Filtrirano

 

Že pred leti – v Pianinih začetkih – smo primerjali, preverjali in se prepričali in pivci so odločitvi pritrdili: filtrirana Piana – torej mehansko primerno prečiščena – v kozarcu prekaša nefiltrirano. Marsikatero vino se danes resnici na ljubo ponaša z oznako nefiltrirano zgolj zato, ker je delati po starem – ali celo ne delati – pač danes moderno ali pa nas vinar, ne da bi poskusil tudi drugo plat, zgolj in samo prepričuje da mora biti tako. Morda pa je, kar tudi ni osamljen primer, sogovornik svoje vino kljub vsemu filtriral, a ker ga ni sterilno spucal, pač reče in napiše, da ga sploh ni. Razpon pomenov vinarskega besednjaka je včasih prav neverjeten, naivnost pivca pa neredko tudi. Pa da ne bo pomote: to ni zapis proti nefiltriranim vinom. Načeloma mi je glede tega pravzaprav popolnoma vseeno – vino mi je lahko všeč ali pa mi ni všeč ne glede na to, ali je filtrirano ali ne. Konkretno pa imam filtrirano, sodobno Piano precej raje kot nefiltrirano. Kar pa je pravzaprav hkrati tudi nekoliko po starem: tastov oče je vino filtriral že pred drugo svetovno vojno, v prvi polovici prejšnjega stoletja torej. Čez palec – pred osemdesetimi leti. Torej to početje danes: moderno ali po starem?

Nekaj sauvignona (na sliki) in nekaj malvazije Piana 2013 ter nekaj leto dni starejšega merlota Piana se je po dveh sušnih letinah, ko včasih ni bilo grozdja niti za pol stiskalnice, prejšnji teden le nateklo skozi filter. Zdaj vina čakajo, da se Barbi najprej odloči, kaj bo šlo v flaše in potem morda še, kaj bo šlo v prodajo. Komaj kaj, a kljub vsemu. Da ne pridemo povsem iz forme. Recimo.  28 mm, F/9, 1/15 sekunde, ISO 1600

Nekaj sauvignona (na sliki) in nekaj malvazije Piana 2013 ter nekaj leto dni starejšega merlota Piana se je po dveh sušnih letinah, ko včasih ni bilo grozdja niti za pol, kaj za pol, niti za četrt stiskalnice, prejšnji teden le nateklo skozi filter. Zdaj vina čakajo, da se Barbi najprej odloči, kaj bo šlo v flaše in potem morda še, kaj bo šlo v prodajo. Komaj kaj, a kljub vsemu. Da ne pridemo povsem iz forme. Recimo. 28 mm, F/9, 1/15 sekunde, ISO 1600

Začetek poletja

 

Kovk nad Vipavsko dolino. Tega se sicer običajno ne počne, a tokrat sem nekaj žarkov poslavljajočega se sonca namenoma spustil neposredno v objektiv. 28 mm, F/9, 1/60 sekunde, ISO 500

Kovk nad Vipavsko dolino. Včeraj. Tega se sicer običajno ne počne, še posebej ne namenoma, a tokrat sem na koncu najdaljšega letošnjega dneva nekaj žarkov poslavljajočega se sonca kljub temu zavestno spustil neposredno v objektiv. 28 mm, F/9, 1/60 sekunde, ISO 500

Pivodelci

 

Sam zapis sicer nima nič opraviti z Gruzijo (od kod sploh ta ideja!), daleč je od nas. A svet je majhen (rahlo zabluzimo: postaja nam počasi tudi premajhen) in v telefonu naletim na enobesedno beležko vtipkano v gruzinski gostilni v Ljubljani: vinodelci. Tako si je naš gostitelj pred meseci v pogovoru sestavil izraz za vinarje (v Gruziji neredko naletite na podobne prevedenke, recimo wine factory namesto winery v angleščino vrženo neposredno iz ruščine). Zato zdaj v današnjem naslovu deloma za lase privlečeni, deloma upravičeni, meni pa predvsem simpatični pivodelci. Pivovarji. Čeprav gre strogo gledano samo za Mateja. Pivodelec, torej, ki smo ga v naših zapisih že srečali. Njegova in nekoliko tudi naša Anita me nedavno pobara, če bi naredil v njuni pivovarni v ajdovskih Palah kaj slik, po možnosti do sredine prejšnjega tedna, potem iz tega nastane četrtek. Popoldan. Kar je očitno še dovolj blizu njene želje in potrebe, boljše ali vsaj dovolj hitre druge možnosti pa očitno tudi ni. In starejši mladič nima nič proti vlogi pomočnika. Izbrane fotke Aniti potem pripravim danes. Ne spodnjih. Čeprav je videla tudi te. Matej, ki je sicer Peco, pa seveda tudi.

Pivovarna Pelicon.  Motiv ni bil predviden. in ni bil uporabljen za public relations. Moja osebna obcesija.  50 mm, F/7,1, 1/30 sekunde, fleš z odbojem od stropa, ISO 400

Pivovarna Pelicon. Motiv ni bil predviden. In ni bil uporabljen za public relations. Moja osebna obcesija. Mimogrede. 50 mm, F/7,1, 1/30 sekunde, fleš z odbojem od stropa, ISO 400

Peco. Pod fermentoreji. Priprave pivovarne na fotkanje. In menda tudi sicer podobno. 28 mm, F/8, 1/30 sekunde, ISO 1600

Peco. Pod fermentoreji. Priprave pivovarne na fotkanje. In menda tudi sicer pogosto podobno. Higiena pač. 28 mm, F/8, 1/30 sekunde, ISO 1600

Peco. Ki ga menda Roško in Gantar zadnje čase vsake toliko časa pokličeta za nasvet v sili. Potem, ko recimo mojemu starejšemu mladiču razžene sodček rojstnodnevni njunega piva. Ker ga dva dni pozneje tudi njima.  13 mm, F/10, 0,4 sekunde, ISO 160. Pomagal je še fleš, postavljen v notranjost inoks posode.

Pecota menda Roško in Gantar zadnje čase vsake toliko časa pokličeta za nasvet v sili. Potem, ko recimo mojemu starejšemu mladiču razžene rojstnodnevni sodček njunega piva. Ker ga dva dni pozneje razžene tudi njima. 13 mm, F/10, 0,4 sekunde, ISO 160. Pomagal je še fleš, postavljen v notranjost inoks posode. Barbi ob pogledu na fotko potegne primerjavo s pofreskanim neznanim cerkvenim stropom. Slednje niti ne kot kompliment fotografu. Eh …

Zgornja fotka Pecota, ki pretovarja vreče ječmena, sicer s tem nima neposredne zveze, a vseeno: sem v tem smislu že nakazal svoje skromno in tudi razmeroma laično mnenje: slovenska butična pivovarska scena raste, a trenutno še predvsem na račun pivcev, ki so nekje na vzporednici z vinskimi religioznimi naravniki: požrejo vse, četudi je slabo, magari zdravju škodljivo, le da je je drugačno. V konkretnem primeru verjetno vsaj deloma cena za dolgoletne dolgočasne monopole objektivno sicer sploh ne tako zelo slabih piv. Po drugi strani pa: vsakemu svoje! Vsekakor pa tu izvzamem Pelicona. In Bevoga. Slednji je tehnično gledano sicer avstrijski, a slednje toliko, kot je pač Gravner Italijan. Čeprav iz drugačnih razlogov.  20 mm, F/8, 1/100 sekunde, ISO 3200

Zgornja fotka Pecota, ki pretovarja vreče ječmena, sicer s tem nima neposredne zveze, a vseeno – sem v tem smislu že nakazal svoje skromno in tudi razmeroma laično mnenje: slovenska butična pivovarska scena raste, a trenutno še predvsem na račun pivcev, ki so nekje na vzporednici z vinskimi, pogosto krepko nategnjenimi naravniki, ki požrejo vse, četudi je res slabo, ogabno, magari zdravju škodljivo (kar z naravnim sploh ni v nasprotju!!!), le da je je drugačno. V konkretnem (pivodelskem in pivopivskem) primeru verjetno vsaj deloma cena za dolgoletne dolgočasne monopole objektivno sicer sploh ne tako zelo slabih piv. Po drugi strani pa: vsakemu svoje! Vsekakor pa tu konkretno izvzamem Pelicona. In Bevoga. Slednji je tehnično gledano sicer avstrijski, a slednje toliko, kot je pač Gravner Italijan. Čeprav iz drugačnih razlogov. 20 mm, F/8, 1/100 sekunde, ISO 3200

Prazna flaša: CàMaiol, Lugana Fabio Contato 2007

 

Po kosilu. Ne zelo davno. Sestanek. Pri nas. Na izbiro ponudim nekaj ohlajenih mehurčkov. Bruno izbere njemu nepoznano. Tale peneča se lugana. Odprem, čep je okej, si nalijem, poskusim, meni je okej, nalijem še ostalim, poskusim ponovno, pijem, začepim dam ostanek v hladilnik da se ne greje po nepotrebnem, pijem, Bruno si gre kmalu tja po repete, jaz enako, in on še enkrat in jaz tudi in tako tole vino počasi odteče. Pravzaprav kar hitro. V nas. Gladko. Lani sem flašo kupil, ker nama je bilo z Barbi vino takrat na pokušini v kleti zelo všeč. Potem nama lastnik čisto na koncu, ob odhodu, v roke za spomin stisne enako flašo, malo mi je žal, če bi vedel prej, si mislim takrat, bi si kupil kaj drugega in odnesel dve različni vini. Ampak zdaj grem le še tiho preverit, ali je tista druga flaša res še v kleti. Je.

 

CaMaiol, Lugana spumante 2007-5670 -

 

Ko je tale naša flaša že krepko prazna in je Bruno verjetno že doma, pogledam na etiketo, spredaj piše kar piše, imena vina (Fabio Contata) ne boste prebrali, stavim, avtogram pač, ob luganske dizajne sem se tako ali tako obregnil že v letošnji pomladni številki Vina, zadaj pa med drugim piše Michel Rolland Consulting. Navedenega svetovalca Mišela eni sovražijo, drugi obožujejo, nekateri ga štejejo za najbolj vplivno osebnost v vinskem svetu – nad Parkerjem – kakorkoli, Parker prodaja mnenje, naš Mišel je pa eden od tistih, zaradi katerih Parker lahko ima mnenje. In karkoli si že kdo misli o njem, in čeprav ne vem, kakšno bi bilo tole vino brez njega, tule se mu zahvaljujem. In za tiste, ki samo gledali Mondovino ali pa še tega ne in so o tem filmu samo slišali in ne vedo nič drugega ne o Nossiterju, ki ga je posnel, ne o Rolandu, ki v filmu zastopa hudiča in nas vse pelje v vinski pekel, v Rimu sem imel lani priložnost piti tudi nekaj vin po okusu Nossiterjevega kroga in pošteno povedano našlo se je tudi ciknjeno, oksidirano, ogabno, bljak. Seveda ni vse le črno ali belo, ne pri enem in ne pri drugem, a če bi se imel odločiti le po tehle mehurčkih in po onem skorajoctu, glasujem za Rollanda.

Smo pa zdaj malo zašli, začeli smo z lugano, to so vina iz sorte turbiana, južna obrežja Gardskega jezera, če zmorete do Gardalanda je to skoraj tam, sem že zgoraj omenil, ponavljam: več v letošnji pomladni številki revije Vino (tam med drugim: Lugana je danes eno najbolje prodajanih italijanskih vin. Prodaja se tako dobro, da se je na ravnini ob južnih obrežjih Gardskega jezera, kjer jo pridelujejo, praktično ustavil promet s kmetijskimi zemljišči. Nakup vinograda tam je danes le pobožna želja, prodal vam ga namreč zelo verjetno ne bo nihče. Imeti v enem letu prazno klet in v žepu denar od vina, prodanega po pošteni ceni, so seveda mokre sanje marsikaterega vinarja. Marsikje. …).

50 mm, F/13, 1/160 sekunde, ISO 200

50 mm, F/13, 1/160 sekunde, ISO 200

Tole naše je luganina peneča različica – lugana spumante – poleg temeljne in absolutno prevladujoče lugane ter poleg lugane superiore, lugane riserva, ter lugane vendemmia tardiva (pozna trgatev). Večina spumant so sicer resnici na ljubo bolj vina z mehurčki kot peneča se vina, a konzumirana je ena od pozitivno izstopajočih izjem, klasična metoda, 60 mesecev na drožeh (pet let, dragi moji), brez odpremnega likerja (dosage zero, torej brut nature – nedocukrano), vse to se fino in zapeljivo bere, ampak na koncu vseeno šteje rezultat, in v našem primeru ta je. Je. Če ste pomislili na kruhovo skorjo, brioše, oksidacijo … ste kar daleč od resnice, to je čisto, jasno, neposredno vino, nobene packarije, leta so se ji pa skoncentrirala v krasno kompleksnost. Ko sem se ukvarjal z zadnjim predstavljenim letnikom Bjane Brut Zero sem pomislil na britvico in jo tako tudi predstavil. Tu nekje smo tudi s to lugano. In ona moja druga flaša je zdaj seveda na poti v hladilnik.

Degustacija lugan v kleti Provenza, ki prideluje tudi vina CàMaiol.  28 mm, F/11, 0,6 sekunde, ISO 200, stojalo.

Degustacija lugan v kleti Provenza, ki prideluje tudi vina CàMaiol. 28 mm, F/11, 0,6 sekunde, ISO 200, stojalo.

Mednarodno

 

Nekako takole: nemška fotografinja v petek kontaktira slovenskega fotografa zaradi fotografij vinarja iz Italije, ki bi jih nujno potrebovala ugledna švicarska vinska revija.

Joško Gravner je sicer Slovenec in nekaj trt ima tudi na Humu, a tehnično gledano je Oslavje žal v Italiji, tako da zgoraj zapisano bolj ali manj drži. Slika je trenutno menda v ožjem izboru za objavo. Oslavje, december 2008, 20 mm (DX), F/8, 1/25 sekunde, ISO 250, fleš.

Joško je Franc Jožef Gravner in je Slovenec, nekaj trt ima tudi na Humu, a tehnično gledano je Oslavje z njegovo kletjo pod hišo žal v Italiji, tako da zgoraj zapisano bolj ali manj drži. Slika je trenutno menda v ožjem izboru za objavo. Oslavje, december 2008, 20 mm (DX), F/8, 1/25 sekunde, ISO 250, fleš.