Prazna flaša: Ščurek, belo vino iz poslikanega soda (Metka Erzar), magnum, 2006

 

Tega vina ne kupiš, Stojan ti ga da. Če ti ga da. Ali pa ga da kateri od umetnikov, ki slikajo na Ščurkove sode in in jim potem pripada vsebina. Ali večina nje. Tako nekako.

Fotko soda – ne le za to etiketo – sem ponavljal, dobro se spomnim tistega oktobra pred štirimi leti, Stojana prvič ni bilo v kleti in sod menda ni bil primerno pripravljen in očiščen, a kaj pa jaz vem o tem, nisem se čutil poklicanega, da slikarije kar po svoje napadem s cunjo in detergentom, in sem potem celo rundo aktualnih stvaritev šel še enkrat ovekovečit in sem tudi Metkin relief naredil drugič bolj poudarjeno kot prvič.

Tokrat zabeleženo kar s telefonom. Na srečo. Ker sem flašo potem pozabil na lokaciji njenega izpraznjenja.

Tokrat zabeleženo kar s telefonom. Na srečo. Ker sem flašo potem pozabil na lokaciji njenega izpraznjenja in ni prispela do fotoaparata.

Vino izbrano iz kleti včeraj, ne edino, za spremljavo božičnega kosila. V prtljažnik z njim, v Velenju potem odprto, čep okej, in kmalu povsem izpraznjeno. Mlaskajoče.

Vino po šestih letih od trgatve natančno na vrhuncu, ne gre za minute, ure, dneve ali tedne, za mesece pa verjetno že. Nobenih sledov starikavosti, polno, široko, okroglo in hkrati natančno, dolgo. Suho sadje, prijetna svežina. Za se pogovarjat sem s sabo ob njem. Sorta? Sorte? Nimam pojma. Ni pomembno. Vino za tako priložnost. Po drugi strani pa – zakaj ne kar za vsak dan. No, odgovor je na dlani: ni ga več.

 

Pelicon

 

Pivo? Voda, ječmen in hmelj. Pa kvasovke. Nič lažjega. No, nisem poskusil. Se zanašam na druge. Zadnje čase tudi na Mateja. Trenutno na njegove poskuse, včasih dobimo v studio po flaško ali dve v pokušino, v debato, včasih prinese sam, včasih nam je zlati prinašalec Anita, vsekakor je zanimivo. Tudi zato, ker je za razliko od mnogih ustvarjalcev marsičesa Matej glede mnenja o njegovem vsakokratnem dosežku precej bolj kritičen od nas ostalih. Pač ve, kaj je hotel in kaj je nastalo. Ostali lahko komentiramo le trenutni rezultat.

 

Od leve proti desni: hmelj, Matej in ječmen. 85 mm, F/2,8, 1/160 sekunde, ISO 640, 2 fleša.

Od leve proti desni: hmelj, Matej in ječmen. 85 mm, F/2,8, 1/160 sekunde, ISO 640, 2 fleša.

 

Kasneje seveda resno računamo na redne dosežke zdaj še nastajajoče pivovarne. Pivovarnice. Na dobra piva namreč. Kar se hoče zdeti kot sinonim, pa ni. Precej trenutnih piv iz majhnih slovenskih pivovarn je žal v najboljšem primeru še vedno zgolj drugačnih. Absolutno in šarža od šarže. Zaradi naslednjega jih bom (heretik, nepoznavalec, pizdek, bumbar, plačanec, izdajalec …), slišal, a vseeno tvegam: prepogosto so ta mikropiva preeeeecej slabša od recimo kronično in na počez kritiziranih Laškega in Uniona (ki ju je treba včasih samo pravilno natočiti, da je svet malce lepši). Jebat ga. Sicer pa – vemo, kako je bilo z vsem tem pri vinu. In je včasih še.

Navijamo torej za Matejevo pivovarno. In navijamo, da bi nas zanjo navijalo kar največ. Konkretno. S fičniki. Na kratko: klikneš, prispevaš in s tem podpreš nekaj dobrega, že zakaj, in si za to izbereš nagrado. Če uspe (dedlajn je prvi prvi dvatrinajst), dobimo vsi skupaj pivovarnico Pelicon in nam bo lahko fajn. Če do takrat ne uspe, nihče od sodelujočih ne izgubi nič, rizika ni, donacije se ne pokasirajo in vse ostane kot je in bomo na dobro ajdovsko pivo pač še malo počakali in se po slovenceljsko veselili, da nekomu spet ni uspelo. Kljub množičnemu virtualnemu lajkanju. Ker (fosil) nisem fejsbuknjen, ne lajkam. Prispevam.

Na morebitna dodatna vprašanja pa skoraj zagotovo priskrbim odgovore iz prve roke.

Pivo. Ki ga še ni. Držimo pesti in smo zraven. Da bo. Čim prej. Fotkano pri nas (www.bottleshooters.eu). Posneto za potrebe promocije projekta, ki ga je nedavno opazil tudi Forbes.

Pivo. Ki ga še ni. Držimo pesti in smo zraven. Da bo. Čim prej. Fotkano pri nas (www.bottleshooters.eu). Posneto za potrebe promocije nastajajoče pivovarnice, ki jo je nedavno na Kickstarterju opazil tudi Forbes. Za nami, seveda :-).

 

 

Starec

 

Včasih smo rekli brata Starec. Kar je bilo takrat res. Potem se je izkazalo, da je Paolov brat Roberto in ne Erik, Erik je njegov sin in ker je zdaj on zadolžen za kmetijo, v olju so pa vsi trije, so zdaj zame pač Starci. Ne pa tudi starci. Včeraj v Boljuncu nekaj prijetnih ur z njimi. Za zadnjo letošnjo številko revije Vino. Paolo, Roberto in Erik. Eni najboljših, morda najboljši oljkarji na tržaškem krasu. In širše. Precej širše. Bomo preverili. Na Nepozabnem večeru. A najprej revija.

Paolo. 20 mm, F/7,1, 1/25 sekunde, ISO 2000

Roberto. 50 mm, F/9, 1/40 sekunde, ISO 1000

Erik. 28 mm, F/11, 1/13 sekunde, ISO 250

Starci. 20 mm, F/8, 1/20 sekunde iz roke, ISO 5000.