Mak

Nedelja dopoldan. Hrvaška. Nekje pred Osijekom. Na poti iz Srbije. Iz ene v drugo vinsko klet. Kar je lahko zgolj priročna, za lase privlečena povezava z vinsko tematiko teh zapisov. Recimo. Morda pa je v ozadju slike slavonski hrast. Dob (Quercus robur L). Les za sode. Morda. Vsekakor me tujina prav v zvezi s tem, ko povem da sem iz Slovenije, pogosto veselo locira v Slavonijo. Jebat ga. Itak se pogosto izkaže, da sta jim Slavonija in Slovenija isto. Nekaj tam nekje. Po drugi strani pa – ne bodimo pretirano pokroviteljski: kaj recimo pomeni naslov Wendersovega filma Paris, Texas?

Slika je v resnici seveda nastala zavoljo cvetočega maka. Morda bi motiv ovekovečil še bolje, če bi lahko Jordan svojo Lancio ustavil takoj ko sem si to zaželel. Natančno tam. In če med cesto in poljem ne bi bilo globokega mokrega jarka. Kakor koli: 180 mm, f/11, 1/320 sekunde, ISO 250.

Slika je seveda nastala zavoljo cvetočega maka. Ko in kjer je Jordan ustavil svojo Lancio. Kakor koli: 180 mm, f/11, 1/320 sekunde, ISO 250.

Samuel

Z malce guglanja se po svetu v prodaji že najde vinski letnik 2016. Z južne poloble, jasno. Recimo Južna Afrika. Sauvignon. Klein Steenberg. Ali pa kaj drugega.
Medtem pa včeraj v Gradišču nad Vipavo – torej tu, na severni polobli – škljocnem Samuela Poljšaka. Med prešanjem sušenega grozdja rumenega muškata. Letnik 2015. Drug svet.

20 mm, f/9, 1/20 sekunde, ISO 1250, 2 fleša

20 mm, f/9, 1/20 sekunde, ISO 1250, 2 fleša

Opomnik

Plakat za letošnje (že desete) Okuse Vipavske. Se vidimo! Ostalo piše. Ker ima plakat pač tak namen. Ilustracijo za letošnji festival smo zastavili tako, da smo se lahko prilagajali različnim dimenzijam potrebnih materialov. Ko je bilo treba, smo lahko pripravili pokončno izvedbo, pa potem kvadratno in na zgornjem primeru podolžno.

Plakat za letošnje skorajšnje (že desete) Okuse Vipavske. Se vidimo! Ostalo piše. Ker ima plakat pač tak namen. Ilustracijo za letošnji festival smo zastavili tako, da smo se lahko prilagajali različnim dimenzijam potrebnih materialov. Ko je bilo treba, smo lahko, ne da bi zmanjšali prepoznavnost celote, pripravili pokončno izvedbo, pa potem kvadratno in za zgornji primer podolžno.

 

Prazna flaša: Marof, Mačkovci, modra frankinja 2011

Odprem oni dan po nekaj mesecih spet eno tole frankinjo in malce vina najprej zavrtim v kozarcu, povoham, požvrkljam v ustih in preostalo vsebino flaše prelijem v karafo. Kjer se to vino trenutno počuti kot doma. Zadnjemu kozarcu po nekaj dneh karafe včeraj še vedno nič ne manjka. In tole niti ni edina frankinja, za katero sem doslej ugotovil, da ji pred konzumacijo ustreza nekaj ekstra doze lufta. V Veroni pred našo nedavno degustacijo Slovenia Wine Stars predvsem za to vino vztrajam, da ga tamkajšnji someljeji odprejo dve uri pred začetkom dogodka. Potem se sicer enako odločimo za vse rdečine, nekaj belih pa določimo uro pred tem vzeti iz hladilnikov. In vse štima.

Ko sem tole Prekmurko prvič poskusil iz flaše v prodaji, sem Urošu poslal SMS z resno mišljeno pohvalo ter dobil nazaj odgovor: Ideja je bila pridelati frankinjo, primerljivo z najboljšimi na svetu. In to je to. V revijo Vino sem lani tudi podpisano zapisal, da je to morda najbolj prepričljiva slovenska frankinja doslej. Zdaj to ponavljam. Takrat sem dodal še: Za Posavje ta prekmurska frankinja, drugačna po slogu in poreklu, ne more in verjetno tudi ne sme biti vzorec, je pa lahko lep primer zelo ambiciozno zastavljenega in doseženega cilja. Tudi to zdaj ponavljam. Ker bi jo moral poznati vsak naš resen frankinjaš. Ne za posnemanje. Kar tako!

Ko sem tole Prekmurko prvič poskusil iz flaše v prodaji, sem Urošu na Marof poslal SMS z resno mišljeno pohvalo ter dobil nazaj odgovor: Ideja je bila pridelati frankinjo, primerljivo z najboljšimi na svetu. In to je to. V revijo Vino sem lani podpisano tudi zapisal, da je to morda najbolj prepričljiva slovenska frankinja doslej. Zdaj to ponavljam. Takrat sem dodal še: Za Posavje ta prekmurska frankinja, drugačna po slogu in poreklu, ne more in verjetno tudi ne sme biti vzorec, je pa lahko lep primer zelo ambiciozno zastavljenega in doseženega cilja. Tudi to zdaj ponavljam. Ker bi jo moral poznati vsak naš resen frankinjaš. Ne za posnemanje. Kar tako! Ker ima pač verjetno rad frankinje. In tole je morda primerek tudi za frankinjaške skeptike.