Topla voda

Po avgustovskem obisku res prijetnega Salona Traminec sem za revijo Vino napisal prispevek.
In ga – dobronamerno! – začinil s spodnjim dodatkom (tu je nekoliko prilagojen samostojni objavi). Da bi bilo naslednje leto tam še boljše. In predvsem, ker lahko morda kaj koristi tudi organizatorjem katerega drugega podobnega dogajanja. In vinarjem, ki na festivalih sodelujejo. Da se ne bi po nepotrebnem izumljalo tople vode.

• Na uradni spletni strani bi bilo zelo dobrodošlo hitro in lahko najti uro, ko je moč začeti pokušati vina. Tudi seznam vin in vinarjev na spletni strani ne bi bil odveč. Ko gre katalog v tisk, je njihov nabor menda znan.
• Za odprtje prireditve je dobrodošel svetovni standard: odprejo se vrata. In to je to. Preprosto. Uradne govore bo, razen morda samih govornikov, preverjeno pogrešal malokdo. Obiskovalci plačajo za pokušanje vin, prijetno vzdušje in podobno.
• Potenciometri morebitnega glasbenega ozadja naj bodo naviti dogajanju primerno. Ne glede na znamenitost izvajalca ali na slog predvajane ali izvajane glasbe. Pomenkovanje v obliki tuljenja v sogovornikov slušni organ na vinskem festivalu ni najbolj prijetno. Nekaj drugega pa je glasbeni dogodek z odličnimi vini v kozarcih – niti ne bi bilo nekaj zelo novega. Skratka – koncert je koncert, vinski festival je pa vinski festival. In potencialnemu obiskovalstvu naj bo vnaprej dano vedeti, kam prihaja.
• Glede točenja vina Salon Traminec ohranja svoj že uveljavljeni način: točilno osebje toči oštevilčena vina, katalog tu v polni meri odigra svojo vlogo, je pa v produkcijskem pogledu slednjega dobro razmisliti o takšni vezavi, ki bi omogočila hitrejše brskanje in lažje zadržanje odprtega kataloga v roki, ko v drugi držiš kozarec …
• Vina tudi znotraj kategorij (in točilnih miz) ustrezno razvrstiti vsaj po ostanku sladkorja. Zaradi obiskovalcev in zaradi tramincev. Ker je to pač pomembno. Zelo pomembno. Marsikateri dober vzorec je bil resno hendikepiran po zasladkanem predhodniku. Namreč:
a: ne znajo vsi nevtralizirati okusa,
b: vsi niti ne vedo, da bi ga bilo dobro nevtralizirati,
c: tudi če veš in znaš, to lahko storiš šele, ko si na sladko mino že naletel. Kar brez potrebe jemlje čas in poveča porabo vina.
• Na vsako točilno mizo spadata po dva odlivalnika, primerna tudi za pljuvanje. Pika. Eden na dve ali tri mize je premalo. Ne zaradi količine odlitega ali izpljunjenega vina, temveč zaradi gneče, ki pogosto povsem onemogoči dostop. Omogoči pa, da nenamerno nekaj vina konča komu za vratom. Ali v dekolteju. Neprijetno. Kljub temu da vonj traminca spominja na vrtnice.
• Ni odveč, če točilno osebje ali kdo drug pred točenjem v vinu prepozna vonj po zamašku. In tako steklenico izloči. Spet zato, ker tega ne prepoznajo ravno vsi kot napako in ne prosijo za vino iz druge steklenice, ampak slab vtis pripišejo vinu in vinarju. Tega pa si vinar, ki je prispeval vino, verjetno ne želi. Čeprav je po drugi strani kriv tudi vinar sam. Pojasnjujem v nadaljevanju.

Vinarjem
Morda se zdi iluzorno, a človek bi pričakoval, da vinarji v enaindvajsetem stoletju že ali še vedo, kaj je bekser. Ali pa, da vsaj pravočasno vprašajo za mnenje o svojem vinu koga, ki to ve. Da tako obogatenega vina ne dajo ponosno na oder. Ker si s tem pač ne delajo usluge.
Podobno velja za zamaške. Napaka vonja po zamašku je v današnjih vinih preprosto nesprejemljiva, krivdo zanjo nosi le še vinar. Danes ni nobena težava začepiti steklenico z zaporko, ki v popolnosti zagotavlja odsotnost te napake. V letošnji poletni številki revije Vino je Caroline Gilby, MW, vinarjem v članku Pogled od zunaj položila na dušo: navojni zamaški, lahko tudi na vinih najvišjih kakovosti, ali zamaški proizvajalcev kot sta Diam (obsežno o njih v letošnji pomladni številki revije Vino) ali Normacorc so enostavno mnogo boljša izbira kot loterija z naravno plutovino.
Nasveta izhajata iz konkretne situacije, dovoljeno ju je smiselno uporabiti tudi v primerih drugih napak in bolezni, lahko tudi pomanjkljivosti vina. Pogosto se jih namreč zapakira v rubrike kot sta zanimivo in naravno.

Letnik

Včeraj, na Martinovo torej. Simbolično. Recimo. Dobim in berem e-pošto: Heavy November rain in some of Australia’s leading wine regions has the 2016 vintage on track for a strong harvest. … Kakor koli, medtem ko te dni mi s simboličnimi žegnanji, veselicami, tudi pijanskimi, simbolično potrjujemo vino letnika 2015 – praznik je katoliška cerkev prevzela iz poganskega sveta in mu piarovsko iz povsem druge zgodbe uspešno prilepila svetega Martina – vinarji pod ekvatorjem že razmišljajo o letniku 2016. Njihov november je naš maj, prezgodaj za napovedi, očitno dovolj za začetek piara. Trgatev bo tam namreč februarja, marca. Se pa ob tem mimogrede spomnim enega od zadnjih junijev prejšnjega tisočletja, ko so mimoidoče na mojem prvem obisku bordojskega vinskega sejma na stojnico vinarja z južne poloble uspešno vabili z atrakcijo – motnim mladim vinom. Pravzaprav bolj nepričakovano kot presenetljivo.

Letos precej več fotografiranja trgatve kot lani. Tudi zaradi lepšega letnika. Dobesedno lepšega. Kar pa ne pomeni tudi več mojega trganja. prej manj. Prve in edine letošnje tri grozde odtrgam, dobesedno odtrgam, ne odrežem jih, narabutam namreč, konec oktobra v Šampanji. Martinčki modrega pinota. Jebat ga. Na sliki letošnja trgatev v Brdih. 11. september. 12 mm, f/8, 1/250 sekunde, ISO 200.

Letos precej več fotografiranja trgatve kot lani. Tudi zaradi lepšega letnika. Dobesedno lepšega. Kar pa ne pomeni tudi več mojega trganja, prej manj. Prve in edine letošnje tri grozde odtrgam, dobesedno odtrgam – ne odrežem jih, odlomiti se jih pa tudi ne da – šele konec oktobra v Šampanji. Dejansko jih narabutam. Martinčki (! :-)) modrega pinota. Jebat ga. Na sliki utrinek z letošnje trgatve v Brdih. 11. september. 12 mm, f/8, 1/250 sekunde, ISO 200.

 

Priložnost

Berem v nastajajoči številki revije Vino: ob bližnjem jubileju so Kupljeni brskali po kleti in iskali steklenice s prvimi etiketami izpred štirih desetletij, ko je Jože Kupljen oral ledino zasebnega vinarstva. Iskanje brez uspeha. Zato priložnost za srečne lastnike katere od tistih steklenic: Lidija in Samo ponujata za vsako originalno steklenico z njihovo prvo etiketo 120 steklenic iste sorte aktualnega letnika. Če kdo namenoma od takrat do danes hrani tisto vino s takim namenom, sicer verjetno ni povsem gladek, se mu pa to vseeno lahko obrestuje. Naključne najdbe pa seveda tudi štejejo.

Samo in Lidija Kupljen. Lani junija. 28 mm, f/7,1, 1/5 sekunde, fleš, ISO 400.

Samo in Lidija Kupljen. Lani junija. 28 mm, f/7,1, 1/5 sekunde, fleš, ISO 400.