Prazna flaša: Goriška Brda, Motnik, malvazija 2010

 

Nekaj o tem mi že prej pride na ušesa in ko konec februarja v kleti Goriška Brda fotkam za intervju v reviji Vino, mi Darinko ne odreče pokušine. Motnik. Iz soda. Takrat v kozarcu le rebula, a vino ostane v spominu in se tudi zato nedavno znajde, a ne več kot edini poskusni Motnik na programu našega nepozabnega večera (spodnji zapis: Na večerjo). Tem vinom se takrat zaradi fotoaparata posvetim manj kot bi se moral in želel in Darinko me z njimi prijazno naknadno oskrbi. Da jih potem doma v miru še enkrat premislim.

Po starem receptu naših nontu!, piše na provizorični etiketi. Kar pomeni, da so bili sodi avgusta trikrat dimljeni z zdravilnimi zelišči. Nekdaj zaradi higiene, domnevam. Darinko je glede tega enakega mnenja. In na ta postopek je potem cepljeno današnje znanje. Včasih črna rebula (pokalca –  schioppettino) danes rebula in malvazija. Zdravo grozdje. Brez maceracije. Selekcionirane kvasovke, ker je spontano vrenje preveč nepredvidljivo in lahko prinese (pre)več neželenih stranskih produktov in posledično učinkov. Vino brez nepotrebne ekcesne oksidacije. Motniki letnika 2010 zorjeni v rabljenih barikih. Poskus. Ni jih na trgu. Motnik 2011 pa že v velikem, 60 hektoliterskem sodu. Dovolj nezanemarljiva količina, da si bo verjetno iskala pot tudi med pivce.

Malvazije, pravijo v kleti, ne vidijo kot del briške vinske zgodbe. A je navdušila. Mnoge udeležence našega nepozabnega večera. Vseh glede tega seveda nisem povprašal. Vsekakor je prepričala mene. Takrat in kasneje, ko sva z Barbi v dveh večerih doma brez težav užitkarsko pokončala vsebino te flaše. Z vmesnima dvema dnevoma premora. Kar pa nekaj pove tudi o dobri kondiciji tega vina.

 

Na večerjo

 

Še en naš nepozabni večer je mimo (še vedno in že dolgo edini beležim prisotnost na vseh, službeno pač), spet je bilo prijetno, postregli smo pred kletjo v Dobrovem tudi z obljubljeno japonsko penino, povsem na začetku, za dobrodošlico, Aleš je nekoliko zamudil in jo takrat zgrešil in je potem pri večerji povprašal po njej in smo mu jo seveda nalili, pa sem pristavil še svoj kozarec in jo tudi dobil še malo in jo poskusil ob tempuri in je krasno sedla zraven. A pred tem in potem smo se zadržali tudi v kleti in zgornja fotografija je zabeležila prvi odhod iz kleti in sicer h krožnikom, kjer so tokrat gostitelji svoja vina – ne brez razloga – družili z japonskimi jedmi. 20 mm, F/6,3, 1/10 sekunde (iz roke), ISO 8000.

 

Montalcino

 

Na taki sliki tokrat izjemoma polna flaša. Poznavalcem dobro poznana. Pravkar prispela. Kot zadnje predvideno vino. Zdaj imamo torej vse. Za prihodnji petek. Vinoteka Hedonia, Ljubljana. Takrat jo tam odpremo in seveda izpraznimo. Poskusimo, pokomentiramo. Kot eno izmed več kot 70 vin na celodnevni vodeni degustaciji Brunellov in Rossov iz Toskanskega Montalcina. Klicati Andrejo na revijo Vino (051 382 381) za podrobnejše informacije. In za prijave. Resen namig: pohiteti.

 

 

Petillant

 

Ko dorečemo, da bo briška vina na petkovem nepozabnem večeru revije Vino dopolnjevala japonska kuhinja, kar je kasneje seveda tudi najavljeno, se v eni od idej pojavi tudi japonsko vino. Ne kot primerjava, ne kot konkurenca Bricem. Kot zanimivost. Dopolnilo. Zakaj pa ne. Težave načeloma ni. Če se ne bi kar precej mudilo. A poskusiti ni greh. Menda. In pošljem gospe Reiko elektronsko pisemce in jo zaprosim za pomoč. Mi bi … par flaš … njihovega, Petillant … če bi se dalo … nekako … zrihtat … kmalu … Možnosti je seveda skoraj nič, razen če je vino na razpolago kje v EU. Kar morda celo je. A – eh, ja res, slučaaaaajno sta ravno zdaj tam – tudi pri njej – Tomi in Pope in ja, želeno vino bo dala kar njima.

Včasih si zaželim, da bi se mi taka sreča nasmehnila pri milijonu evrov, ne zgolj pri nekaj flašah vina. Po drugi strani pa, tudi to je nekaj. Očitno bomo v kleti Goriška Brda lahko gostom na Nepozabnem večeru ponudili tudi japonsko penino.

Trenutno, pravi Andreja, je še nekaj prostih mest: 051 382 381.

 

Toshihiko Tsukamoto. Vinar. Ujel sem ga v objektiv, ko je pred leti obiskal klet Mirana Sirka (Bjana). In morda mi je prav objava teh dveh slik (takrat – v reviji – efektno ena ob drugi, tu pač ena pod drugo) omogočila, da sem se kasneje bolj osebno spoznal z njegovo ženo Reiko. Čeprav me ta v elektronski poti redno naslavlja z gospa Marijan Močivnik. Si mislim, da si misli, da si dopisuje z Barbi. Ji ob priliki pojasnim. Do takrat pa se zadovoljimo z obljubljenim vinom. Zgornja portreta posneta nekaj trenutkov eden za drugim: 105 mm (DX), F/4, 1/500 sekunde, ISO 100.