Kruhanje

 

Sobota. Precej neugleden kupček razmočene moke je kljub številnim nasprotnim možnosti po skoraj celodnevnem občasnem ukvarjanju z njim izkoristil priložnost in postal (brez posmehovanja in pokroviteljskih pripomb, prosim) moj prvi kruh. Po uradnih kriterijih ne najlepši, čeprav bodoča skorja pred odhodom v pečico niti ni bila povsem nepravilno prerezana. Je pa bila celotna štručka potem nekoliko kifeljčasta in v peč se je prestrašeno stisnila ob šamotno steno, da je sprednji konec nenačrtovano dobil opazen navzdol povešen rilček. A so jo z njeno sestrsko štruco (slednja brez rilčka, lepša, a ne več PRVA) in enim majhnim fugasom moji domači razvajenci hitro zmazali povsem brez zlobnih in drugih odklonilnih pripomb. Vključno s tremi bagetami, ki so itak sploh najbolj zajeban klasičen pekovski izdelek. Tako nas namreč v Bratinovem studiu v Ajdovščini na svoji delavnici potolaži Andrej Gerželj iz pekarne Osem, ko pojasnjuje, da naše pač tehnično gledano niso povsem vrhunski izdelek. In kakšne bi morale biti, če bi želele biti take. In zakaj niso in verjetno nikoli ne bodo. So pa za doma več kot povsem OK.

Zareze na bageti nikakor niso le za okras. Kako torej? 20 mm, F/8, 1/30 sekunde, ISO 3200

Zareze na bageti nikakor niso le za okras. Kako torej? 20 mm, F/8, 1/30 sekunde, ISO 3200

Bo? Bo! 28 mm, F/7,1, 1/100 sekunde, ISO 5000

Bo? Bo! 28 mm, F/7,1, 1/100 sekunde, ISO 5000

A zame je poleg omenjenega mojega prvega kruha ključno, da je nastajala in nastala druga tretjina materiala za prispevek, v katerem kuhinjski začetnik na lastni koži ugotavljam, kako se tak star teleban počuti, ko želi v kuhinji s pomočjo mojstrov iz nič (bližnjica torej) postati svoja mama, babica, žena … Več torej v reviji. Nekoč.

    85 mm, F/7,1, 1/80 sekunde, ISO 5000

85 mm, F/7,1, 1/80 sekunde, ISO 5000

Začetek

    Prejšnje leto (naj počiva v miru in gre čim prej v pozabo ali še kam dlje) smo včeraj tu končali z jaslicami, začnimo tega podobno. Kar tako. Barbi sicer zjutraj predlaga nekaj bolj snežnega, a ker razmer ne poznava v podrobnosti, moj nabor obutve pa trenutno ne priporoča prevelike improvizacije, premigava nekaj ur, nekaj kilometrov in nekaj sto višinskih metrov v dolini Glinščice. Motiv (20 mm, F/7,1, 1/25 sekunde, ISO 2000) škljocnem za šankom gostilne v Botaču (Bottazzo), kjer se pogrejeva s prvim letošnjim čajem. No, pravzaprav s poparkom iz mete. Ker naj čaj med nami ostane čaj, torej poparek iz listov čajevca. In ne iz cvetov kamilice. Ali iz plodov šipka. Pika. Kot so mojo najdražjo pred dnevi pravilno razumeli v kavarnici / slaščičarnici / baru / pekarnici / čokoladnici (pa tudi kozarec vina je na voljo) v bližnjem Boljuncu, kjer je čaj pač čaj. Ponudili so nekaj njegovih črnih variant, pa zelenega in belega. čeprav si je pravzaprav zaželela poparek iz listov mete. A naročila je ČAJ.

Prejšnje leto (naj počiva v miru in gre čim prej v pozabo ali še kam dlje) smo včeraj tu končali z jaslicami, začnimo tega podobno. Kar tako. Barbi sicer zjutraj predlaga nekaj bolj snežnega, a ker razmer ne poznava v podrobnosti, moj nabor obutve pa trenutno ne priporoča prevelike improvizacije, premigava nekaj ur, nekaj kilometrov in nekaj sto višinskih metrov v dolini Glinščice. Motiv (20 mm, F/7,1, 1/25 sekunde, ISO 2000) škljocnem za šankom gostilne v Botaču (Bottazzo), kjer se pogrejeva s prvim letošnjim čajem. No, pravzaprav s poparkom iz mete. Ker naj čaj med nami ostane čaj, torej poparek iz listov čajevca. In ne iz cvetov kamilice. Ali iz plodov šipka. Pika. Kot so mojo najdražjo pred dnevi pravilno razumeli v kavarnici / slaščičarnici / baru / pekarnici / čokoladnici (pa tudi kozarec vina je na voljo) v bližnjem Boljuncu, kjer je čaj pač čaj. Ponudili so nekaj njegovih črnih variant, pa zelenega in belega. čeprav si je pravzaprav zaželela poparek iz listov mete. A naročila je ČAJ.