljanju o možnosti, da je ta članek na pc-jih svetovnih odločevalcev tudi nekakšna »dolgoročna naložba« in tudi teaser vinskim kupcem za sejem Prowein v marcu – če se splača prebrati članek, je morda vredno okusiti tudi slovenska vina

Lahko razmišljamo še naprej. Tudi širše. O marsičem. Recimo o reviji Vino. Namenoma tu zdaj brez drugih namigov. Če so potrebni, je tako ali tako brez pomena.

M M X V I

Letos sem za lani hitrejši kot lani za predlani. Kar ne pomeni nič več kot natančno to in le to, torej v bistvu nič. A vseeno: praštevilčno malo ali mnogo mojih vtisov iz lanskega leta: MMXVI. Brez medsebojne rdeče niti. Brez želje po facebookovskem ugajanju. Zgolj enaintrideset ohranjenih svetovno nepomembnih trenutkov preteklega leta.

Trofeja. Eden od lanskih motivov. 105 mm, F/8, 1/50 sekunde, ISO 1000