Borut

 

Za dobro studijsko ovekovečenje sicer lepo pripravljenih krožnikov preprosto ni bilo niti približno primernih pogojev. A kontekst – intervju – mi tokrat dopušča drugačen pristop: intervjuvanec ter hkrati chef-in-charge mi v jedilnici predstavlja ustrezno ozadje enega od krožnikov. Tik preden z Brunom v eni od najboljših slovenskih hotelskih restavracij zmaževa vsak svoj primerek motiva.

Borut Jakič, hotel Aleksander, Rogaška Slatina. 28 mm, F/4,5 (zaslonka zaprta ravno toliko, da ostrina primerno loči jed od ozadja. 1/30 sekunde, ISO 250, studijski fleš z odbojem od stropa.

Borut Jakič, hotel Aleksander, Rogaška Slatina. 28 mm, F/4,5 (zaslonka zaprta ravno toliko, da ostrina primerno loči jed od ozadja), 1/30 sekunde, ISO 250, studijski fleš z odbojem od stropa.

 

Razlika

 

Predvčerajšnjim. Rogaška. Eden od manjših wellnessov v luksuznem hotelu. Kar samo po sebi zdaj niti ni pomembno. Zame eden zadnjih motivov tistega dne, s katerim morda dopolnim enega od intervjujev v naslednji številki revije Vino. Bolj kot sam prizor je zanimiva razlika med posnetkoma. Za zgornjega sem postavil stojalo, pritrdil fotoaparat, nastavil kompozicijo, izmeril svetlobo in škljocnil. Za drugega sem z roko nekoliko razgibal vodno gladino. In si tako pričaral drugačne, daljše odseve luči.

 

Hotel Aleksander - wellness -6372 -

Oba posnetka: 20 mm, F/14, 1,6 sekunde, ISO 200

Oba posnetka: 20 mm, F/14, 1,6 sekunde, ISO 200

 

Prazna flaša: Selva Capuzza, Gaudyum Rosè

 

Včasih je povsem dovolj že, če je v kozarcu nekaj prijetnega. In če na etiketi piše frizzante, verjetno vino ne bo intelektualni izziv. In tale to res ni. Po naše bi se reklo biser vino. Kar še ne pomeni, da je gazirano, da je torej CO2 bil dodan, da ne bo pomote. Pomeni pa, da so mehurčki, kolikor jih sploh je, bolj za svežino, igrivost, lahkotnost, kot za karakter drugačnega vina.

Flašo dobim slučajno. Luca (z njim se bomo še srečali) mi ob Gardskem jezeru septembra lani pripravi svoja vina, ki jih potrebujem za članek (ga še vedno piiiiišem, eh). Potem vpraša, ali me iz kleti zanima še kaj. Ker razen tistega, za kar sem ga prosil, ne poznam ničesar, se mu pač prepustim. In doda še eno rdečino. In potem penino. Ker me rozeji verjetno ne zanimajo. Pa v bistvu me. Res. Nekaj besed o tem in on jih vidi podobno kot jaz. In se mu zasvetijo oči in se v prtljažniku znajde med mirnim in penečim rozejem še tale flaša. Ko hočem plačati, zamahne z roko – dovolj mu je, da me zanimajo njegova vina.

Snamem torej včeraj zamašek, kronski, ja, kronski, nalijem in teče. Poskusi še Barbi in tudi pri njej ne ostane le pri tem. Seksi barva, sveže, lahkotno, sadne zaznave, ducat odstotkov alkohola, poletno (pa saj tale naša trenutna zima ni daleč od tam), oba sedla k večerji vsak s svojega hriba in vino pospešeno izginja. Ko tašča proti koncu večerje vrne kozarec, ki ji ga je Barbi malo prej odnesla polnega, je flaša že prazna. Okej, priznam, dva ali tri požirke od celotne količine je zaplenil mlajši mladič. Pa tudi, če ne bi.

Na spletni strani kleti Selva Capuzza tega vina ni pod belimi. Niti pod rdečimi. Niti pod penečimi. Ga ni. Sploh.

Na spletni strani kleti Selva Capuzza Gaudyuma ni med belimi vini. Niti med rdečimi. Niti med penečimi. Ga ni. Sploh.

Razpis

 

Prispe pred dnevi s slovenske vinske scene povabilo k pripravi predloga celostne grafične podobe izdelka. Razpis.

Se zahvalim. Iskreno. Ker so pomislili tudi na nas.

In sporočim, da na razpisu ne bomo sodelovali. Pojasnim razloge. Ter v ilustracijo izberem in pripišem dva naša primera. Prvi primer: Ena od velikih slovenskih kleti je s pomočjo razpisov nekaj let želela rešiti preoblikovanje etikete za eno od njihovih ključnih vin. Neuspešno. K enemu od zadnjih razpisov so povabili tudi nas, vendar smo se zahvalili za povabilo in na razpisu nismo sodelovali. Pozneje, predlani, so nas povabili k sodelovanju a takrat s konkretnim naročilom. Ko smo nalogo uspešno opravili, je bilo povsem jasno, da so bili njihovi prejšnji natečajni poskusi lahko le igra na srečo. Drugi primer: Lani je neka druga velika slovenska klet pripravila natečaj za prenovo etiket ene od linij svojih vin in za vključitev novega izdelka v to linijo. Tudi ta natečaj (na katerem spet nismo sodelovali) naročniku ni prinesel optimalnih rezultatov. Naročnik je sodelujočim poravnal obveznosti iz natečaja in nas potem neposredno angažiral za rešitev te naloge. Etiketa je zdaj tik pred tiskom in bo tudi po tiskarsko tehnični plati prestavljala novost na našem trgu. Morda najbolj pomembna skupna točka obeh primerov: nobena od obeh naših končnih rešitev ne bi bila sprejeta, če bi jo kdor koli ponudil v okviru natečaja. Razlog: obakrat je moral naročnik za dosego cilja najprej spremeniti razmišljanje in nekatere postavljene pogoje. To pa je bilo možno le z intenzivnim sodelovanjem med naročniki in izvajalci. Ostalih primerov pri odklonitvi sodelovanja nisem navajal. Čeprav je zanimiv in ilustrativen vsaj še eden od njih. Spet ena od večjih slovenskih vinskih kleti. Prenova etiket vseh buteljčnih linij. Na povabilo za sodelovanje na razpisu se za razliko od ostalih povabljenih nismo odzvali s predlogi rešitev, nismo prinesli osnutkov etiket, temveč smo prišli s kopico pomembnih vprašanj. In dobili ter izvedli posel. Bilo je povsem jasno, da so vsi ostali sodelujoči delali brez odgovorov na zelo pomembna vprašanja. Pravzaprav so streljali v prazno, ker so lahko s svojimi predlogi le poskušali ugajati naročniku. Ker si nekaterih ključnih vprašanj pred tem ni zastavil niti naročnik. Čeprav je v bil prepričan, da so bila navodila sodelujočim povsem ustrezna.

Dodam pa našemu odgovoru tokratnemu naročniku še citat – misel Matevža Medje – intervju za lansko julijsko številko revije MM: … Razpisi v gospodarstvu so kontraproduktivni. Gostilniško rečeno, je dizajn po meri narejena obleka, ne pa konfekcija. … Z razpisom lahko sicer dobiš bolj ali manj posrečene DOMISLICE, ne pa REŠITEV. Rešitve zahtevajo proces in sodelovanje z naročnikom … Po mojem osebnem mnenju so tovrstni razpisi neodgovorno razmetavanje časa in denarja. Svojega in tujega.

Potem se še enkrat zahvalim za povabilo k sodelovanju. Iskreno. Ker so pomislili tudi na nas.

Zima

 

Včerajšnji vipavski februar. 12 mm, F/8, 1/100 sekunde, ISO 800.

Vipavska. Včerajšnji februar. Med triurnim pohajkovanjem – s fotoaparatom v nahrbtniku – nekje izgubil spominske kartice za fotoaparat. Jih danes popoldan šel iskat in našel. 12 mm, F/8, 1/100 sekunde, ISO 800.

Različnost

 

Avstrijci so leta 1985 strmoglavili. Nekateri vinarji so vinom dodajali dietilenglikol (kar so mediji poenostavili v antifriz). Avstrija je morala svojo vinsko zgodbo začeti izpod dna. Danes – po treh desetletjih – niso nobena redkost mnenja, da spadajo avstrijska vina med svetovno najbolj zanimiva (se pridružujem). Po lanskih podatkih se je v desetletju po 2002 vrednost izvoza avstrijskega vina ob njegovem količinskem zmanjšanju podvojila. Matematika: dvigajo cene, prodajajo vedno višjo kakovost.

Pogled na del vsebine našega avstrijskega kotička, dopolnjenega po nedavnem fotografiranju za vinarja iz Burgenlanda, predstavlja zgolj kamenček v mozaiku nakazane zgodbe. Pod tem dolgočasnim prizorom so seveda povsem različna vina različnih letnikov različnih vinarjev iz različnih avstrijskih okolišev. Različne cene - od nekaj evrov do preko sto evrov za steklenico. Različni dizajni etiket, različne oblike steklenic, različne barve kapic in zapork.

Pogled na del vsebine našega avstrijskega kotička, dopolnjenega z nekaj vini po nedavnem fotografiranju za vinarja iz Burgenlanda, seveda predstavlja zgolj drobec v mozaiku avstrijske vinske zgodbe. Pod tem dolgočasnim prizorom so na voljo povsem različna vina različnih letnikov različnih vinarjev – od najbolj uglednih do komaj poznanih – iz različnih avstrijskih okolišev. Različne cene – od nekaj evrov do preko sto evrov za steklenico. Različni dizajni etiket, različne oblike in barve steklenic, različne barve ter opreme kapic in zapork …