Petelinjenje

 

Dve desetletji star cviček v spodaj ovekovečeni flaši je zelo verjetno brez posebne kulinarične ali druge vrednosti. Razen zame. Etiketa na njem namreč te dni praznuje dvajset let. Moja prva resna etiketa.

 

Martincic Cvicek 1992 - -

 

Sedimo pred tem v Šmalčji vasi, listam skrbno urejen Martinčičev album dotedanjih etiket in se pogovarjamo o prihodnji novi podobi njihovih vin in Franc omeni šentjernejskega petelina, njihovega ptjalna torej, in ga pograbim, ne kot edino, vsekakor pa kot upoštevanja vredno idejo in vina Martinčič ga potem res dobijo. Takrat enaka velikost etiket za tri povsem različne steklenice – klasična renska flaša za beli pinot, manjša bordojka za chardonnay pozne trgatve ter klasična bordojka za frankinjo in cviček – eden redkih in verjetno tudi eden prvih cvičkov v buteljki. In štirje petelini, vsak za svoje vino.

Dvajset let pozneje smo še vedno Martinčičevi. Ali oni naši. Etiketo smo nekajkrat prilagajali spreminjajočim se predpisom (državno uradništvo je bilo že takrat precej ustvarjalno), nanašanje lepila na zadnjo stran potiskanih etiket so zamenjale samolepne etikete na roli … In potem to etiketo, ki je medtem za mladi cviček prislužila tudi nagrado Zlati MM, po skoraj petnajstih letih, zdaj torej tudi že pred leti, doleti temeljitejša posodobitev. Nova oblika, drugi materiali, tudi nova vina. Še vedno pa s šentjernejskimi petelini.

Martincic - petelini

Prazna flaša: Marof, sauvignon 2012

 

To vino pri nas takoj po prihodu naravnost v hladilnik in je tam tedne, do včeraj zvečer. Zaradi rokopisa na etiketi: vzorec iz cisterne. Da se mu ne bi zgodilo kaj naravnega. In ker je ravno ohlajeno, mu včeraj impulzivno določim njegov skorajšnji konec, torej odprtje, odvijem pri mizi navojno zaporko in seveda v kozarce z njim. Alkoholno kar krepek, aromatično pa neagresiven, nenapadalen sauvignon. Na  trenutke razmišljava z Barbi o nekaj morebitnega ostanka sladkorja, a potem, ko zadnji decilitri v flaši jasno izpostavijo alkohol in potrdijo dobrodejni vpliv hladilnika, to misel opustiva. Tistih preostalih dveh centimetrov pri dnu pa nima več smisla vračati na hladno – zadevo raje hitro končava. Na kratko: bogat, sorten, sočen, piten sauvignon. Problem: traja minute. Potem ga ni več. Tokrat to drugič preverjeno in obakrat v celoti potrjeno.

Eden od privilegijev intenzivnejšega dela z vinarji je, komur pač to šteje, da se včasih dobi vino poskusiti prej, še bolj prej, ali celo mnogo prej, kot ga vinar dokončno pripravi in nameni široki publiki. In se ga tako lahko spremlja in me zdaj prav zanima, kakšen bo ta sauvignon potem v flaši. Čeprav sem tudi tega dobil v flaši. A mišljeno je tisto redno, dokončno, uradno flaširanje. Ko marsikateri vinar, jebat ga, zajebe. Ne dvomim, da bo Urošu šlo gladko. A me vseeno (ali pa ravno zato) zanima razlika med zadaj, potem in dovolj potem - ko se v flaši povsem umiri, po stekleničenju ponovno sestavi in da vse od sebe. Že zakaj.

Eden od privilegijev intenzivnejšega dela z vinarji je, komur pač to šteje, da se včasih dobi vino poskusiti prej, še bolj prej, ali celo mnogo prej, kot ga vinar dokončno pripravi in nameni široki publiki. In se ga tako lahko spremlja in me zdaj prav zanima, kakšen bo ta sauvignon potem v flaši. Čeprav sem tudi tega dobil v flaši. A mišljeno je tisto redno, dokončno, uradno flaširanje. Ko marsikateri vinar, jebat ga, zajebe. Ne dvomim, da bo Urošu šlo gladko. A me vseeno (ali pa ravno zato) zanima razlika med zdaj, potem in dovolj potem – ko se v flaši povsem umiri, po stekleničenju ponovno sestavi in da vse od sebe. Že zakaj.

Golaki

 

Včeraj. S fotoaparatom. 20 mm (DX, ekvivalentno torej 30 mm), F/5, 1/30 sekunde, ISO 100. Kljub temu, da Barbin najnovejši mobilnik že zmore večjo ločljivost od njega. Ker zgolj količina pikslov res redko odtehta ostale razlike. Če že, je njegova manjša masa precej pogostejši razlog za moje občasno, sicer predvsem spominsko fotkanje z mobilcem. A tokrat sem se odločil, da predvsem na račun nekaj manj transportirane vode kot sicer, lastnonožno in lastnohrbtno nekaj ur sprehajam tudi fotoaparat z dvema objektivoma. Mimogrede, za tako objavo je že slab milijon pikslov krepko preveč. Ne zmore pa ravno vsak mobilnik primerljivo prebaviti tako kontrastnega motiva. Kljub milijonom in milijonom pikslov. Že fotoaparat (res ne najnovejši model) ima nekaj težav z najbolj osvetljenimi skalami.

Včeraj. S fotoaparatom. 20 mm (DX, ekvivalentno torej 30 mm), F/5, 1/30 sekunde, ISO 100. Kljub temu, da Barbin najnovejši mobilnik že zmore večjo ločljivost od njega. Ker zgolj količina pikslov res redko odtehta ostale razlike. Če že, je manjša masa mobilca precej pogostejši razlog za moje občasno, sicer predvsem spominsko fotkanje z njim. A tokrat sem se odločil, da predvsem na račun nekaj manj transportirane vode kot sicer, lastnonožno in lastnohrbtno nekaj ur sprehajam tudi fotoaparat z dvema objektivoma. Mimogrede, za tako objavo je že slab milijon pikslov krepko preveč. Ne zmore pa ravno vsak mobilnik primerljivo prebaviti tako kontrastnega motiva. Kljub milijonom in milijonom pikslov. Že uporabljeni fotoaparat (res ne najnovejši model) ima nekaj težav z najbolj osvetljenimi skalami, če naj se hkrati ne bi preveč zaprlo temnih delov na sliki.

Pivovsko

 

Da se vinski kozarec prime za pecelj, so razlogi. Praktični, da se recimo z roko ne greje vina v čaši kozarca. Estetski, da kozarec recimo ni mastno okrašen s prstnimi odtisi. Ko držiš kozarec penine za čašo, pač pri nas izpadeš neotesano, četudi ti je ime Kevin Costner in ti za prijazen nasmešek v Ljubljani s kozarcem Zlate radgonske v roki mastno plačajo. A morda le nevede pokažeš, da pač izhajaš iz nekega drugega kulturnega kroga, kjer odnosa do vina nisi toliko ponotranjil, da bi se ti držanje kozarca sploh zdelo pomembno.

Podobno mi s pivom. Pred leti ga pijemo v Bovcu in je natočeno kot pač je, krigl, po njegovih stenah polno mehurčkov, pene skoraj ni … Ker Aleks pozna lastnika, mi ta dovoli, da za naslednjo rundo sam pripravim kozarce in jih natočim. Šef gleda in pove, da tako toči tudi on. Čehom. Morda še Nemcem. Slovenceljni pa itak nimamo pojma niti odnosa in pir po možnosti ruknemo iz flaše, da se potem še pošteno rigne in da vsi vedo, kako je pasalo. In s tem pokažemo natančno to, kar nam je v prejšnjem odstavku pokazal Kevin. Da pač piva in z njim povezane kulture ne poznamo. In je tudi ne razumemo.

Tudi zato skočiva z Barbi v četrtek zvečer v Nabrežino. V Bunker. Na pivo. In kljub prazniku hkrati deloma službeno. Da se z Danijelom po zdaj že lanskem velikem intervjuju v reviji Vino dogovorimo za nepozabni večer. Ki je sicer že bil napovedan pa se nam je časovno potem sfižilo in se bo tisto namesto takrat dogajalo zdaj. Kmalu. Zadnji letošnji avgustovski petkov večer. Torej tridesetega. Dogovorimo se hitro, večerjo Danijelu povsem prepustimo, bili smo sicer že botri nekaj večerom z vrhunsko kulinariko in primernimi pivi, chefi so takrat s kuhalnicami gostovali pri njem in Danijel s pivi pri njih, a tokrat bo drugače, bo njegovo, bo Bunkerjevo. Lačni naj ne bomo, žejni tudi ne, se strinjamo. In ja, pokazano nam bo tudi, kako se točenje piva v kozarec potem pozna na okusu. In ja, ne bo samo teorija. Niti glede točenja :-). Da bo nepozabno, se pa ve.

Mimogrede: krigl ima ročaj. Iz istega razloga, kot ima zgoraj omenjeni vinski kozarec pecelj. A v Bunkerju tako ali tako ne bomo pili iz kriglov.