Stolica

 

Pokliče Daša, za Italijane potrebuje fotke šestih stolic (tako tu pravijo stolom), lahko v torek, a za nas bo vsekakor bolje če jih dostavijo čim prej. Torej danes. Kar je bilo včeraj. In jih dostavijo. Da vidimo, ali bo sploh šlo kot želijo. Naš studio ima namreč precej trdno fiksirane dimenzije. Nekaj širine, nekaj dolžine (ki jo lahko včasih nekoliko povečamo, res, odpremo vrata in fotkamo od zunaj) in nekaj višine. Za tale stol so (zaradi zmernega teleobjektiva za ne pretirano izraženo perspektivo) potrebni okrogli štirje metri do aparata, nekaj prostora potrebuje še stojalo s fotoaparatom, brez fotografa za aparatom gre težko, nekaj prostora si v studiu seveda vzame fotografirani stol, nekaj pa ga stol potrebuje tudi za sabo. Metri se seštevajo, šest jih bo zelo zelo dobrodošlih, do luči pa še nismo prišli.

 

Takle stol, razgibanih oblik, lesen, lakiran, z ukrivljenimi ploskvami in razmeroma zaprtih bokov zahteva že sam po sebi nekaj razmisleka o primerni osvetlitvi – naročnik želi pokazati nekaj povsem konkretnega in tisto se mora videti kot se pač mora videti. Tako se je treba tudi za takšno, v bistvu nič več kot korektno sličico, kljub vsemu malce potruditi. Za mehko glavno osvetlitev od zgoraj je strop studia lepo tokrat lepo služil v vlogi odbojnika. Nekaj bočne svetlobe je dodalo srednje veliko svetlobno okno (softbox – 80 cm × 80 cm). Po razmisleku in za začetek po občutku postavljena osvetlitev se tokrat takoj izkaže za ustrezno, svetlomer in testni posnetek potrdita predvidevanja in sledi serija škljocov šestih stolov z različnih zornih kotov. 85 mm, F/20, 1/50 sekunde, ISO 200.

Takle stol, razgibanih oblik, lesen, lakiran, z ukrivljenimi ploskvami in razmeroma zaprtih bokov zahteva že sam po sebi nekaj razmisleka o primerni osvetlitvi – naročnik želi pokazati nekaj povsem konkretnega in tisto se mora videti kot se pač mora videti. Tako se je treba tudi za takšno, v bistvu nič več kot korektno sličico, kljub vsemu malce potruditi. Za mehko glavno osvetlitev od zgoraj je strop studia lepo tokrat lepo služil v vlogi odbojnika. Nekaj bočne svetlobe je dodalo srednje veliko svetlobno okno (softbox – 80 cm × 80 cm). Po razmisleku in za začetek po občutku postavljena osvetlitev se tokrat kar takoj izkaže za ustrezno, svetlomer in testni posnetek potrdita predvidevanja in sledi serija škljocov šestih stolov z različnih zornih kotov. 85 mm, F/20, 1/50 sekunde, ISO 200.

 

Salamarsko

 

Kljub trenutni sezoni takšnih dogodkov (ali pa ravno zato) nisem nikjer opazil napovedi naše letošnje tradicionalne vaške salamijade, Dušan pa se tudi do zadnjega trenutka ni spomnil, da naj bi me v imenu organizatorja obvestil o tem. Pravočasno. Zaradi fotkanja. In se je potem v soboto zvečer vse odločilo in odvilo tik pred zdajci. Bil sem na razpolago in primerno razpoložen, Luka se mi je javil za morebitnega lučkarja in sva šla in sva si šla ovekovečit dogajanje.

 

Prizorišče. 50 mm, F/6,3, 1/25 sek., ISO 2500

Prizorišče. 50 mm, F/6,3, 1/25 sek., ISO 2500

Priprava. 28 mm, F/5, 1/15 sek., ISO 4000

Priprava. 28 mm, F/5, 1/15 sek., ISO 4000

Ocenitev: zunanji izgled, prerez, vonj, okus ... 50 mm, F/8, 1/30 sek., ISO 1000, fleš

Ocena. Zunanji izgled, prerez, vonj, okus … 50 mm, F/8, 1/30 sek., ISO 1000, fleš

Resno. 20 mm, F/7,1, 1/25 sek., ISO 3200

Resno. Anonimno. Brez plonkanja. 20 mm, F/7,1, 1/25 sek., ISO 3200

Nagrajenca. 28 mm, F/9, 1/20 sek., ISO 1600, fleš

Nagrajenca. 28 mm, F/9, 1/20 sek., ISO 1600, fleš

Obiskovalcem. 28 mm, F/9, 1/20 sek., ISO 1600, fleš z odbojem od stropa

Mnenje publike? 28 mm, F/9, 1/20 sek., ISO 1600, fleš z odbojem od stropa

(Ne)zahtevno

 

Za spodnje je bilo zahtevano, da zgleda približno tako kot tudi zgleda. In je bilo za realizacijo približno tako (ne)zahtevno, kot zgleda. Bolj zahtevno kot naša redna fotografiranja vinskih steklenic na belem ozadju, ki jih pretežno škljocamo za vinarje od tu in tam in za revijo Vino, občasno kaj primerljivega še za koga. Bolj zahtevno zaradi orositve in deloma zaradi ozadja. A preeeecej manj zahtevno kot posnetki Radenskinih vod v brezbarvnih embalažah. Voda pač na sliki naj ne bi bila neprivlačno siva, bolj svetlega od povsem bele podlage pa na sliki tudi ni. Skoraj vse pomembno se ima zgoditi v ozkem območju možnih in sprejemljivih odtenkov. Zahtevana orositev embalaže nam tudi te situacije prav nič ne olajša, kvečjemu jo še oteži, kadar bi sicer pri upodabljanju svoje prispeval reliefni element v steklu ali plastiki. A smo uspeli. Le da je na blogerski velikosti slike od vsega tega komaj kaj videti in tu tistega torej niti nima smisla kazati.

 

Ice Tea - gozdni sadezi - plastenka 0,5 L - oroseno-

 

Prazna flaša: Ussai, cabernet sauvignon 2009

 

Me spreleti na meni manj domači – notranji – strani stojnice Vipavske v Celovcu, ko je treba ponuditi vino prvemu obiskovalcu, da v splošnem o naših kar precej vem, v konkretnem sem pa zadnje čase lokalno sceno razmeroma slabo spremljal. In se hitro apdejtam. Pomeni, da si od vsakega od okroglih petdesetih na stojnici prisotnih vin natočim vzorček, pogledam, povoham, poskusim, izpljunem, in tako vzpostavim stik z aktualnim stanjem.

Med prijetna celovška presenečenja Vipavske vsekakor štejem tole rdečino. Seveda dva ali trije izpljunjeni vzorci še niso razlog za ta zapis. Zato doma iz enega od preostalih kartonov, po katere Ušaja še nista prišla, potem v petek samopostrežno spizdim tole flašo (brez skrbi, račun bom poravnal), jo odprem za takratno večerjo, nadaljujem z uživanjem pri sobotnem kosilu in po večerni vaški salamijadi ter zaključim pri današnjem kosilu.

 

Izvor imena Ussai je zapisan pod fotografijo v zapisu Enajsterica. V Črničah je tega vina v kleti Ušaj (fanta, vsaj o preprosti spletni strani bo treba razmišljati!) verjetno še kaj, zakaj bi se ga sicer šlo predstavljat na sejem. Matej pa nekaj pod tem imenom na svoji spletni prodajalni prodaja za slabih 9 evrov, a ne najdem letnika in lahko samo upam in domnevam, da gre za isto materijo.

Izvor imena Ussai je pojasnjen pod Davorinovo fotografijo v zapisu Enajsterica. V kleti Ušaj v Črničah (fanta, vsaj o preprosti spletni strani bo treba razmišljati!) je tega vina verjetno še kaj, zakaj bi se ga sicer šlo predstavljat na sejem. Matej pa nekaj pod tem imenom na svoji spletni prodajalni prodaja za slabih 9 evrov, a ne najdem letnika in lahko samo upam in domnevam, da gre za isto materijo.

Sadno, nič kabernejasto zeleno, prej nekoliko marmeladasto vino. Težko bi peli hvalnico njegovi eleganci, tudi nekoliko več svežine, kot je ima, bi mu lahko kdo zaželel. Z obilno in nekoliko rustikalno substanco se skoraj leno preklada po kozarcu med njegovim vrtenjem in pozibavanjem. A kadar je kozarec primeren – dovolj prostoren a raje ne preširok – se vse skupaj krasno razbohoti in ob zrelih taninih mehko in okroglo boža usta in greje in ostaja tam tudi, ko ga pivec že spusti po grlu.

In vse to pri tej sorti sploh ni zelo samoumevno. Rezultat čakanja na jutrišnjo še nekoliko večjo zrelost grozdja od včerajšnje je lahko namreč tudi komaj kaj, celo nič. Ko se kaberne odloči, da je dovolj čakanja na trgače, se grozdnih jagod znebi kar sam. Tokrat je zmagal vinar. In kot sem že omenil – pivcu se s tem vinom res ni treba na hitro siliti, raje počasi, uživaško – če danes ostane kaj vina v steklenici za jutri, bo prav lepo počakalo. Tudi do pojutrišnjem.

 

Odločba

 

Spodnje dobronamerno posredujem v vednost vsem našim vinarjem, pivovarjem in podobnežem, ki ste si slike svojih alkoholnih pridelkov in izdelkov promocijsko tudi naflikali na svoje avtomobile, kombije, tovornjake, prikolice, cerade, bicikle ali karjole (če se z njimi gibljete preblizu cestnih površin). Očitno dol trgat!

 

Odlocba

 

Skupaj

 

Pokličem dopoldan Sašota in mu potem pripravim in pošljem tri sličice, naj sam dokončno izbere tisto eno primerno za objavo, če sploh katero, in mu ne napišem dogovorjenih treh stavkov, ampak mu kar natresem dejstva in to ne zaradi lenobe ali zlobe, temveč zato, ker se mi zdi bolje, da si mnenje kar sam ustvari.

Smo sedli in sedeli namreč nedavno s Tomijem za našo ta veliko mizo v studiu in se hitro strinjali da bomo in tudi kako bomo mi bolj ali manj le še potegnili štrike skupaj in smo jih in smo potem šli čez Ljubelj na celovški GAST v dovolj veliki in kakovostni vipavski vinarsko-gostinski zasedbi pokazat, kaj ta naša dolina lahko ponudi, kadar ji zaradi prekratke pameti ne zatajimo enkrat njenega zgornjega, drugič pa njenega spodnjega konca in kadar si je niti kako drugače ne dovolimo amputirati. Nekaterim lokalno odgovornim (celostno – za dolino – odgovornih pa tako ali tako ni) še vedno nikakor ni do tega, da bi obiskovalec pri Črničah slučajno (kaj šele namenoma!) prestopil mejo med našimi in našimi kraji in skočil iz Vipave, Ajdovščine, s Planine ali s Slapa še v Zalošče, Dornberk, Šempas ali bog ne daj celo v Novo Gorico. In obratno. Če pa že gre, naj si zagamani radovednež kar lepo pomaga sam kot ve in zna, mi mu, izdajalcu bednemu, že ne bomo štange držali. In tudi zato, razen monografije Vipavska, ki je tokratni skupni stojnici posodila ime, nimamo nikjer pokazati ničesar o celi dolini. Razen pač doline same. Za našo omenjeno knjigo je seveda jasno, da ni ravno za vsak žep in da, kot tudi dolina, sploh ni za v žep, vloga te knjige je drugje in tisto zadano ji nalogo preverjeno opravlja odlično in še bolj bi jo, če bi jo v ta namen znali in hoteli izkoristiti. (Če je ne bi recimo, kot smo tu nekje nekoč že omenili, župan novogoriški – tisto svojo, sicer vsakemu tukajšnjemu županu v vednost o njenem obstoju podarjeno – po pošti urno na občinske stroške nazaj poslal, kaj bi namreč z njo, napačno poučeni bralec si lahko morda zaradi nje zaželi videti in doživeti še kaj razen goriških vrtnic (če zaradi bukve sploh pride do njih, morda se namreč ustavi že prej ali ali šele kasneje, odvisno pač, od kod prihaja in kam gre)). Poenostavljam, vem, a vseeno.

Napletlo se je torej okoli nas tokrat ravno dovolj zainteresiranih vinarjev in gostincev z Vipavske. Na hitro in brez cincanja, sami zase in z manj demokracije, kot bi se morda želelo in kot bi znalo tudi biti prav, a časa je bilo ravno toliko, da se je še dalo. In smo šli.

Martin in Peter. 28 mm, F/7,1, 1/125 sek., ISO 4000

Martin in Peter. 28 mm, F/7,1, 1/125 sek., ISO 4000

In tam smo potem spet in spet in spet in spet odpirali zadnje strani v monografiji in na zemljevidu kazali, od kod prihajamo. To povem, ker oni, ki se na stojnici ustavijo le zaradi brezplačnega požirka vina in koščka sira, tega večinoma ne sprašujejo – oni le spijejo, pojedo, morda še rignejo in gredo. Da predstavljamo od vseh stojnic na celotnem sejmu po njegovem mnenju najbolj kakovostno ponudbo, se mi je proti koncu prišel izpovedat eden od obiskovalcev. In še poudaril, da to misli resno, ne zgolj vljudnostno. Potem, ko mu je Matej razložil o paštetkah iz njegove Majerije, ki jih je pravkar poskusil. Za vinsko karto enega od večjih in boljših koroških hotelov je njihov somelje prvič iskal prav slovenska vina in si je na stojnici resno označil tri ali štiri naše rdečine, napovedal se je ponovno za čez dva dni in je tudi res prišel, starejši par si je dal v bližnji stanovanjski blok dostaviti pet ali šest kartonov predstavljenih vin. Resnici na ljubo, obiskal nas je tudi slovensko govoreči hotelir, ki je povedal, da nikakor nimamo vina za avstrijski trg in za njegove goste, nobenega, on že ve, a bil je pri nas kmalu za njim tudi lastnik vrhunske ugledne butične celovške restavracije, kjer smo v vinski karti videli slovensko stran prav s takimi belimi vini, ki jih ti isti avstrijci klišejsko menda pa res sploh ne marajo – same maceracije. In bila je pri nas na stojnici gospa, ki je izbirala vina za svoj hotel v Beljaku in si jih je nekaj odkljukala. Na skorajšnji radovednostni vinsko-kulinarični obisk v naših krajih se nam je resno najavila skupina močnih koroških gospodarstvenikov. Slednjih zanesljivo ni pritegnil vipavski osamelec, ki je na drugem koncu hale svoja vina po starem predstavljal ločeno, a ja večino časa potem preživljal pri nas.

 

28 mm, F/4, 1/160 sek., ISO 2500

28 mm, F/4, 1/160 sek., ISO 2500

28 mm, F/5,6, 1/60 sek., ISO 2500

28 mm, F/5,6, 1/60 sek., ISO 2500

28 mm, F/9, 1/20 sek., ISO 2500

28 mm, F/9, 1/20 sek., ISO 2500

 

Oni, ki so nas pravzaprav na hitro spravili v to avanturo, naši severni zamejci namreč, so nam pomagali z mediji lepo napolniti našo tiskovno konferenco, od koder smo potem večino ali kar vse novinarje pripeljali še na stojnico. So pa nam vsem tudi kar naravnost dobronamerno povedali, kar je medtem v spomladansko revijo Vino slučajno v istem času tudi tudi Dušan (bolj na splošno, ne prav za naš primer) napisal in kar pravzaprav vemo že tudi sami (če to hočemo vedeti), da je bil to namreč lahko le začetek in da če je to hkrati tudi konec, če ne bo drugega in tretjega koraka, vse skupaj niti ni imelo velikega smisla. In ga ne bi imelo niti, če bi bilo na sejmu in na stojnici še nekajkrat več obiskovalcev in če bi jim stočili še več vina in če bi potem uspeh (napačno) merili po takih številkah. Lahko pa ta prvi korak ima smisel. Bomo videli. Kmalu. Bomo?

 

85 mm, F/7,1, 1/50 sek., ISO 6400

85 mm, F/7,1, 1/50 sek., ISO 6400

 

 

Pomlad

 

Seveda se dejanska pomlad v resnici ne začne ravno povsod hkrati in torej tudi ne povsod natančno takrat, ko ji to določa koledar. Za dejanski krajevni začetek pomladi tako šteje cvetenje malega zvončka (Galanthus nivalis L.). Ker ta s tem svojim početjem dovolj kompleksno zajame in enostavno prikaže vsakoletno odhajanje zime iz svoje bližnje okolice. In ker je za to otročje enostavno indikacijo tudi dovolj splošno razširjen. Ter enako enostavno prepoznaven.

 

Nisem sledil početju dame, ki je včeraj v obliki šopka odnesla s sabo nekaj kvadratnih metrov začetka letošnje pomladi. Iz ležečega položaja sem si brez velikih ambicij poiskal nekaj pogledov, nekajkrat škljocnil z različno odprto zaslonko in potem doma dovolil najdražji, da si enega od njih fejsbukne. Ne vem pa, ali si ga je. Zgoraj: 105 mm, F 3/3, 1/1250 sek, ISO 160

Nisem sledil početju dame, ki je včeraj z vlažnega travnika v obliki šopka odnesla s sabo nekaj kvadratnih metrov začetka letošnje pomladi. Iz ležečega položaja sem si brez velikih ambicij poiskal nekaj pogledov, nekajkrat škljocnil z različno odprto zaslonko in potem doma dovolil najdražji, da si enega od nastalih posnetkov fejsbukne. Ne vem pa, ali si ga je. Zgoraj: 105 mm, F 3/3, 1/1250 sek, ISO 160

105 mm, F/11, 1/200 sek, ISO 160

105 mm, F/11, 1/200 sek, ISO 160

 

 

Faksiranci

 

Interno – med sabo –  poznamo rubriko Kdo ste v reviji Vino kot fax-intervju. Ker smo včasih na roko napisane odgovore prejeli kar po faksu. In jih – ravno tako kot po poštarju ali kako drugače prejete rokopisne odgovore – poskenirali in objavili. A pred meseci smo v celoti prešli na digitalne povezave z zunanjim svetom, faks je šel v pokoj, nič kaj svečano sem mu izvlekel oba kabla, njegovo poličko sprotil za drugo šaro in nekega obdobja je bilo konec.

Faks-intervjuji pa so za nas kljub temu še vedno faks-intervjuji in tudi navzven nam to še kdaj pa kdaj tako uide, stara navada pač, izprašani pa so za nas posledično tudi še vedno faksiranci. Tokrat trije in po dolgem času so fotografsko vsi trije padli name. Včeraj v Sežani ovekovečen zadnji od njih, in so bile tudi moje zadnje namenske terenske fotografije za nastajajočo, prvo letošnjo številko revije Vino. Flaše pa v studiu itak že dolgo prepuščam Primožu.

 

Jure. Zdaj dvajsetletnik, tale njegov posnetek je pa vsaj okrogle tri petletke starejši. Fotko sem sicer uvrstil v širši nabor za opremo fax-intervjuja, prvega z morebitnimi nasledniki družinskih vinarij. Martini sem to omenil in ni imela nič proti, a bi lahko kdo napačno pomislil, da je Jure na tej sliki naraščaj Jureta na ostalih slikah. Diapozitiv poskeniran pred leti, film verjetno 50 ASA (nisem šel zdaj v arhiv preverjat originala), objektiv na fotoaparatu verjetno 105 ali 180 mm. Sončna svetloba od zadaj. Vsi ostali tehnični podatki neznani. Pozabljeni. Nikoli zabeleženi, danes je to seveda drugače. Vem pa še vedno, da sem sliko škljocnil zjutraj tistega lepega pomladnega dne. Zagotovo smo kasneje tudi kaj dobrega spili – in razloga za to nismo dolgo iskali.

Jure. Zdaj dvajsetletnik, tale njegov posnetek je pa vsaj okrogle tri petletke starejši. Fotko sem sicer uvrstil v širši nabor za opremo fax-intervjuja, prvega z morebitnimi nasledniki družinskih vinarij in Martini sem to omenil in ni imela nič proti, a lahko bi kdo napačno pomislil, da je Jure na tej sliki naraščaj Jureta na ostalih slikah. Diapozitiv poskeniran pred leti, film verjetno 50 ASA (nisem šel zdaj v arhiv preverjat originala), objektiv na fotoaparatu verjetno 105 ali 180 mm. Sončna svetloba od zadaj. Vsi ostali tehnični podatki neznani. Pozabljeni. Nikoli zabeleženi. Danes je to seveda drugače. Vem pa še vedno, da sem sliko škljocnil zjutraj tistega lepega pomladnega dne. In zagotovo smo kasneje tudi kaj dobrega spili – in razloga za to zagotovo nismo dolgo iskali.

Damir. Hotel Triglav, Bled. Somelje. In še kaj. Se bo prebralo. V reviji. Je bilo mišljeno, da z Barbi združiva večerjo s tem fotkanjem, pa je bil Damir takrat razumljivo preveč okupiran s strežbo vsega, kar sta Valentinovi večerji za prave moške iz kuhinje namenila Napo in Uroš in čemur sem ob pridni kuhinjski četi svoj delež prvič prispeval tudi sam, Uroš mi je dovolil, da na en krožnik stisnem tri pikice omake (ena je bila začetniško nekoliko prevelika, dve sta bili pa potem čisto v redu in neznani dobitnik mojega krožnika se ni javno pritožil), in zdaj lahko rečem, da sem kuhal v hotelu Triglav. Damir je nakuhanemu na podlagi prehodnih pisnih informacij in očitno uspešni miselni imaginaciji za spremljavo namenil vina, od katerih si je enega naše omizje potem kar vzelo za svojega in ga vrtelo v kozarcih še dolgo po uradnem zaključku pojedine in sva potem z ženo bivanje podaljšala preko noči in po poznem in obilnem zajtrku Damirja pofotkala naslednji dan. 50 mm, F/16, 1/8 sekunde, ISO 100. Torej normalni objektiv. Teoretično je pri leica formatu (36 mm × 24 mm) normalna goriščnica sicer približno 43 mm (kvadratni koren iz (36 mm na kvadrat + 24 mm na kvadrat)), a se je vse skupaj davno tega za splošno rabo (že zakaj) zaokrožilo na 50 mm, kar pa po drugi strani pomeni, da tudi 35 mm objektiv, ki pa se ga že zmerja s širokokotnikom v resnici ni od normalne goriščnice bistveno dlje kot petdesetka, le na njeni drugi strani se nahaja. Sicer pa je petdesetka objektiv, ki ga pač imam, včasih pride prav, a intenzivno ga nisem nikoli uporabljal. Dokler mi Davide nedavno v Moskvi ni odprl oči zanj.

Damir. Hotel Triglav, Bled. Somelje. In še kaj. Se bo prebralo. V reviji. Je bilo mišljeno, da z Barbi združiva večerjo s tem fotkanjem, pa je bil Damir takrat razumljivo preveč okupiran s strežbo vsega, kar sta Valentinovi večerji za prave moške iz kuhinje namenila Napo in Uroš in čemur sem ob pridni kuhinjski četi svoj delež prvič prispeval tudi sam, Uroš mi je dovolil, da na en krožnik stisnem tri pikice omake (ena je bila začetniško nekoliko prevelika, dve sta bili pa potem čisto v redu in neznani dobitnik mojega krožnika se ni javno pritožil), in zdaj lahko rečem, da sem kuhal v hotelu Triglav. Damir je nakuhanemu na podlagi prehodnih pisnih informacij in očitno uspešni miselni imaginaciji za spremljavo namenil vina, od katerih si je enega naše omizje potem kar vzelo za svojega in ga vrtelo v kozarcih še dolgo po uradnem zaključku pojedine in sva potem z ženo bivanje podaljšala preko noči in po poznem in obilnem zajtrku Damirja pofotkala naslednji dan. 50 mm, F/16, 1/8 sekunde, ISO 100. Torej normalni objektiv. Teoretično je pri leica formatu (36 mm × 24 mm) normalna goriščnica sicer približno 43 mm (kvadratni koren iz (36 mm na kvadrat + 24 mm na kvadrat)), a se je vse skupaj davno tega za splošno rabo (že zakaj) zaokrožilo na 50 mm, kar pa po drugi strani pomeni, da tudi 35 mm objektiv, ki pa se ga že zmerja s širokokotnikom v resnici ni od normalne goriščnice bistveno dlje kot petdesetka, le na njeni drugi strani se nahaja. Sicer pa je petdesetka objektiv, ki ga pač imam, včasih pride prav, a intenzivno ga nisem nikoli uporabljal. Dokler mi Davide nedavno v Moskvi ni odprl oči zanj.

Vinakras - Marko Bencina -0445-

Marko. Tokratni tretji faksiranec. V kleti Vinakras stopi po odhodu Boštjana v Vinakoper v kar precejšnje enološke čevlje svojega predhodnika. Ko se naša ekipa lani skoraj na isti dan vrti po kleti, nas s kozarci od soda do soda še spremlja Boštjan. Na rezultate Markovega samostojnega dela v kraški kleti v splošnem torej pač še čakamo, a ko mi lučkar Jaka včeraj pomaga s fleši, se ne braniva in mimogrede seveda tudi preveriva, kaj se nahaja v cisternah in sodih – v ta namen Marko na sliki namenja  Vitovsko Prestige 2011 v tri kozarce. In, ko smo že omenili čevlje, nič me ne moti, če je Marko včeraj zame in tudi sicer v škornjih in če vsake toliko časa skoči pogledat, ali delo teče kot je treba, tole fotko pa škljcnem v prostoru z bariki, ki menda ni prav nič fotogeničen. Pa je! 50 mm (kaže, da se mi počasi ta objektiv res prijemlje tudi v malih možganih), F/9, 1/13 sekunde, dva fleša, ISO 800.