Mastno 4

Še zadnja navezava na oljarske prispevke v aktualni številki revije Vino. Tretji fax intervju, tokrat čezmejni. A blizu. Na Kozini z avtoceste, v Krvavem potoku čez mejo in dol v Boršt na Boljuncem. Krasni kraji. Dolina Glinščice, Zobec z lososi, Starec z olji … Kar se tokratnih faks intervjujev tiče, zopet in spet zgolj slučajno, še ena naša stranka. Tania Stefani. Za kmetijo Zahar. Kakor so poimenovana tudi vina. Olja, oljčna, dobra, so pa Snožak.

Zahar - Snozak Belica 0.5L --
Začeli smo pred leti z vinsko etiketo, takratno smo v dveh korakih na željo naročnika zgolj posodobili. Kar je včasih težje, kot narediti novo. In potem smo rešitev enostavno širili na nova vina. V glavnem igranje z barvami in materiali.

Sledila so olja. Najprej je bila za edino lansko polnitev posodobljena prejšnja etiketa, letos pa smo na njeni podlagi nastavili celoten sistem. Ter za tisk pripravili tri etikete za dve olji. In oddali v tisk. Potem se je izkazalo, da tiskar etiket ne bo uspel pravočasno natisniti in smo iskali drugo rešitev. Časa je ostalo skoraj nič, ne bo šlo kjer koli. Morda digitalno na rolo. Pokličem v Slovenj Gradec. Načeloma bi šlo, a nimajo izbranega papirja. Itak. Jebat ga. Izberem najbolj ustreznega od razpoložljivih treh in potem za podlago skeniramo iz kataloga vzorec prejšnjega papirja. Ter se z dimenzijami etikete prilagodimo dovolj podobnemu obstoječemu orodju za izsek. In se odpovemo predvidenemu reliefnemu lakiranemu detajlu. A videti je vseeno OK. Kar potem, ko po dveh dneh, celo pred želenim rokom, dobi etikete, potrdi tudi Tania: Lepo pozdravljen, / V vednost, etikete so prišle že danes zjutraj in so perfektne. / Res hvala lepa se enkrat za učinkovito pomoč.

Prijeten občutek, priznam.

20 mm, f/8, 1/25 sekunda, ISO 320, fleš

Zaharjeve trte in oljke. Sredina letošnjega novembra, ko je grozdje že vino, oljke pa še niso olje. 20 mm, f/8, 1/25 sekunda, ISO 320, fleš

Čakanje

Včeraj zjutraj. Pod Vrtovčami, Vipavska dolina. Recimo v pričakovanju. Nečesa. Novega leta? Eh ... Bo. Burje? Bo. Poletja? Bo. Zimske številke revije Vino? Je. Potem popoldan prispela iz tiskarne. Pri naročnikih verjetno danes.  Slika: 180 mm, f/8, 1/20 sekunde, ISO 200.

Včeraj zjutraj. Meglice, občasno sončni žarek. Vinograd pod Vrtovčami, Vipavska dolina. Čakanje. Recimo. Na nekaj. Na ravno pravšnjo meglico? Ena od še kar dobrih ali vsaj sprejemljivih možnosti je na sliki. Čakanje na prihodnje leto? Eh … Bo. Na burjo? Bo. Na poletje? Bo. Današnja degustacija? Morda odpade, a verjetno bo. Zimska številka revije Vino? Je. Potem je popoldan namreč prispela iz tiskarne. Pri naročnikih verjetno danes. Slika: 180 mm, f/8, 1/250 sekunde, ISO 200.

Mastno 3

Matjaž Čok. Še en oljkarski faks intervjuvanec za zimsko – nekoliko bolj mastno – številko revije Vino. In slučajno hkrati naša stranka. O etiketi za vino smo tu že pisali. In potem kmalu še enkrat. Na etiketi za olje smo nadaljevali zastavljeno pot, prepoznavne izsekane valove pa, ker so tu manjši, zaradi tehnoloških omejitev nadomestili s folijo. Enako, a z drugačno barvo folije, potem še na etiketi za kis. Ne glede na to, da lahko zdaj tisti, nekoč veliki večini tiskarn problematičen izsek iz notranjosti etikete, poleg JOMI-ja naredi vsaj še ena tiskarna pri nas.

Oljčno olje Čok

Oljčno olje Čok

Matjaž zamuja na fotografiranje ravno dovolj, da mi uspe izkoristiti dogajanje in med oljkami ujeti nekaj motivov, ki pridejo prav morda kdaj pozneje. Nekaj izmed njih recimo zdaj tukaj. Namesto tistih Matjaževih v reviji.

V primeru radovednosti za povečavo in širši izrez za klikniti na sličico v spodnji galeriji.

Veselo!

Ilustracija (oljni pasteli, flomastri in malce fotošopa) za članek v reviji Vino. Konkreten kontekst najdete tam. Kmalu.

Ilustracija (oljni pasteli, flomastri in malce fotošopa) za članek v reviji Vino. Konkreten kontekst najdete tam. Kmalu.

Mastno 2

Da bo zimska številka revije Vino bolj mastna kot običajno, smo včeraj, torej spodaj, že omenili. Nadaljujmo.

Lani enkrat pokliče Aleš, kmalu se dobiva pri meni v studiu in se dogovoriva za oblikovanje etiket za njegova olja in je tudi kmalu potem na sporedu dilema, ali ime pridelka na etiketo napisati samo slovensko (ker je pač običajno enostavneje in je večinoma tudi lepše videti če besedičenja ni preveč), ali vseeno koristoljubno napisati tudi Lahom razumljivo. In morda pojasniti vsebino tudi še angleško, ker je to pač nekako univerzalno in dovolj dobro tudi za Avstrijce.

Ko mi kar številnim o-jem uspe – najprej v vsebini svoje lobanje, potem pa še v računalniku – dati vlogo pomembnega in nikakor za lase privlečenega elementa identitete, opustiva z Alešem enega od prejšnjih že skoraj potrjenih osnutkov in gremo na etikete pogumno z vsemi tremi jeziki in takoj, ko lani oktobra dobi v Brda pošiljko etiket iz Radeč, pokasira nagrado za najbolj všečno embalažo po izboru obiskovalcev lanskih Dnevov kmetijstva slovenske Istre. Nakar v zvezi s tem nekje preberem Aleševo izjavo, da me je priporočil njegov oljkarski kolega iz Italije. Super. Čeprav nimam pojma, kdo bi to lahko bil. Jebat ga.

Spodaj etiketa. Posneto za objavo na prenovljeni, a še ne objavljeni spletni strani Studia Ajd.
Za povečavo in širši izrez v primeru radovednosti klikniti na eno od sličic. Itak.

Poleti se mi je nekje v ozadju zavesti začne motati ideja, da letos na zdaj že preteklem sedmem bienalu vidnih sporočil Slovenije sodelujemo med drugim tudi s to Aleševo embalažo, pa nikakor niti približno ne znese pravočasno spraviti skupaj potrebnega materiala za nič od tega, kar smo v zadnjih dveh letih prepričljivega zložili skupaj in je tudi glede te oljčne etikete po tej plati vse ostalo pri Aleševem zadovoljstvu. Jebat ga.

Aleš Bučinel. 28 mm, F/7,1, 1/400 sekinde, ISO 320, fleš

Aleš Bučinel. 28 mm, f/7,1, 1/400 sekunde, ISO 320, fleš

Aleš pa v skorajšnji reviji odgovarja na vprašanje v enem od treh oljkarskih faks intervjujev in ga zadnjega oktobra v ta namen parkrat škljocnem v torkli in še parkrat v njegovem oljčniku, kozarec njegovega vina pa prestaviva na neke druge, lagodnejše čase. Jebat ga.

Mastno 1

Zimska številka revije Vino bo kar mastna. Oljarji. Gorazd Kocbek med drugim pove in Boštjan zapiše: Toplo stiskanje v naši oljarni zadnjih dvanajst let poteka med 100 in 110 stopinj Celzija. To je najnižja temperatura, ki je potrebna, da lahko dobimo značilno klasično bučno olje. Avstrijci, ki imajo še temnejše in gostejše olje od nas, semena pražijo pri okoli 180 stopinj. Tako dobijo bolj gosto, bolj temno, bolj aromatično olje, ampak izgubijo več hranilne vrednosti. Več, mnogo več o bučnem olju seveda kmalu v omenjeni reviji.

Gorazd Kocbek s pogačama po stiskanju. 20 mm, f/4,5 (odprta zaslonka, ostra je le leva, meni bližja pogača), 1/20 sekunde (da mi svetloba fleša ni preveč prevladala nad siceršnjo svetlobo ambienta - je pa hkrati tudi opaziti, da med nastajanjem posnetka ob razmeroma dolgem osvetlitvenem času nisem imel povsem mirne roke :-)), fleš, ISO 250.

Gorazd Kocbek s pogačama po stiskanju. 20 mm, f/4,5 (odprta zaslonka, ostra je le leva, meni bližja pogača), 1/20 sekunde (da mi svetloba fleša ni preveč prevladala nad siceršnjo svetlobo ambienta – je pa hkrati tudi opaziti, da med nastajanjem posnetka ob razmeroma dolgem osvetlitvenem času nisem imel povsem mirne roke :-)), fleš, ISO 250.

Kontekst

Včeraj. Skozi okno našega studia. 300 mm, F/8, 1/500 sekunde. V kontekstu današnjega časa, po nedavnem pariškem petku, trinajstega, bi verjetno lahko koga tudi brez težav prepričal, da gre za izraz nekega stališča ali prepričanja.

Včeraj. Skozi okno. 300 mm, F/8, 1/500 sekunde. Po nedavnem pariškem peklenskem petku bi verjetno lahko koga brez težav prepričal, da so tri vedra ali ta njihova fotografija z asociacijo na francosko trobojnico izraz nekega stališča. Fotografija kot taka je pa itak fotografova interpretacija realnosti. Torej?

Mafini

Primarna potreba in zahteva naročnika je bila produktna fotografija mafinov na belem ozadju. Z vrha. In od strani. Brez senc. Izdelek pač. Kataloško. Po kratki telefonski debati na podlagi poslanih dokumentarnih škljocov je brif nekoliko spremenjen. Namesto z vrha in od strani raje neka druga, mafinom bolj primerna perspektiva. Konkretizacija prepuščena nam. Rahlo posuto s sladkorjem. Brez okrasne praznične zvezdice. V papirnatem lončku. Nekaj variant. In deloma odvit mafin. Pa še en zavit in en deloma odvit mafin skupaj. Maksimalna ostrina. Tudi kar se globine tiče. Vse jasno.

Izvedba? Odstraniti originalne papirčke, ker so pač mastni. In ker se jih držijo delci mafinov. Nadomestiti z novimi, čim bolj podobnimi, a po možnosti nekoliko manjšimi papirčki, ki hkrati manj zakrijejo izdelek. Postavljanje osvetlitve v studiu. Dva fleša. Eden osvetljuje in svetlobno modelira mafine, drugi briše sence. Meritve. Popravki osvetlitve. Poskusni posnetki. Končna priprava izdelkov. Popravki. Končni posnetki. Hitra obdelava. Poslano v potrditev. Potrjeno. Končna obdelava na fino. Oddano. Skupaj 6 ur dela.

Zgornji posnetek je nastal na koncu. Za zraven. Ko že ravno delaš, naredi poleg produktnih slik še nekaj z malo več feelinga, je dodal Miloš, ko je mafine dostavil. 85 mm, F/3,2 (manj globinske ostrine, objektiv nagnjen), 1/60 sekunde, ISO 200, 2 studijska fleša.

Zgornji posnetek je nastal na koncu. Dodatno. Za zraven. Ko že ravno delaš, naredi poleg kataloških slik še nekaj z malo več feelinga, je dodal Miloš, ko je mafine dostavil. 85 mm, F/3,2 (manj globinske ostrine, objektiv nagnjen), 1/60 sekunde, ISO 200, 2 studijska fleša.