Prvi zimski dan

 

12 mm, F/8, 1/15 sekunde, ISO 640

Današnji neuradni pogled na pomirjujoče dolgočasen uradno prvi zimski dan. 12 mm, F/8, 1/15 sekunde, ISO 640

 

Razlika

 

Včeraj. Šmartno. Hiša Marica. Za revijo Vino. Med ostalim (pet polnih ur fotografiranja) soba. Škljocnem. Še en ambient, ki seveda ni nastal, da bo objekt fotografiranja. In sploh – kateri pa je? So pa prostori, ki so po tehnični plati za fotografiranje enostavnejši in drugi, ki pač to niso. Ker so recimo majhni. Kot deloma tale sobica. Kjer recimo tudi temnega stropa ni moč uporabiti kot odbojnik in razpršilnik za svetlobo. In neposredno s fleši tokrat tudi ne bo šlo. Kako torej?

Fotoaparat na stojalu, 20 mm, F/13, 1 sekunda, ISO 200. Osvetlitev v glavnem skozi vrata v sobico, odprta na gank.

Fotoaparat na stojalu, 20 mm, F/13, 1 sekunda, ISO 200. Osvetlitev v glavnem skozi vrata v sobico, odprta na gank. Stranica postelje, ki je obrnjena v smeri vrat, je glede na ostalo preveč osvetljena. Svetlo pregrinjalo situacijo samo še poslabša.

Fotoaparat na stojalu, 20 mm, F/13, 1 sekunda, ISO 200. Ponovim vajo, a tokrat z zaprtimi vrati (ki pa imajo zastekljeno odprtino). Svetlobe zdaj je seveda manj. Čas osvetlitve podaljšam na 4 sekunde. Svetloba je tudi drugačna, mehkejša, delež osvetlitve, ki jo prispeva okence na steni za posteljo je večji kot prej.

Ponovim vajo, a tokrat z zaprtimi vrati (ki pa imajo zastekljeno odprtino). Svetlobe zdaj je seveda manj. Zaslonke ne spreminjam, predstavlja mi dober kompromis med želeno globinsko ostrino in siceršnjo tehnično kakovostjo slike. Čas osvetlitve podaljšam na 4 sekunde. Svetloba je zdaj tudi drugačna, neposredne svetlobe v spodnjem pasu ni več in cela postelja je bolj usklajeno osvetljena s temnejšimi območji posnetka. Poleg tega je slika toplejša (zaradi manj neposredne modre dnevne svetlobe).

Za lažjo primerjavo še slika, sestavljena iz obeh zgornjih posnetkov.

Za lažjo ali bolj nazorno primerjavo še slika, sestavljena iz obeh zgornjih posnetkov.

 

Prazna flaša: Brandulin, Belo 2007

 

Blockbuster. Barbi temu reče koncentrat. Vsekakor. Brandulin pač.

Flašo sem si verjetno pred leti pritovoril s fotkanja za Zorana. Po fotkanju naju je Boris seveda tudi sprehodil od soda do soda.

Tole Belo je oranžno. Ima svoj alkohol, skoraj 15 % ga je, a ima tudi vse ostalo. Recimo sadnost in sočnost. Če že ima torej česa toliko, da bi bilo lahko že preveč, ima dovolj tudi vsega ostalega in je pač skladen in v nekih svojih sferah. In ker je skladen, seveda tudi nima ničesar premalo. Niti žvepla. Vem, tole se marsikomu bere bogokletno. A vseeno: žveplo že dolgo ni največji sovražnik vinoljubca. V grobem od takrat, odkar kar največja količina pridelanega grozdja – ne glede na njegovo kakovost – ni več edini dejavnik pri pridelavi vina. Čemur bi se v onih časih tako ali tako namesto pridelava lahko reklo proizvodnja vina. To dvoje pa formalno ločijo tudi vinsko polpismeni Američani – produce ni product. Je pa žveplo tako preklemansko primerno za poenostavljene enostranske trditve in iz njih izpeljane pravljice ter natege naivnih. (Več ob neki drugi ali tretji primerni priložnosti, morda pa celo kar tako).

Kakorkoli, tale Brandulin je od nedelje, ko je bil odprt, lepo in v najboljšem stanju pričakal še mojo ponedeljkovo večerjo, ko ga je kar zmanjkalo. Prazna flaša. Za razliko od skoraj hkrati odprtega – enako ali celo bolj znanega – žlahtnika po barvi in poreklu, ki takega preživetja nikakor ni zmogel in se je urno skisal ter se hkrati hvalil kako malo žvepla si je prej pustil dodati. Premalo! Seveda obstaja preveč, in kar je preveč je preveč, ni dvoma, obstaja pa tudi premalo!!! Jasno? … Jebat ga, dokler ne pogruntamo nečesa namesto sulfuroze, je pač tako.

 

Brandulin Belo -0754 -

 

Etiketa tega našega današnjika pa … saj mi je v bistu vseeno, vino me prepriča in to je v tej situaciji dovolj, a kljub temu – brez tistih sodčkov in velba in z bolj primerno tipografijo in morda na drugem papirju etiketa ne bi bila nič slabša. Kvečjemu boljša. Spet sem se namreč te dni srečal sam s sabo in si spet povedal, da v okolju ki naj bi z vinom živelo že dve tisočletji in več, z vinsko etiketo, ki je pogosto prvi stik s pivcem, dandanes res nima globljega smisla pripovedovati, da je slednje pridelano iz grozdja in da je zorelo v kleti. Tistih nekaj kvadratnih centimetrov je vredno bolje izkoristiti. Zelo grobo in naravnost: etiketa je sporočilo, če hočete: je oglas, ne okrasek. Ali drugače – če etiketa ni pomembna, je lahko tudi takšna, da zgolj ustreza predpisom. Če pa je pomembna, ji je smiselno omogočiti, da res odigra svojo vlogo. V celoti.

A nazaj k našemu Belemu. Sorte? Ne vem. Pozabil. Če sem kdaj vedel. Vinifikacija? Nekaj let zorenja v lesu. Recimo. Še kje kaj tega vinčka na voljo? Ne žalost ne ne vem.

 

December

 

Sprehod. Ker je nedeljsko sonce vleklo ven, več kot toliko pa tokrat ni zneslo. Na fotoaparatu teleobjektiv (ozek kot torej) in temu primerno oprezanje za morebitnimi motivi.

Vinograd v teh dneh. Eden od mnogih. 300 mm, ostrina nekam med trte (fotoaparat zabeleži nastavljeno razdaljo skoraj 16 metrov), F/4 (zato je slika mehka, ostrine je po globini malo), 1/2000 sekunde, ISO 500.

Vinograd v teh dneh. Eden od mnogih. 300 mm, ostrina nekam med trte (fotoaparat zabeleži, da je razdalja nastavljena na približno 16 metrov), F/4 (zato je slika mehka, ostrine je po globini malo), 1/2000 sekunde (da se izognem vplivu morebitnega tresenja – fotografiram le z eno roko, z drugo mečem senco na sprednjo lečo objektiva, stojala nimam s sabo), ISO 500.

 

Blizu

 

Piana - Sauvignon - zima -0154 -

 

Ovekovečeno je plastična sponka, ki v vinogradu poveže žice, te pa poganjke. Konkretno za sauvignon Piana 2014. Slednje se zdaj, smo namreč še letos, sliši in bere slaboumno, a jebat ga – zima je, december, vinograd počiva, a je že precej bolj namenjen prihodnjemu kot prejšnjemu letniku. Pravzaprav ni zdaj glede grozdja ne tič ne miš. Ni več in ni še.

V dobro ahilove tetive, menda, namesto teka včeraj v mraku zgolj sprehod. In fotoaparat. Pretežno kar tako. 20 mm, vmesni obroček. Fotoaparat zaradi tega vmesnega mehanskega tubusa ne zabeleži vrednosti zaslonke. 1/250 sekunde, ISO 8000, lahko bi tudi precej manj. Igračkanje.

Podrobneje: razmišljal sem o makru z močnim širokokotnikom. Že zakaj. Recimo bolj izrazita perspektiva. Možna rešitev? Preprosto: vmesni obroček. Čim daljši, tem bližje bo šlo. Večja razdalja od leče do senzorja omogoči manjšo razdaljo od leče do motiva. A pri dvajsetih milimetrih goriščnice je ostrina kmalu v prvi leči ali celo za njo. Torej znotraj objektiva. Kar potem v praksi ne koristi več prav pretirano. Oziroma sploh ne. Torej nekaj preračunavanja (enačba leče (1/f = 1/a + 1/b)) in za vsak slučaj še praktičen poskus in oboje kaže bolj na primernost enomestnih kot dvomestnih obročkovih milimetrov in potem internetno iskanje najkrajšega obročka, nekajdnevno pričakovanje paketa iz Nemčije, nekaj otroškega veselja ob odpiranju pošiljke z izdelkom iz že opuščene proizvodnje in potem konec septembra takoj nekaj prvega igračkanja, nekaj tednov skoraj nič časa in včeraj zgornje. Še vedno nič resnega in morda tudi pozneje zgolj v lasno veselje. Pa kaj! Naslednji izziv? Širokokotni makro z nagnjeno ravnino ostrine. Recimo.

Dan fotografije

 

Devet ur intenzivnih improvizacij v postavljanju, prestavljanju in predstavljanju postavljenih osvetlitev je več kot spodoben šiht, tudi če odštejemo 10 minut za kosilo in še toliko za popoldansko malico. Prišteti je treba še tri vožnje do Ljubljane in nazaj in dan ali dva priprav na nekaj let podlage, zaradi katerih me je menda Andrej predlagal in so me z Nikona poklicali in sem po telefonu med hitro malico v Rimu (pica na metre) načeloma pristal na celodnevno vodenje delavnice in smo kasneje usklajevali in uskladili nedavno soboto, ki se ji je med fotografskimi navdušenci reklo Nikonov dan fotografije 2013. Kjer sem imel zainteresiranim, kasneje se je pokazalo, da med njimi nekaterim zelo zainteresiranim, pokazati nekaj osnov produktne fotografije. Produktov mi niso določili in za osnove kot bistvo sem se tudi odločil sam. Ker se mi je zdelo to najbolj smiselno. Je manj primerno za zanimivo in še manj za impresivno fotko, ki te potem dan ali dva navdaja s ponosom in je drugim v zavist, je pa bolj primerno za tehnična pojasnila. Kako recimo brez velikega kompliciranja in osaharjenja družinskega proračuna pristopiti k fotografiranju kovinskega predmeta. Kako na sliko ujeti paro iz krušne skodelice s toplo joto, ki je seveda lahko tudi lonček s kavo ali čajem. Kako z dodatno lučjo ublažiti ali povsem odstraniti sence fotografiranega predmeta s podlage. In podobno. Občasno, ob napovedanih urah, pa preteklo soboto navzočim vsakokrat pokažem še nekaj obstoječih fotk in pojasnim njihov nastanek.

Vponka. Posneto dan pred delavnico za potrebe objave v turističnem prospektu. Kot likovni in hkrati vsebinski slikovni element. 85 mm, F/20, 1/60 sekunde, ISO 200, studijski fleš. Izkaže se, da je ta motiv zelo primeren za načrtovano delavnico. Čeprav je vse skupaj videti preprosto, celo banalno, v resnici fotografiranje kovinskega predmeta pogosto večini ni zelo lahka naloga. Obiskovalstvu pripravim motiv zelo podobno kot zgoraj in potem še na drugačni podlagi in po potrebi s spremembo pozicije ene same luči preprosto poudarjam ta ali oni aspekt kovinske vponke. Vsem jasno.

Vponka. Posneto dan pred delavnico za potrebe objave v turističnem prospektu. Kot likovni in hkrati vsebinski slikovni element. 85 mm, F/20, 1/60 sekunde, ISO 200, studijski fleš. Izkaže se, da je ta motiv zelo primeren za načrtovano delavnico. Čeprav je vse skupaj videti preprosto, celo banalno, v resnici fotografiranje kovinskega predmeta večini ni zelo lahka naloga. Obiskovalstvu pripravim motiv praktično enako kot zgoraj in potem še na drugačni podlagi in po potrebi s spremembo pozicije ene same luči preprosto poudarjam ta ali oni aspekt kovinske vponke. Vsem jasno.

Tihožrtje. September 2004. 50 mm (DX), F/22, 2 sekundi, ISO 200. Rotiranje fotoaparata okoli osi objektiva med ekspozicijo. Kombinacija studijskih flešev in njihovih modelirnih luči. Slika ni bila naknadno računalniško sestavljena - bila je posneta z enim proženjem fotoaparata, uporabljena najprej za takratno najavo novega letnika vin Sutor, kasneje pa še v promocijski knjižici Vipavske doline. Za prikaz na delavnici sem jo izbral zaradi nekoliko manj klasične uporabe studijske opreme.

Tihožrtje. September 2004. 50 mm (DX), F/22, 2 sekundi, ISO 200. Rotiranje fotoaparata okoli osi objektiva med ekspozicijo. Kombinacija studijskih flešev in njihovih modelirnih luči. Slika ni bila naknadno računalniško sestavljena – bila je posneta z enim proženjem fotoaparata, uporabljena najprej za takratno najavo novega letnika vin Sutor, kasneje pa še v promocijski knjižici Vipavske doline. Za prikaz na delavnici sem jo izbral zaradi nekoliko manj klasične uporabe studijske opreme.

April 2011. Vinograd. Nikakor klasična produktna fotka, še manj table-top. A pokazal sem jo in jo tehnično pojasnil, kot še nekaj podobnih, ker niso nastale slučajno. In ker je bil za njen nastanek kljub vsemu uporabljen tudi studijski pristop. Ali znanje, pridobljeno v studiu. Potrebno je bilo upoštevati in uskladiti marsikaj - oddaljenost avtomobila od trt, ker tudi jakost svetlobe avtomobilskih žarometov, ki so tu nadomeščali fleše, kot jakost vsake druge svetlobe pada kvadratno z oddaljenostjo. Dvakrat večja razdalja pomeni le še četrtino svetlobe. Ali po fotografsko: dve vrednosti zaslonke manj. In ozadje motiva je moralo biti glede na osvetljene trte primerno osvetljeno. Ob tem, da jakosti luči ni bilo moč regulirati. Noč, 105 mm, F/10, stojalo, 8 sekund, ISO 640.

Vinograd. Vrhpolje. April 2011. Nikakor klasična produktna fotka, še manj table-top. A pokazal sem jo in jo tehnično pojasnil, kot še nekaj podobnih, ker ni nastala slučajno. In ker je bil za njen nastanek uporabljen tudi studijski pristop. Ali znanje, pridobljeno v studiu. Potrebno je bilo upoštevati in uskladiti marsikaj – oddaljenost avtomobila od trt, ker tudi jakost svetlobe avtomobilskih žarometov, ki so tu nadomeščali fleše (kot jakost vsake druge svetlobe) pada kvadratno z oddaljenostjo. Dvakrat večja razdalja torej pomeni le še četrtino svetlobe. Ali po fotografsko: dve vrednosti zaslonke manj. Pri bočni svetlobi to seveda pomeni razliko med levo in desno stranjo zgornje slike. Raje manj razlike kot več, torej avto čim bolj daleč. In hkrati je moralo biti ozadje motiva glede na trte primerno osvetljeno. Ob tem, da jakosti luči realno seveda ni bilo moč regulirati … V resnici kar jebeno. 105 mm, F/10, stojalo, 8 sekund, v katerih se je vetrič poigraval s travo, ISO 640.