2Cellos

Bil je včeraj lep koncert. Manjša tehnična težavica z ozvočenjem nas ni zmotila, komaj smo jo opazili, a je gospod Brlek, direktor festivala, zaradi nje vseeno potem stopil na oder in pošteno ponudil vračilo vstopnine. Ja? Ne! Luka in Stjepan sta na odru svoje opravila kot se spodobi, tako po glasbeni kot po profesionalni plati, s filharmoniki, sama in z bobnarjem, kljub temu da je ozvočenje dvakrat oglušujoče prebilo zvočni zid in potem mrknilo in dela koncerta sploh nismo slišali in bi lahko čelista, zaradi katerih smo bili tam protestno tudi zapustila dogajanje, pa ga nista. Mirno pa je po koncertu odšel Brlek, ki vstopnice verjetno tako ali tako ni plačal in je praktično gledano dobil denar povrnjen vnaprej in se je do sebe torej povsem lepo in pošteno obnašal. Slednje seveda le domnevam. Ker sem zloben in slabe volje in ker tudi sicer v si skupaj smo kjer smo. Zgornje fotkano s telefonom po koncertu med čakanjem na mladiča, ki je potrpežljivo stal v vrsti za avtograma obeh čelistov.

Bil je včeraj lep koncert. Manjša tehnična težavica z ozvočenjem nas ni zmotila, komaj smo jo opazili, a je gospod Brlek, direktor Festivala, zaradi nje vseeno potem stopil na oder in pošteno ponudil vračilo vstopnine. Ja? Ne! Niti približno! Luka in Stjepan sta na odru svoje opravila kot se spodobi, tako po glasbeni kot po profesionalni plati, s filharmoniki, sama in z bobnarjem, kljub temu da je ozvočenje dvakrat oglušujoče prebilo zvočni zid in potem mrknilo in premraženo občinstvo dela koncerta sploh ni slišalo in bi lahko čelista, zaradi katerih smo bili tam, protestno tudi zapustila oder, pa ga nista. Mirno pa je po koncertu lahko odšel Brlek, ki svoje vstopnice verjetno tako ali tako ni plačal in je praktično gledano dobil denar povrnjen kar vnaprej in se je Festival do njega ob tehnični šlamastiki torej povsem lepo in poslovno korektno obnašal. Slednje seveda le domnevam. Ker sem malce zloben in ker smo kjer smo. Vsekakor večina ostalih prisotnih takega odnosa ni bila deležna. Zgornje fotkano pred polnočjo s telefonom po koncertu med čakanjem na mladiča, ki je potrpežljivo stal v vrsti za avtograma obeh čelistov.

 

Hund

28 mm, F/5,6, 1/30 sekunde, ISO 1600

28 mm, F/5,6, 1/30 sekunde, ISO 1600

Poletna

 

Naj se zdi še tako neverjetno ali celo bedasto, a revija, kot je Vino, je odvisna tudi od vremena. Deloma. Prihajajoča poletna številka pa še precej bolj od pričakovanj. Ko se je zima končno res poslovila in se je bilo možno ali potrebno pognati med trte, so se vinogradi marsikomu od vpletenih v vsebino poletne številke kar naenkrat zazdeli pomembnejši od marsičesa, recimo od odgovarjanja na naša vprašanja in nastavljanja fotoaparatu. In tako sem v skladu s kasneje prihajajočimi besedili tudi načrtovana fotkanja spravil prod streho kasneje kot je bilo predvideno, zadnji portret včeraj skoraj mimogrede, v četrtek in petek pa še zadnja dva faksiranca, kot rečemo predstavljenim v rubriki Kdo ste. Medtem seveda revijo tudi že sestavljamo. Nekaj vsebine še čakamo od piscev in od lektorice, a naslovnico je Anita že narisala in ji samo še pilimo detajle in tudi tisk ni več videti nedoločljivo daleč.

Tomaž. V četrtek. Moj predzadnji faksiraenc za poletno številko revije Vino. Izbora fotografij še nismo naredili. Nabor možnih pa že. 28 mm, F/7,1, 0,6 sekunde, ISO 400, 2 fleša.

Tomaž. V četrtek. Moj predzadnji faksiranec za poletno številko revije Vino. Izbora fotografij še nismo naredili. Nabor možnih pa že. 28 mm, F/7,1, 0,6 sekunde, ISO 400, stojalo, 2 fleša.

Aleš. Zadnji tokratni faksiranec. 50 mm, F/9, 1/20 sekunde, ISO 1600, fleš.

Aleš. Zadnji tokratni faksiranec. 50 mm, F/9, 1/20 sekunde, ISO 1600, fleš.

 

Olja in kotaleči se kamni

 

Spisano v petek o prejšnjem petku. Za revijo Vino. Nepozaben večer z oljčnimi olji Starec. Po velikem intervjuju v lanski zimski številki revije. In zdaj preverim obseg svojega pisanja. Običajno sem namreč eden tistih, ki potem, ko pridejo besedila, preklinjamo, če se pisci ne držijo dogovorjenih obsegov. Christian se recimo drži. Če mu naročimo 1000 besed, nam z Nizozemske ne pošlje 980 besed besedila. Niti 1325 ne. Niti 999 ne. In ne 1001 besedo. Pošlje jih 1000. Natančno tisoč. Malce verjetno zaradi štosa, nekoliko načeloma, v glavnem pa zaradi reda. Red mora biti. Se torej preverim in sem nekoliko predolg. Ne pretirano, a vseeno. Verjetno bomo za revijo torej malce krajšali. Ampak tu si lahko privoščimo celoto. Že zato, da bo tistim, ki niso šli z nami, malce bolj žal. Rahlo vzbujanje zavisti :-). Recimo.

Torej, nelektorirano … in z več spominskih sličic:

Zborno mesto tokratnega Nepozabnega večera revije Vino, prvega pri oljkarjih, je pred gledališčem v Boljuncu, Dolina pri Trstu. Zaradi parkirišč in zaradi programa. A skočimo z Barbi, Suzano in Markom pred tem vseeno še do torkle in pogledamo, kaj se nam obeta. Deset olj, med njimi tudi različni letniki, za deset jedi. Obetavno. Seveda. So to že počeli, pove Paolo, a nikoli več kot dve, tri jedi hkrati. Tokrat torej deset. In če bi bil kdo kasneje še lačen, lahko recimo tudi še pršut zrežejo. Na koncu sicer nihče ni bil videti res potreben dodatne hrane, a najbolj vzdržljivi in radovedni smo Paolota vseeno izzvali in je držal besedo in je potem Robi na dolgih pladnjih iz oljčnega lesa prinesel pršut, pa potem salamo, in potem še špeh z ličnic. Same take dobre zadeve, ki jih sicer strežejo na osmici, oživljeni po štirih desetletjih, da okoliški upokojenci planejo po njih, kadar je penzija, pove Robi. Sicer padajo kvartini vina. Njihovega.

Se torej zberemo in nas dostavijo nad oljčnike in potem vsi skupaj za Robijem počasi peš zlagoma dol med trtami in starimi oljkami, od najstarejših, starejših od vseh nas, katere so začeli Starci zdaj počasi pomlajevati, do najmlajšega nasada, za katerega Robi pove, da pravzaprav še ne vedo, kakšen bo čez leta, desetletja. Če se bo pokazalo, da lahko tudi starejša drevesa ohranijo v približno sedanjih dimenzijah, jih bo ostalo sedanjih dva tisoč na hektar, sicer pač manj. Koliko manj? Kakšna bodo? Se bo videlo sproti. Poskus, ki daje dobre rezultate. Se pravi oljke.

Sprehod. 105 mm, F/7,1, 1/100 sekunde, ISO 640

Sprehod. 105 mm, F/7,1, 1/100 sekunde, ISO 640

Slabe tri četrt ure hoje do torkle Starec, ker nas čakajo improvizirane mize brez vnaprej določenega sedežnega reda, ne bi nikomur predstavljalo težave, če ne bi Jure prebral našega uradnega obvestila z napotki gostom le do informacije o zbirnem mestu in je njegova Polona šele tam zgoraj nad Boljuncem na začetku sprehoda ugotovila, da njena obutev tokrat res ni najbolj optimalna izbira. In tako potem bosa, s čevlji v rokah, a vseeno ves čas z nami. Krivec Jure pa je bil kazensko preventivno določen za štuporamo, če ji ne bi zneslo. Pa ji je in nič se ni pritoževala. Vsaj javno ne.

Potem pri torkli, ki je začasno prevzela vlogo kuhinje, tistih omenjenih deset jedi z desetimi olji. Ali obratno. Vsakemu olju skrbno izbrana hrana. In kdor je želel – jaz recimo, pa še marsikdo od ostalih tudi – tisto isto olje tudi dodatno posebej, ločeno. Pa potem primerjanje, kako se eno olje odlično spari z rakci in drugo s karpačom in tretje s sladoledom in tako naprej in nazaj in kako eno olje samo zase krepko zareže po grlu, isto olje na primerno začinjenih bučkah pa ne. In če bi bil kje drugje, bi zaradi teh razlik lahko tudi pomisli, da so nas vrgli na finto in so v resnici delali jedi s povsem drugimi olji. Pa seveda ni bilo tako.

Erik in Paolo. In olje posebej za tistega, ki ga je želel poskusiti samega. Jaz, recimo. 28 mm, F/8, 1/100 sekunde, ISO 3200

Erik in Paolo. In olje posebej za tistega, ki ga je želel poskusiti samega. Jaz, recimo. 28 mm, F/8, 1/100 sekunde, ISO 3200

Njam ... 28 mm, F/5,6, 1/30 sekunde, ISO 12800

Njam … 28 mm, F/5,6, 1/30 sekunde, ISO 12800

 

Nepreverjeno – namignili nam Starci tega menda tudi niso – a očitno navdihnjeno z Rolling Stonesi so se na listu za vsakega gosta napovedovali komadi (in album) kotalečih se kamnov, interpretirani v obliki okusnih jedi z olji Starec:

  • 1. Shattered: škedenjski kruh, solni cvet, paradižnik, olje “Soul of 2012”
  • 2. Shine a Light: mozzarella Lenard, olje “St by starec_tribe” 2012
  • 3. All Down the Line: bazoviški strakino, poper, olje “blend pøljane” 2012
  • 4. Start Me Up: goriške bučke, sol, poper, limonov sok, meta, olje “brezkoščičen maurino” 2011
  • 5. Loving Cup: ricotta (skuta) Vidali, trobenski koromač, olje “blend Vintage 68” 2012
  • 6. No Mercy: goveji karpačo, mlada spinača, olje “maurino 2012”
  • 7. Moon Is Up: morski raki, goriške bučke, kruhek s špehom, olje “brezkoščičena belica” 2010
  • 8. Sypathy For The Devil: rdeči sladoled, poper, mladi sir, “brezkoščičen leccino” 2010
  • 9. Black Limousine: čokoladni in mandeljni zmes z oljčnim oljem, olje “blend pøljane” 2012
  • 10. Emotional Rescue: beli sladoled, ingver, olje “brezkoščičen blend Buran” 2011
A 105 mm, F/9, 1/8000 sekunde (seveda po pomoti, za kaj takega res ni bilo potrebe, pred tem škljocom sem Urošu sem demonstriral tehnične možnosti fotoaparata in pozabil ponastaviti bolj normalne parametre), 2 fleša, ISO 200.

No mercy. 105 mm, F/9, 1/8000 sekunde (seveda po pomoti, pred tem škljocom sem Urošu sem demonstriral tehnične možnosti fotoaparata in pozabil ponastaviti bolj normalne parametre, na tokratno fotografijo pa to po drugi strani tudi ni vplivalo, le fleša sta se nekoliko bolj mučila), 2 fleša, ISO 200.

Vina seveda tudi, in tudi ta Starec, mešana, kuveji torej, predvsem mišljeni in pridelani kot tradicija kmetije, belo, rdeče in rose, slednji je še posebej lepo tekel v enem letošnji prvih pravih poletnih dni. Pravzaprav večerov. Do poooznih ur. Do tistega pršuta, ki se je na začetku zarekel Paolu in smo to, kot že omenjeno, seveda brez pomislekov izkoristili. Tudi zaradi stalne težnje naših gostiteljev k najboljšemu. Ko včasih sicer rečejo, da je zdaj pa dovolj, da je to zdaj to, veš, da jih grize, in da, če je še kje možnost za pol koraka naprej, ga bodo naredili. In potem še enega. In še enega. Tudi, ko le izbirajo pršut ali salamo za svojo osmico. Le?

Večer je uspel, Robi in Paolo sta že manj napeta. 28 mm, F/6,3, 1/15 sekunde, ISO 5000.

Večer je uspel, Robi in Paolo sta že manj napeta. 28 mm, F/6,3, 1/15 sekunde, ISO 5000.

Prazna flaša: Zlatan otok, Zlatan plavac 1996

 

Primož se je tokrat oziroma takrat zajebal. Ko sem namreč konec maja pri večerji postavil vina na mizo in mu prepustil izbiro, se je pač odločil za kar se je, in je tale skoraj polnoletna flaša potem ostala in stala ob hladilniku, tako ali tako nihče ni vedel, kaj se skriva v tej njej, in jo v nedeljo po Primoževi sobotni poroki odprem pri kosilu, ki je v bistvu tokrat bilo zajtrk. Na tešče torej. Deloma zato, ker se mi takrat res ni ljubilo po štengah v klet po kaj drugega. Deloma zato, ker se mi je pod vplivom prvega razloga zazdelo, da bo kar šlo k moji takratni kuhi, čeprav mi someljejska teorija ni prav v podrobnosti poznana in se glede tega bolj zanašam na občutke. Sploh, ker so mi slednji večinoma dovolj tudi za kaj več kot le za domačo rabo. Kadar kljub temu zgrešim dovolj ali preveč, si grem pa po drugo flašo in sem bogatejši za dodatno izkušnjo. Ne glede na to, da se je seveda bolje učiti na tujih napakah.

Ko je Barbi pogledala v krožnik, je kazalo na to, da bom kljub vsemu šel po drugo flašo. A ker sem to že odprl, čep je bil okej, sva pač najprej tvegala. In potem se je bilo treba zadrževat, da sva si pustila kaj še za k večerji. Čeprav ne prav dosti, ker je Barbi ostanek pridno in na skrivaj konzumirala že med njeno pripravo zadnjega dnevnega obroka. Ja, tako vino je bilo to. Zrelo, že oranžnikasto, krasno okroglo, v polni kondiciji, žametno, povsem brez konjskih vonjav in z ravno prav vsega ostalega: polnokrven plavac iz prejšnjega stoletja. Brez karafe, brez dekantiranja, samo previdno natakanje, guncanje kozarcev že iz navade in iz potrebe in uživanje z nosom v čaši in z vinom na jeziku, nad njim, pod njim in ob njem in potem naslednji požirek.

Šestindevetdeset je bil pri nas en tak letnik, ki mi je ostal v spominu: bil je za en drek. Klinčev. Hladen in moker in ormoška cukerfabrika, takrat smo jo še imeli, je komaj dostavljala sladkor v vinske kleti. Dalmacija jo je takrat očitno precej drugače odnesla. Sklepam po tem, kar je zdaj dala tale flaša.

Šestindevetdeset je bil pri nas en tako klinčev letnik, da mi je ostal v spominu. Hladen in moker in ormoška cukerfabrika, takrat smo jo še imeli, je komaj dostavljala sladkor v vinske kleti in vinarji so imeli kljub temu na etiketah napisano VRHUNSKO vino, ker je komaj kateri priznal, da je dosladkaval mošt, inšpekcije in pooblaščeni zavodi so pa tudi verjetno zamižali na obe oči in še rit stisnili. Dalmacija jo je tisto leto vremensko očitno precej drugače odnesla. Sklepam po tem, kar je zdaj dala iz sebe tale flaša.

 

Zasilna rešitev

 

Saj je že nekaj časa jasno, da se bo treba lotiti lastnega fotografskega portfolja, a je tudi jasno, da tista o kovačevi kobili drži, pri meni vsekakor. Čeprav sva s Primožem že malo brskala po netu in iskala primerno platformo in si tudi že nekaj ogledala in morda res nekoč nekaj bo iz tega. Tudi zato, ker sem se res naveličal pošiljati temu in onemu na ogled fotke z e-pošto naokrog in tudi dropbox je za tak namen fajn samo po eni strani, po drugi pa precej manj in zdaj, ko sva prišla z Barbi nazaj iz Italije, kjer sem spet vsakemu vinarju, ki mi je zatežil, obljubil, da seveda pošljem sliko ali dve, je treba najti eno uporabno rešitev in določim, da to kar ponuja lajtrum sploh ni tako zelo zelo neuporabno, predstava je kar gledljiva, res pa zaradi velikih fotk zahteva od gledalca kar hitro povezavo z internetom in nameščen flash vtičnik in torej na ajfounu zaradi slednje zahteve recimo ni videti nič, a jebat ga, večini vseeno lahko pošljem spletno povezavo na izbrane slike. In jo pošljem. Motivika: Lugana. Trije naporni dnevi po tamkajšnjih kleteh. Na žalost zaradi divjega tempa precej premalo časa za fotoaparat – velika večina zabeleženo po sistemu prišel, videl, škljocnil – a vseeno in kljub temu, da to ne spremeni nič: skoraj vse, kar je mi je bilo videti v prospektih luganskih vinarjev, je še precej slabše od tega. So pa zato njihova vina pravo nasprotje šalabajzerskim improvizacijam. A o tem kdaj drugič. Zaenkrat torej www.studio-ajd.si/lugana

Zaključni motiv tokratnega tripanja: nekajurni zastoj pri Padovi. 180 mm, F/16, 1/160 sekunde, ISO 200. A skoraj enako se je tudi začelo: tri ure čakanja pred Portogruarom.

Zaključni motiv tokratnega tripanja: nekajurni zastoj pri Padovi. 180 mm, F/16, 1/160 sekunde, ISO 200. Skoraj enako se je tudi začelo: tri ure čakanja pred Portogruarom.

 

Prvič

 

Zdaj že drugič tu zapis poimenujem Prvič. Tokrat zato, ker so v v nedeljo v Vili Podvin prvič po daljšem času spet postregli kosilo. In ker je v zraku viselo, da bomo nekoč za revijo Vino prvič z nekom veliki intervju naredili drugič. In smo se tudi strinjali, da bo to pač zdaj, ko gresta Marcela in Uroš iz Triglava na svoje. Potem, ko sta na Bledu že sestavila eno silno uspešno zgodbo. In smo se Igor, Barbi in jaz že v soboto odpravili, da ju v nedeljo po obilnem zajtrku o tem temeljito izprašamo.

 

Uroš inMarcela. 24 mm, F/9, 1/3 sekunde, fleš, ISO 400, stojalo. In Barbi, ki na hodniku za Urošem na moj ukaz poskoči, da senzor zazna gibanje in vključi luč.

Uroš inMarcela. 24 mm, F/9, 1/3 sekunde, fleš, ISO 400, stojalo. In Barbi, ki na hodniku za Urošem na moj ukaz poskoči, da senzor zazna gibanje in vključi luč.

Idrijski žlikrofi po Gorenjsko. 28 mm, F/5,6, 1/25 sekunde, ISO 400.

Akcija v kuhinji: žlikrofi. 28 mm, F/5,6, 1/25 sekunde, ISO 400.

Darila Marceli in Urošu ob sobotnem uradnem odprtju Vile Podvin. 28 mm, F/8, 1/20 sekunde, ISO 800.

Darila Marceli in Urošu ob sobotnem uradnem (ponovnem) odprtju Vile Podvin. 28 mm, F/8, 1/20 sekunde, ISO 800.

 

Lipa

 

Kljub temu, da je vikend, sobota, marsikomu dan za počitek. In kljub temu, da sva pred tem s Primožem odsedela v studiu 27 ur v enem kosu (seveda lažem, za kosilo in večerjo sva se preselila za mizo, zajtrkovala pa sva potem vseeno pred monitorji) in sva dvajset minut pred rokom oddala v tiskarno prvo številko novega časnika, čeprav je naročnik od temu (za vsak slučaj) namenjenih štirinajstih dni gladko pokuril tri tedne svoje rezerve. In kljub temu, da je bil teden tudi sicer naporen vse do poznega včerajšnjega popoldneva. Kljub marsičemu torej.

Ker so prejšnji in bodo menda še naslednji dnevi preveč mokri, da bi zunaj narezal primernih cvetočih lipovih vej. In ker mi kljub vsemu danes ni treba tristo dvainpetdeset stranske knjige oddati v tiskarno. Ne glede na to, da se menda s tiskom reeeees mudi. Morda se namreč niti ne – plačila za naše delo, kar je naš pogoj, na računu zjutraj namreč še vedno ni.

Pofotkam torej kljub vsemu in zaradi marsičesa Aniti danes nekaj cvetoče lipe za nastajajoči katalog in za vzporedno nastajajočo spletno stran. V studiu si nastavim belo ozadje, postavim tri fleše, v rokah so vinogradniške škarje in razen bataljona udeležencev kolesarskega maratona češenj med mano in lipo na drugi strani ceste ter potem tam roja navdušenih čebel, ni ovir. Barbi pomaga in gre hitreje in čisto na koncu, ko je Barbi že na poti na Čaven si mimogrede škljocnem še spodnji posnetek. Kar tako. Za trening.

105 mm, F/18, 25 sekund, ISO 200, žepna baterijska svetilka. Najprej zeleno filtrirana svetloba za ozadje, potem brez filtra osvetljena še lipa. Vmes ob primernem trenutku pihnem v motiv, da se malce premakne. Posneto, kot je videti. En posnetek. In me potem spreleti, da nisem nikoli preveril ali mi tam čez cesto raste velikolistna lipa (Tilia platyphyllos Scop.) ali lipovec (Tilia cordata Mill.). In me postane malo sram pred sabo. Že zakaj. Bom preveril. Zase.

105 mm, F/18, 25 sekund, ISO 200, žepna baterijska svetilka. Najprej zelena svetloba za ozadje, potem brez zelenega filtra osvetljena še lipa. Vmes ob primernem trenutku pihanje v motiv, da se malce premakne. Posneto, kot je videti. V enem kosu. In me potem spreleti, da nisem nikoli preveril ali mi tam čez cesto raste velikolistna lipa (Tilia platyphyllos Scop.) ali lipovec (Tilia cordata Mill.). In me postane nekoliko sram pred sabo. Že zakaj. Bom preveril. Zase.

Potem pa fotoaparat, objektive in fleše v avto in v Radovljico do Marcele in Uroša. Ni še konec tedna.