Prazna flaša: Kmetija Prinčič, Mulit belo 2009

 

Flaša se vseli v klet pred poldrugim letom. Potem, ko jo prinesejo na ovekovečenje, naša običajna kataloška fotografija, nobenih posebnih zahtev. Če nam pa slučajno uspe pokazati tudi lakiranost detajlov na etiketi, toliko bolje. In je uspelo in je bilo torej toliko bolje in vino pa naj ob priliki le poskusimo. Bomo. In smo ga. Ob priliki. Zdaj. Težko rečem, da bi ga morali precej prej, težko tudi rečem, da bi bilo treba še dolgo čakati. Alkohol kaže mišice, to je že treba priznati in prepričan sem, da jih je tudi prej in da jih bo tudi še naprej, 14,5 odstotkov alkohola niso evolucijski ostanki kuščarjevih nog, ki jih slepec uspešno skriva in se pretvarja, da je kača. Vino je pač skladno z letnikom in načinom pridelave krepko in tega ne skriva. Je pa lepo pitno, tudi zaradi primerne kisline, čeprav bo tudi ta verjetno za vedno ostala tam kjer je, nekoliko na svojem. Spili smo ga torej in uživali, sicer tega ne bi tu beležil, Barbi je sicer glasno sanjarila, da bi bilo še boljše, če bi z njim poplaknili kakšno zeliščno pašto, recimo tako z nekaj pehtrana in še s čim podobnim, a kar je, je. Pa prihodnjič.

 

Mulit belo, Kmetija Princic -9777-

 

Grem potem poguglat in svetovni vseved ne ve o Mulitu nič, o vinu Mulit nič, o vinu Mulit iz Kozane tudi nič in če dodam Prinčiča tudi ne, vztrajno pa Google predlaga, da bi mi raje iskal Multi, a jaz tega pač ne. Poskusim še s QR kodo na etiketi, pa tudi nič, moj telefon jo popolnoma ignorira ali pa koda ignorira samo sebe in svoje bistvo, potem na etiketi vseeno najdem spletni naslov (na veliko je napisan in ga ravno zato najprej spregledam) in s tem se brskalnik potem strinja. A tale naša flaša je starejša od objavljenih podatkov in lahko samo ugibamo, ali se v popitem vinu družijo vse bele sorte iz tam opisanega vinograda, torej chardonnay, viognier, sauvignon, in še enkrat chardonnay (jebat ga, tole samo prepisujem), rebula in pika. A kar je vključeno, daje zelo prijetno, kar razkošno celoto. In posledično prazno flašo. Kar je bistvo, ne?

 

Približno

 

Sinoči – urico in pol pred polnočjo – zapeljem dol do Dobrave in usmerim avto proti vrstam ostriženih trt in vključim dolge luči in brez stojala, bolj za hec, skočim – v resnici odšepam – škljocnit naš sovinjon. In se seveda spet znajdem pred pogosto težavo, pogled se mi namreč stara vsaj enako hitro kot preostali jaz in je torej kljub novim očalom v še slabši kondiciji kot takrat, ko je bil zgolj slab. Avtofokus fotoaparata v teh razmerah prav nič ne pomaga in uporabim postopek, naštudiran v zadnjih mesecih, nastavim namreč ostrino približno na pravo razdaljo, jo potem zamaknem nekoliko naprej ali nazaj do jasno zaznavne neostrine in potem med škljocanjem počasi vrtim ostritveni obroček na objektivu proti ostrini in naprej in upam na eno do dve ustrezno izostreni sliki iz posnete serije. Razsipno, a kar učinkovito početje, če ni hkrati pred objektivom preveč drugega dogajanja, ki bi mu bilo potrebno sproti slediti z nastavljanjem razdalje. Take rafalne podpore ostrenju se s filmom v fotoaparatu seveda ne bi loteval, a s filmom v fotoaparatu se niti ne bi podal beležit tega motiva. Ne bi zneslo. Ne poznam filma, ki zmogel tak rezultat v takih razmerah.

 

Sauvignon Piana 2013. 28 mm, F/4, 1/13 sekunda (iz roke), ISO 10000, osvetljeno z avtomobilskimi žarometi.

Sauvignon Piana 2013. 28 mm, F/4, 1/13 sekunda (iz roke), ISO 10000, osvetljeno z avtomobilskimi žarometi.

 

Prazna flaša: Gordia, malvazija 2008, maceracija

 

Flašo prinese Barbi na mizo prejšnjo soboto. Odprem. Natočim Luki. In sebi. Barbi pa po nedavni operaciji še ne izpostavlja svojega zobovja pretiranim užitkom in ostane brez.

Oranžna, ob iztočenju rahlo bakrena barva, a štirje dnevi počasnega praznjenja in uživanja tudi niso kar tako, v kozarci se vino leno, nekoliko oljnato premika, a tudi to ne moti, s tisto usedlino na koncu sem v flaši malo premalo, v kozarcu pa potem nekoliko bolj previden, vino se namreč obnaša, kot bi se spodobilo zreli rdečini, pa saj je tako tudi pridelano. In poleg tega ni filtrirano.

To je to – deja vu, že doživeto – pomislim ko ga po prvem zračenju v kozarcu povoham in okusim in primerjam s spominom, o tem vinu sem že pisal, lahko pa naredim izjemo in prvič ponovim eno vino v prazni flaši, nekaj let je že minilo od prejšnje objave in tole vino še kar stoji in že to nekaj pomeni, potem preverim onlajn in ne, tisto je bil letnik pred tem. Eni vinarji mi bolj sedejo kot drugi in tudi po tej plati se ne bi rad preveč ponavljal in pisal samo o prvih, četudi jih spijemo več kot drugih, ne poročam torej čisto o vsem kar spijemo. Res je pa tudi, da se je tistemu prejšnjemu takemu Andrejevemu vinu na etiketi reklo belo, sem tam že pojasnil, tole se pa zdaj piše malvazija. Je pa bilo tudi ono prejšnje vino malvazija, a o tem sem že, kakorkoli, spet marelice, suhe, podobne kot v sladkem Ben Ryju s Pantelerije, italijanskega otoka, ki je bliže Afriki, kot Evropi in kamor me je Antonio v Moskvi napotil kot must go, morda pa nekoč res, marelice in ostalo tokrat raztopljeno v razkošnih v 15 odstotkih … eh, ja … metanola, pa ti odstotki niso v frontni liniji zaznav. Če je še kje kaj teh flaš primerno shranjenih: nikjer ne kaže, da bi bilo to vino blizu zadnjih vzdihljajev. Z drugimi besedami: z odpiranjem nismo zgrešili, mudi se pa s tole malvazijo tudi še ne.

 

Gordia - Malvazija -7021 -

 

Grafično

 

Ne kataloških fotografij in ne na manekenkah, mi je bilo naročeno. Ker prvo in drugo že imajo ali pa tega ne potrebujejo. In ker gre tokrat za drugačne čipke.

Mateja potrdila, da ta fotografija za ta motiv ustreza. Posnetki ostalih sodobnih čipk pa zanje ravno tako. 105 mm, F/18, 8 sekund, ISO 100. Realizirano z enim posnetkom - rahli premiki motiva in osvetlitev po delih z žepno baterijsko svetilko.


Mateja potrdila, da jim ta pristop k temu motivu ustreza. Nastali posnetki ostalih sodobnih čipk pa vsak zase tudi. 105 mm, F/18, 8 sekund, ISO 100. Realizirano z enim posnetkom – rahli premiki motiva in osvetlitev po delih z žepno baterijsko svetilko.