Primerna

 

Primernost in posledično odkup fotke iz mojega arhiva je vprašljiv, dokler ne potrdim, da na sliki ni Smrekova draga. Ker pač ni. Tisto je mrazišče z jasno izraženimi posledicami temperaturnega obrata, tole je pa nekaj drugega. A bistveno je, da je tale gozd drugje. Oziroma tam, kjer mora biti. V mejah prave občine. In zato fotka izbrana kot eden od motivov v nastajajočem prospektu.

Začetek septembra 2009. 105 mm (DX), F/10, 1/200 sekunde, ISO 200.

 

Edijeva in Edijeva

 

Fotki niti nimata dosti skupnega. Prva je posneta danes, ne bi mi bilo treba, slikovnega materiala imam za članek dovolj že od prej, pa sem vseeno skočil z Dušanom do Ivi in Edija, morda mimogrede ujamem kaj zanimivega in sem potem res nekajkrat škljocnil, druga pa je nekoliko manj slučajna, seveda nisem vedel, da bo situacija ravno takšna, niti da sploh bo, a v Brdih sem beležil trgatev pri drugem Ediju, ker je bilo tako dogovorjeno z Martino in Aleksom in je nastalo tudi spodnje. (Zdaj moramo še preveriti, kaj nam je morda ušlo ob mojem enoletnem sprehajanju med njihovimi trtami. Zagotovo kaj.)

Obema slikama pa sta skupna Edija, a to mi je padlo na pamet šele zdaj in na obeh je naneslo, da sem ujel rebulo, torej rebulo enega in rebulo drugega Edija in tudi to ni bilo namenoma. Obe sliki sem posnel s širokokotnim objektivom in z odprto zaslonko in z ostrino nastavljeno na 30 oziroma 25 centimetrov. Kar pa je bilo mišljeno natančno tako.

Vipavska dolina, Kamnje. Sivka in rebula. 12 mm, F/4,5, 1/600 sekunde, ISO 400.

 

Brda, Vipolže. Rebula. 20 mm, F/2,8, 1/250 sekunde, ISO 320

 

 

Opravičilo?

 

S precej domišljije in idealiziranja bi se vinu v kozarcu lahko reklo, da je oranžno. Tako se pač danes ljubkovalno trženjsko poimenuje bele macerirance, čeprav sploh ni nujno, da so ta vina res oranžna. Lahko so tudi zgolj nekoliko intenzivnejših običajnejnih odtenkov belih vin. No, sivi pinot gre tu nekoliko po svoje, bolj rdečkast, bolj bakren je običajno. Čeprav sem videl in pil tudi že cvičkastega. A moj včerajšnji maceriranec je zašel že v tiste preostale, precej neprivlačne barvne sfere. Približno rjavordeč. Oziroma rdečerjav. Pretirano druženje s kisikom je potem jasno prepoznavno tudi na vonju, usta pa mi seveda tudi ne dopuščajo dvoma. Solidna oksidacija. Preveč acetaldehida v vsakem primeru, še bolj preveč za ta, sploh ne tako zelo oddaljen letnik. In ne ravno nežna doza žgečkljivih hlapnih kislin. Vino poleg tega trpko. Tanini, ki bodo usta vekomaj vlekli po svoje.

Odložim kozarec, en požirek mi je povsem dovolj, več bi bilo preveč. Mazohizem.

Zadaj na etiketi nekaj o bio grozdju, spontanem vrenju, nefiltriranju. Nič narobe. Le pomislil sem, da bi vinar se lahko natančneje opredelil do te stvaritve. Lahko bi nad zapisano dodal besedo Pojasnilo. Res je pa tudi, da ni pojasnil nič. Nič od navedenega namreč ne pelje samo po sebi v slabo vino, v nobeno prej omenjenih opaženih in zaznanih napak in pomanjkljivosti. Bolje od Pojasnila bi torej morda ustrezalo Opravičilo. Ker pač nikakor nujno, da so vina, ki jih mnogi po moje povsem napačno a moderno imenujejo naravna, tudi slaba. Mnoga med njimi so odlična. Če niso, je pač tako kot pri ostalih vinih, ki jih mnogi ravno tako, po moje napačno imenujejo tehnološka: vinar ni dobro opravil svojega dela. Narava ga je v našem primeru opravila precej bolje :-), ne pa še odlično. Ker bi v tem primeru seveda imeli kis.

 

Pir

 

Bilo je mišljeno drugače, zaradi tega sva lani z Barbi celo skrajšala že tako kratek dopust, pa se je na koncu izcimilo kot se je in se bomo piva v reviji Vino raje lotili lepo počasi. Začenši zdaj. Anita je v tem smislu že pripravila predlog naslovnice revije, name je spet padlo nekaj fotkanja. Danijel je takoj pristal na veliki intervju z obveznim nepozabnim večerom v njegovem Bunkerju, Anita in Matej sta ga včeraj v Nabrežini za objavo temeljito izprašala, jaz pa sem vsake toliko časa prekinil pogovor in izpraševanega preselil v novo situacijo.

Med fotografiranjem si je prišla privoščit kozarec piva starejša gospa – Danijelova mama (na fotografiji), sicer aktivna predvsem v Bunkerjevi v kuhinji. Prišla privoščit si kozarec piva, lastnoročno natočenega by the book. Pravilno. Vzorno. Najprej temeljito pranje na videz že čistega kozarca, točenje brez prvega curka, rezanje pene, oplaknjenje zunanjosti kozarca. Ko sem Danijela vprašal, kje v Sloveniji je doslej dobil pivo natočeno, kot je treba, je bil kratek: nikjer. Na žalost. Tudi zato bo revija Vino del vsebine odslej posvečala kulturi piva. Ste recimo natakarju že kdaj zavrnili kozarec piva, v katerem so se po stenah obešali mehurčki ogljikovega diokisda, kar je znak, da čaša ni bila (dovolj) čista? Niste? Seveda. Pa bi lahko. Seveda bi vas danes natakar bedasto ali sovražno pogledal, morda celo nagnal. A vseeno. Ali pa morda ravno zato! Da bo čez čas drugače. Recimo …  |  Še o posnetku: Zaradi zahtevnega prostora (nepreštevno mnogo odsevov, temne stene in strop …) sem tokrat večinoma uporabljal studijsko razsvetljavo. Za ta povsem nepričakovani motiv je od predhodnih posnetkov slučajno še (o)stal primerno postavljen studijski fleš s svetlobnim oknom. Kar sem izkoristil. Ne dosti več kot pogled skozi iskalo fotoaparata, ostrina in škljoc. Vem, fotka ni idealna, objektiv bi moral usmeriti nekoliko bolj v levo (ali kasneje popraviti izrez), motita svetloba hladilnikove luči ob gospejini bradi in temnina ozadja, s katero se zlije  njen hrbet v spodnjem delu … tudi levi rob okvirja reliefa na zidu v ozadju ni v idealni poziciji, a v dani situaciji je to pač bilo to. Za kaj drugega bi se moral posvetiti dodatnemu flešu ali dvema, pred tem ustaviti gospo in jo potem verjetno tudi prositi da točenje nekajkrat ponovi. Toda – ali bi mi ostal ta zadovoljni izraz na njenem obrazu?  28 mm, F/13, ¼ sekunde, ISO 400.

 

Karton

 

Transportni karton. Škatla. Nujna, a pogosto oblikovalsko povsem zanemarjena. Za buteljke danes največkrat taka za šest steklenic. Včasih pokončna, pogosteje steklenice v njej ležijo. Vseh šest ena ob drugi ali v dveh vrstah po tri steklenice. Približne za nas pomembne zunanje dimenzije so seveda določene s tipom steklenice, detajle pa določajo tudi morebitne vmesne pregrade. Kadar s tiskom ne napademo le bočnih stranic, je pomemben tudi način zapiranja. In ko je potrjeno idejno zasnovo treba oddati v realizacijo, je dobrodošel natančen načrt. Včasih je ta nujen. Kot tokrat. Ko se nam s pogledom na načrt podre tudi predvidena in že potrjena zasnova, ker je ta, ne po naši krivdi, pripravljena za drugačen karton. Drugačno zapiranje. Torej naknadno spreminjamo. Pa še potem se jim v kartonaži nekaj ne sklada, pogledam, nikakor ne najdem nič vprašljivega, posredujem datoteko za vsak slučaj še Tjaši, tudi njej nič vprašljivega, pomanjšano sprintam, jebat ga, nikoli se ne ve, izrežem in zložim škatlico, gledam maketo, še vedno ne najdem nič vprašljivega, v prvotno skico vpišem še dodaten komentar glede tistega, kar se mi zdi, da je morda napačno razumljeno, odpošljem in kaže, da je res bil zgolj nesporazum. In potem pred dvema tednoma zelena luč za izdelavo.

 

Maketa.