Bine

Espresso brez cukra, kobilice, kozarec vode. In Bine za revijo Vino Napotu med drugim o jebanju ježa. Za fotke, ki jih imam v glavi, potem potrebujem pol ure. Deset minut, reče Bine. Zdilava se za petnajst. Predrugačenje načrta. In jebem ježa.

Bine Volčič. 105 mm, f/6,3, 1/40 sekunde, ISO 2000

Bine Volčič. 105 mm, f/6,3, 1/40 sekunde, ISO 2000

Koreja

Pred dnevi. Na martinovo, če smo natančni. Slednje verjetno slučajno in za ta zapis zanesljivo povsem nebistveno. Portal RTVSLO: Devet slovenskih vinarjev se je predstavilo v Daedžonu, Južna Koreja … Obiskovalci sejma so bili navdušeni nad slikovitim slovenskih predstavitvenim prostorom, ki so ga krasili motivi iz Vipavske doline. V resnici je sicer stojnico (katere opremo so tudi sicer zasnovali v našem studiu) krasil le en motiv. Tri metre širine. Malce samohvale: moja fotka. Za ta namen, upoštevajoč celo vrsto kriterijev, zelo zelo premišljeno predlagana (kaj, kje, komu, kako … sporočamo) in na koncu tudi izbrana. Kot kaže, ne brez želenega in pričakovanega učinka.

Vipavski Križ. 50 mm (DX, efektivno torej cca 75 mm), f/5,6, 1/350 sekunde, ISO 250

Vipavski Križ, september 2007. 50 mm (DX, efektivno torej cca 75 mm), f/5,6, 1/350 sekunde, ISO 250

Resnica

Gruzija, trgatev, saperavi

20 mm, f/8, 1/100 sekunde, ISO 640

 

Na sliki: merlot. Nekje.
Prepričan sem, da lahko večina žal mirno prebavi to trditev. Čeprav je preprosto dokazljiva laž. Nič drugega kot to. Enaka laž kot je beseda REBULA ob moji fotografiji grozda verduca (brez navedbe avtorja) nedavno v eni od slovenskih revij. In povsem enaka laž je slika grozda jedilnega grozdja ob kozarcu sivega pinota (ali nečesa podobnega, rahlo bakrenastega, vsekakor pa ne rebule) pod člankom z naslovom TRI PODOBE REBULE v neki drugi slovenski reviji. Obe se posvečata kulinariki, vinu …

Večini bralcev je vseeno. Ker pač nikakor ni pričakovati, da bi vse to poznali in prepoznali. Ravno zato bi moral biti odnos tistih na drugi strani toliko bolj odgovoren. Nekaj bralcev je takih, ki v tem vidijo spodrsljaj. Včasih je, večinoma pa žal ni. Je šalabajzerstvo. Je stanje. Je podcenjevanje. Rezultat prepričanja, da ne more biti tako slabo, kolikor sme in mora biti poceni. V resnici pa je zgolj ceneno. Je neodgovorno. Je jebivetrstvo. In, ponavljam, predvsem je laganje.

Glede zgornje slike pa: Saperavi. V Gruziji.
Ena od okoli 530 avtohtonih gruzijskih sort in ena od redkih sort grozdja, ki nima barvil le v jagodni kožici, temveč tudi v pulpi. Torej v mesu grozdne jagode. Zato je obarvan že sok. Zato se saperavi po naše preprosto imenuje barva. In zato je ta slika takšna kot je in zato vemo, da na njej ni merlot, ni kateri od cabernetov, ni modri pinot, ni frankinja … Pravzaprav je zato prizor sploh pritegnil moj pogled, zato torej ta slika sploh je.
In nikakor niti med vrsticami zaenkrat ne trdim, da je motiv z grozdjem, potrganim v plastične vreče, kakor koli tipičen za Gruzijo.