Jutro

 

Jutranji pogled skozi zaprto okno. Danes. Kmalu potem je že spet scalo. 105 mm, F/2,8, 1/320 sekunde ISO 200

Ne zelo zgodnji jutranji pogled skozi zaprto kuhinjsko okno. Danes. Vidim, grem po fotoaparat, formatiram kartico, škljocnem, pa ne skozi dve umazani šipi, reče Barbi, jaz pa fotkam ravno zaradi tega, pritisnem še nekajkrat, svetloba se hitro spreminja in potem seveda kmalu spet ščije. 105 mm, F/2,8, 1/320 sekunde, ISO 200

 

Prazna flaša: Pheasant’s Tears, Rkatsiteli 2010

 

Ponudim v torek pri kosilu iz hladilnika tri različne flaše, Primož izbere to, meni je prav, odprem, čep je OK, malenkost vina v prvi kozarec, omočim stene, prelijem v drugi kozarec, omočim stene, izlijem, natočim, tokrat več, za konzumiranje, barva je oranžna, jantarna bi rekli Gruzijci ki pač imajo po 8000 letih tradicije pridelave vina pravico da se zoperstavijo anglo-skandinavskemu oranžnikovanju, njihov orange wine – če nič drugega – orange lahko zveni kot pomarančno vino, povoham in magičnih trikrat opozorim, da naj se vino najprej malo segreje, hladilnik je tokrat pretiraval.

Medtem, ko čakamo na pravo temperaturo: o rkaciteliju ali rkatsiteliju ali r’kaciteliju, ime ima po rdečem peclju, smo nekaj splošnih dejstev pred časom že zapisali ob neki drugi (pa ne edini)  njegovi prazni flaši, med drugim tudi, da naj bi bil – pred Gorbačovovo sovjetsko totalno protialkoholno vojno – rkatsiteli najbolj številčna sorta vinske trte na svetu. Je tudi ena najstarejših, v kvevrijih so našli rkatsitelijeve pečke datirane 3000 let pred Kristusa, torej vsaj 5000 let staro grozdje in hkrati še en argument za kvevrije, težko si predstavljam, da bi v današnjih barikih leta 7014 našli dosti pomembnih ostalin, sicer pa je rkatsiteli tudi ena od okoli 530 gruzijskih sort, večinoma avtohtonih, ne spomnim se, da bi nam v Gruziji sploh ponudili kaj drugega kot vina iz sort nam čudnih imen, recimo kisi, chinuri, tsolakauri ali mtsvane, videl sem sicer na flaši napisano tudi sauvignon in chardonnay, a pili tega tam nismo, pač, znašel se je bil v enem kozarcu peneči se chardonnay, po eni strani ni bilo zaradi tega nobenega pomanjkanja, po drugi strani pa mi svetovne sorte vseeno dajo neko orientacijo in se potem pri lokalnih, avtohtonih, starih … meni nepoznanih sortah pač, lažje znajdem. No rkatsiteli še kar dobro poznam od prej, pa je šlo lažje in mi je potem ta bil pa oporna točka za ostale sorte …

Zaradi domnevno nizkega skupnega žvepla nisem tvegal večdnevnega preizkušanja trpežnosti, zvečer še nekaj zadnjih požirkov in potem prazno flašo v eno roko, fotoaparat v drugo in zatem tale zapis. Vino je na voljo v Sloveniji.

Zaradi domnevno nizkega skupnega žvepla nisem tvegal večdnevnega preizkušanja trpežnosti, zvečer še nekaj zadnjih požirkov in potem včeraj prazno flašo v eno roko, fotoaparat v drugo in zatem tale zapis. Vino je na voljo v Sloveniji.

Tale naš predvčerajšnji rkatsiteli se zdaj sredi sicer letošnjega precej poscanega poletja v kozarcih hitro ogreje, Primožu je všeč, Barbi (kar iz mojega kozarca) tudi, meni tudi. Ogret iz sebe vrže lepe suhe marelice, ki so pokazatelj krepke zrelosti, celo prezrelosti grozdja, nič nenavadnega če gre za tako vinifikacijo. A kljub temu zelo zmeren alkohol, 12,5 % je uradno priznanih. Ne glede na to, da nekateri pišejo o nagnjenosti rkatsitelija k visokim alkoholom, sam redno srečujem alkoholno zmerne primerke. Zaradi nekajmesečne maceracije v kvevrijih, kamor gre tudi pecljevina, in morda tudi zaradi meni nekoliko rebulastega karakterja (pozneje se ozrem nazaj in to sem enkrat to sorto obsodil neke podobnosti z rebulo, morda je res kaj na tem) so tanini sicer izraženi, a niso moteči. A še enkrat: ne po grlu premrzlega!

 

Pheasant's Tears so fazanove solze, ker menda lahko po gruzijski legendi le najnajnajnajboljše vino spravi fazan v jok. Morda res. Vsekakor angleško zveneče ime, a spet nič čudnega, eden od ustanoviteljev vinarije, John Wurdeman (na sliki), je namreč Američan, ki se je pred leti zataknil v Gruziji in tam postal tudi vinar in roko dam v ogenj, da si je etiketo narisal sam. Drugi soustanovitelj je Gela Patalishvili.

Pheasant’s Tears so fazanove solze, ker menda lahko po gruzijski legendi le najnajnajnajboljše vino spravi fazana v jok. Morda res. Vsekakor angleško zveneče ime, a spet nič čudnega, eden od ustanoviteljev vinarije, John Wurdeman (na sliki), je namreč Američan, ki se je pred leti zataknil v Gruziji in tam postal tudi vinar in roko dam v ogenj, da si je etiketo narisal sam. Drugi soustanovitelj je Gela Patalishvili.

 

Zaliko

 

Pogledaš ga v oči in piješ. Ko nazdravi, je najbolj srečen človek na svetu. Vino lahko odkloniš, gost si in gost je božji odposlanec. A piješ. Ker si gost. Za nas je Zaliko odprl kvevri. V nepozabnem prizoru se na površini vina zrcali odsev trte, pod katero so pred hišo zakopani njegovi kvevriji. Vino, ki ga ni zmotilo nič, odkar je pred meseci zapečatil pokrov.

Na mizi med drugim v Gruziji nepogrešljiv in obvezen hačapuri. Kolikor kuharic, toliko receptov … s sirom, s fižolom, z jajci … mi nekaj dni prej v Tbilisiju razlaga Irakli Cholobargia, ko si izmenjava knjigi – jaz njemu našo Vipavsko, on meni njihovo Be My Guest.

Zaliko je gospodar in seveda naš tamada in tamada vodi ceremonial pri mizi, kar je pomembna vloga. Nazdravlja, pijemo na vse nas, na preteklost in prihodnost in potem na srečno vrnitev domov, na naše zdravje in za naše družine in za pokojne … in potem objemanje, in če spet pridemo, moramo ponovno k njemu, moramo! Hiša nam je na voljo, tudi celi družini, če bo tako naneslo. In za na pot in za spomin vsakemu glinasta čaša za vino.

Na njegovi vizitki, ki je prepognjen in po pregibu odtrgan kos karo papirja, je s kemičnim svinčnikom napisano Zaliko Bozhadze. In telefonska številka. Da ga pokličem. Čeprav ne znam gruzijsko oziroma kartvelija, in čeprav zna on poleg kartvelija govoriti le še nemško, pa še od tega le v smehu reče Hände hoch (Roke gor!).

Ne piše pa na tisti vizitki, da Zaliko dela kvevrije. Eden redkih preostalih. Nihče ne ve natančno, koliko je še takih mojstrov v Gruziji, od pet do deset delavnic, se govori. Zaliko je izdelovanje kvevrijev nasledil po očetu, ta po svojem očetu in verjetno gre to na enak način še naprej oziroma kdo ve kako daleč nazaj. Vse je kazalo, da bo to znanje v Gruziji izginilo, a se zadnji dve ali tri leta zanimanje za kvevrije povečuje, morda tudi zaradi promocijskega učinka Unescove zaščite takega načina pridelave vin, naročil je vedno več in posledično rastejo tudi cene.

Samostojno je Zaliko začel pri osmih letih, zdaj jih ima okoli šestdeset. Kot ostali se tudi on glede kvevrijev ne pogovarja v litrih. Kvevriji, vsaj taki resni, veliki, se merijo v tonah. Ta drži pol tone, oni tono in pol. Največji dandanašnji gruzijski kvevriji so šest do osem tonski, v starih časih so delali tudi deset do petnajst tonske.

Zaliko dela po občutku, dodaja plast na plast gline, ampak ne zdaj, to je bilo na začetku aprila, ni sezona, glina zahteva primerno temperaturo in vlago, okoli pet primernih mesecev ima na voljo vsako leto, odvisno od vremena, in v tem času jih lahko naredi okoli petdeset. Čakalna doba je zdaj vsaj eno, celo dve leti.

Ob delavnici stoji še peč: stavba, znotraj katere je še en zidani prostor v velikosti sobe, tja zložijo izoblikovane kvevrije in druge glinene polizdelke, vse skupaj zazidajo in jih v nekaj dneh spečejo in potem podrejo sprednji zid. Ko se ravno prav ohladijo, temperature v stopinjah Celzija Zaliko ne ve, potipa in ve, kdaj je čas za to, jih premaže s čebeljim voskom, štiri ali pet kilogramov ga porabi za tonski kvevri. Pove, da so njegovi kvevriji najboljši daleč okoli, dela jih tudi sin, a Zalikovi so še vedno boljši, se pohvali. Najboljši.

Klikniti na spodnje fotografije za povečavo:

 

Kvevri, kvevrija, kvevriju …

 

Vinsko se v Gruzijo seveda gre predvsem ali pa vsaj tudi zaradi amfor. A iskanje vinske kleti z amforami je kljub morebitnim drugačnim pričakovanjem tam bolj ali manj obsojeno na neuspeh. Se bo pa precej lažje naletelo na posode, imenovane qvevri, odvisno od oblike, velikosti in regije tudi churi, dergi, lagvini, lagvani, lagvinari, kvibari, kubari, lakhuti, chasavali, khalani in kotso. Ampak vsi vedo za qvevri. Kar je pravzaprav tisto, kar vas zanima. In ne gre za sinonim. Amfora, vam pojasnijo, nikakor ni qvevri. Slednji je do vratu zakopan in se ne uporablja za transport, ampak za fermentacijo in hrambo vina (včasih tudi za žita, topljeno maslo, žganja, za različno vkisano hrano, od sovjetskih časov na žalost marsikateri tudi za nafto). In qvevri tudi ni, kot bi rekli danes, nepovratna embalaža, kar je bila amfora pogosto. Qvevri je mišljen salamensko trajno, vsaj za stoletja, če ga ne razmaje kak potres. Gruzijci vztrajajo pri uveljavljanju in uporabi besede qvevri po vsem svetu, in ker ustreznega prevoda pravzaprav nimamo, razloga, da jim ne bi ustregli, razen tega, da se bo treba odvaditi očitno napačno uveljavljene amfore, tudi ni. Torej qvevri. A če je za recimo angleško govoreči svet zgodba tu bolj ali manj končana, je za nas nekoliko manj enostavno. Spol? Imam en qvevri ali imam eno qvevri? Glede tega mi Ia iz Gruzije odgovori, da qvevri tam, torej v originalu pravzaprav nima spola. Lektorica revije Vino, Kristina M. Pučnik, ki jo, potem ko zadevo najprej premeljem s Silvo, prosim za končno mnenje, se strinja, da zadevi za potrebe revije Vino, posledično tudi za ta spletnik, in zakaj ne kar za potrebe slovenščine, določiva moški spol. In namesto Q uporabimo K. In tako imam zdaj en kvevri. Kar seveda ni res, nimam ga, ima pa kvevrije nekaj naših vinarjev tudi onstran meje. Torej odslej: kvevri, kvevrija, kvevriju, kvevri, pri kvevriju, s kvevrijem. In tako naprej z dvojino (kvevrija) in množino (kvevriji). Kvever, ki bi po eni strani vse skupaj poenostavil, pa stroka odsvetuje, ker se s tem preveč oddaljimo od ostalih jezikov, ki so prevzeli izvorno edninsko obliko qvevri. Bo torej šlo s kvevrijem? Hvala. Če se pridružijo še vinarji, ki so doslej namesto v kvevrijih vinificirali v amforah, pa sploh. Ker amfora pač ni to.

 

- Qvevri gx-6768

- Qvevri gx-6770

- Qvevri gx-6776

Zgoraj: zgodovinski motivi iz muzeja kvevrijev vinske kleti Twins

- Gravner - Qvevri - klet -8064

Dandanašnja klet s kvevriji (Gravner, Oslavje)

 

 

Gaumarjos!

 

Gruzija. Danes, po 8.000 letih neprekinjene tradicije pridelave vina, po 8.000 trgatvah, kot sami to povedo z drugimi besedami, po tem, ko so svetu dali besedo ghvino in se je potem razširila in nekje postala vino, drugje wine, vin, Wein in še kaj, so po Gruziji posejane velike in butične vinske kleti z njihovimi tradicionalnimi vini iz kvevrijev – rdečimi in oranžnimi, slednjim tam raje rečejo jantarna, pa z za nas klasičnimi vini, oni jim rečejo evropska in tudi ni nujno, da so ta od včeraj, Ivane Mukhranbatoni recimo opusti uspešno vojaško kariero in se na posestvu Mukhrani loti take pridelave vin že konec 19. stoletja, torej že predvčerajšnjim.

Tudi Gruzijska vina seveda suha in sladka, od belih sort najpogostejši rkatsiteli, sovjeti so ga pospeševali, zdaj ga že kar dobro poznam in se sam pred sabo izprsim, ko ga na slepo prepoznam v eni od zvrsti, med rdečimi so sovjeti najbolj navijali za saperavi, ki je ena redkih sort grozdja z obarvanim sokom.

V spominu še vedno bogato obložene mize in mi zloženi na stolih, pa fascinantna, takrat – v začetku aprila – še zasnežena neskončna veriga Kavkaza na naši desni, ko potujemo proti zahodu, in na naši levi, ko se vračamo, vkopani kvevriji, pokriti s kamnitimi ploščami, pa drugje pokriti z lesom in tretji sodobno pokriti s steklom, adrenalinske ceste – včasih pripeljejo nasproti trije avtomobili vzporedno, samostan, prijaznost, gostoljubnost, impresivna deponija prastarih razbitih kvevrijev, cerkev, mestoma depresivni pogledi na opuščene hale, pa takoj spet nov fotografski adrenalin, na cesti občasno ovce večinoma med mercedesi, mercedesi, mercedesi in beemveji, obnova vinograda, Zakaj na severnem pobočju? Za peneče bo. Odlični vinjaki, ravioli, katerim izsrkaš vsebino – v bistvu mesna juha, kuhana v testu, dobra in zelo dobra in odlična vina, in mestoma resnici na ljubo tudi že bolj kis kot vino, ampak ostajamo radovedni, spet nalezljiva prijaznost, čača, ki je usedlina v kvevriju ter hkrati tropinovec in hkrati vinski destilat, gaumarjos! in spijemo, vezanje trt s koruznim ličjem, vkopavanje kvevrijev in njihov muzej, pa spet pogled na Kavkaz, polifonično petje in tamade in hačapuri in poln rog vina, ki ga seveda lahko odložiš šele, ko je prazen in spet seveda gaumarjos!, pa požirek iz azarpeše in spet gaumarjos!, pogled na nočni Tbilisi, Stalinov Gori, Mtsketa pod Jvarijem in potem Jvari nad Mtsketo, Ikalto – vinska akademija iz 12. stoletja, neskončno stare kamnite preše, pa spet en marani kar bi bilo po naše približno vinska klet, a v angleščino to pogosto dobesedno prevedejo iz ruščine in dobijo wine factory (a o tem smo že), pa pazi, da ne padeš v odprt kvevri, tanek kruh, pečen v pokončnih glinastih valjih, oranžne cisterne iz sovjetskih časov pa inoks in odpiranje zapečatenega kvevrija z adrenalinom pred prvim požirkom, dobro je, gaumarjos!, ampelografski vrt s stotinami njihovih avtohtonih sort grozdja, že okoli 530 jih omenjajo, meso na žaru in prej seveda nepogrešljivi hačapuri in še prej in seveda potem spet vino in gaumarjos!, tržnica v Kutaisiju in branjevka, od katere kupim eno od začimbnih mešanic in začinjeno kavkaško sol in jo potem švercam kot Krpan, Turkom je v Istanbulu vseeno, Nemcem pa ne, a z vinom zmedem carinico na Münchenskem letališču da sol komaj opazi in Dušan pri tem pomaga še s svojim vinom. Pripomočki iz češnjevega lubja za čiščenje kvevrijev, Signagi, sladke churchxele, pa spet Kavkaz, energični plesi, nazdravljanja, tokrat s kozarci, kontrasti novega s starim in obratno, starodavno, v skale izdolbeno mesto Uplistsikhe, dve kovinski postelji poleg skromne železne peči na drva v Zalikovi delavnici kjer ustvarja kvevrije, najboljše, pravi, rožnata soba številka 12 v hotelu v Kutaisiju, impresivni pejsaži, nedavno najdeni starodavni kvevriji in še enkrat podobno in potem pojutrišnjem še enkrat, in če je kdo kdaj v takih kvevrijih od kdovekdaj našel vino, tega zanesljivo ni nikomur povedal, na roko kopane jame za kole v novem vinogradu, trte pod palmami, senzor za temperaturo v kvevriju, nova lesena, povsem tradicionalna preša za mečkanje grozdja z nogami, Batumi od daleč in Batumi od blizu … In ves čas si obljubljam in resno upam, da še pridem. In si vzamem še več časa. Morda najraje jeseni, ko bo pokrajina drugačna kot v začetku aprila in bo po trtah grozdje. Trgatev v Gruziji, to bi bilo nekaj!

 

- Gruzija - Zurab Topuridze Winery - vinogradi -9605

- Gruzija - Zurab Topuridze Winery - vinogradi -9653

- Gruzija - Schuchmann’s winery -7285

- Gruzija - Kindzmarauli Marani -6336

- Gruzija -0457

- Gruzija - Shumi winery -7136

- Ikalto wine academy, 12. stoletje -5848

- Gruzija - Zurab Topuridze Winery -9783

- Gruzija - Zurab Topuridze Winery -9805

- Gruzija - klet Twins -7071

- Klet Iago, Mtskheta, Gruzija -8740

- Gruzija - Tbilisi -4631

- Gruzija - Alaverdi -5922

- Gruzija - Signagi -8223

- Gruzija - Tbilisi -4621

- Gruzija - Shumi winery -7142

- Gruzija - Kutaisi - Trznica -9321

- Gruzija - plaza pred Batumijem (Crno morje) - Ales in Dusan -0126

- Gruzija - Batumi -0100

- Gruzija - Tbilisi - Gabariadze Theatre -8339

- Gruzija - Uplistsikhe - ovce -9119

- Gruzija - Shumi winery -7208

- Gruzija - Tbilisi - restavracija Azarpesha -3621

- Gruzija - Zurab Topuridze Winery -9893

- Gruzija - Resatvracija Megrul-Lazuri - Batumi -0218

- Gruzija - Signagi - Pheasant’s Tears -7898

- Gruzija - Signagi - Pheasant’s Tears -7783

Gruzija je morda največkrat napadeno ozemlje v človeški zgodovini. Zato namesto našega na zdravje! v enaki vlogi njihov gaumarjos! pomeni na zmago!

– – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – –

Namigi:
– V vinsko Gruzijo: turistična agencija Tentours (in verjetno še katera)
– Gruzijska restavracija v Ljubljani: Zlato runo
– Gruzijska vina iz kvevrijev v Sloveniji: Naravna vina