Šleper

 

Pod večer, v nizki svetlobi, morda celo primerna protisvetloba … si zamislim manjkajoči posnetek in pred tedni poiščem lokacijo kjer bo lahko vlačilec namesto obračanja krožil in ga jaz vsake toliko časa škljocnem, ko pripelje mimo in Uroš se strinja, da mi kamion v ta namen dostavijo v naše kraje.

V Ajdovščino, rečem tako v Ljubljani šoferju in potem minuta ali dve sočnega srbskega pošiljanja nekoga nekam in vmes izvinite, nije to zbog vas … ali … in spet  pošiljanje nekoga nekam … in še enkrat izvinite, … u pičku …, vmes splezam v kabino in se odpeljeva, tole mrcino (ki slučajno tovori sedemnajst ton zdravil v Rusijo in ji trenutni cilj res ni kar mimogrede ob poti, a logistika je naročnikova zadeva) moram ovekovečiti za promocijsko zgibanko, tole mi res res ni pogost motiv.

Seveda ni bilo na razpolago promocijskega proračuna avtomobilske industrije, ni bilo posebej za fotografiranje zglancanega tovornjaka in ni bilo bajne lokacije in ni bilo predhodnega testnega snemanja in ni bilo nekajdnevnega plačanega čakanja na idealne svetlobne razmere in ni bilo zapore ostalega prometa. Bil je običajen nov tovornjak preusmerjen z redne vožnje in bil je petek popoldan in bila je ajdovska obvoznica. In bile so že od prej krasne puščice na cesti. 20 mm, F/10, 1/200 sekunde, ISO 200.

Dva širokokotnika, dvajset in dvanajst milimetrov, občasno fleš in na poti do tja in do takrat – zdaj ko je tako naneslo – škljocnem nekajkrat tudi iz kabine, morda pride prav tudi kaj od tega (če ne pa tudi nič zato – tako ali tako nimam početi česa bistveno pametnejšega), na izbrani lokaciji potem končno še tisto kar sem si zamislil in dan potem presnamem posnetke s kartic na računalnik in včeraj preverim ali material ustreza in danes mi zjutraj eno sliko odberejo za oglas, Aniti pa so kasneje za zgibanko slike tudi okej in kaže, da nakladanja ali razkladanja, ki naj bi sicer še manjkalo, zdaj niti ne bo treba ovekovečati.

Vipava. Pogled iz kabine. Ker tako, ker me je motiv slučajno pritegnil. 20 mm, F/11, 1/160 sekunde, ISO 100.

20 mm, F/10, 1/600 sekunde, ISO 320.

 

 

 

Prvič

 

Ko se je imelo saditi naš sauvignon je v trsnici slednjega zmanjkalo in so nam vmes podtaknili nekaj sadik sivega pinota. In nam je zdaj  ta tam na Dobravi predvsem v nadlego, nikoli vinificiran, redno prekolnjevan. Do letos, ko je sušo prenesel bolje kot ostale sorte. Že zakaj. Vsekakor se je Barbi odločila in od vsemogočnega včeraj prevzela nadzor nad grozdjem, analitični podatki (cuker, kisline, pH) so krasni, le količine so tako preklemansko butične, da bo morebitnega vina kvečjemu za domačo rabo. A tudi to je nekaj. In če si ga je stari tam zgoraj slučajno želel privoščiti kot mašno vino, mu sporočamo, da ne bo šlo. Naj se najprej za prihodnji letnik z vremenom bolj potrudi.

Sivi pinot (rulandec …) seveda ni siv, pogosto je bolj podoben rdečemu kot belemu grozdju. In vino, ob primerni maceraciji značilno bakrenih odtenkov. Včeraj pred mletjem Barbi dokumentiram gajbico grozdja. Tale slika seveda nič posebnega, grozdje v traktorjevi senci, torej difuzna (razpršena), mehka svetloba. 50 mm (DX), F/5,6, 1/45 sekunde, ISO 200 …

… In potem isto grozdje še na sonce, podstavim nogo in nagnem gajbico, da njen rob ne meče sence na motiv, svetloba je zdaj seveda drugačna, rezultat je bolj kontrasten. 50 mm (DX), F/5,6, 1/180 sekunde, ISO 200.

 

Off

 

Vse kaže na poletni nedopust, pa potem vseeno z Barbi sestanku v Dalmaciji dodava nekaj dni offa, vmes pade še praznik in sem v studiu še bolj pogrešljiv in že v ponedeljek popoldan je na šihtu nenavadno mirno, običajno namreč pred takim odhodom delo do polnoči in potem crknjen en red bull in na lepše.

Ravno pravi čas odprejo na mejnem prehodu še eno rampo in že po eni uri vožnje od doma sva tujca, sendvič nad Rijeko, zalutam proti Karlovcu (jebenti), potem skoraj Split in tam skoraj nalet, zavore do konca in še bolj skoraj nalet od zadaj v naju pa na srečo nič iz tega, v skoraj zadnji sekundi na trajekt. Jelsa, tunel, Maja, soba, čof v vodo, v marini tokrat jadrnice lepo pozirajo, lani jih poleti zaman čakam in jih Zlatanu škljocnem šele jeseni, Antonija (tek ste došli, pa več radite), pašta z morskimi sadeži, Zlatan pošip (poln, eteričen) in bogdanuša (prijetna, pitna, lepa struktura ob 12 % alkohola), Marko in Nevio, Zlatan rose (Marko občuduje, meni nekoliko premalo svežine in morda celo ostanek sladkorja), orada, Kraševci, Zlatan plavac in crljenak, pass za wireless, nobenega mejla sploh, še en pošip.

Praznik. Plavanje do stene, pozen zajtrk, Maja, Nevijo, spet plavanje, paradižnik in rio mare, dremež, plavanje, danes še več jadrnic, spet fotkam, Zlatan Ostatak bure in Otok, Zlatan osebno, salpa ki je tam solpa, Zlatan plavac in plavac barik in Grand cru in crljenak in pošip, Marko in Miro, Nevijo, Zdravko, rose Piana, graševina Mihalj (dobra, resna, krepka). Mirko vabi na kosilo. Jutri.

Plavanje, zajtrk, o smokvah in smokve. Maja. Mirko skuha skuha ribe – cipelj in raža – pivo in bogdanuša. Žge in se – res obilen gospod škof z nič manj obilnim spremstvom in midva in Jurica in Berti in Jovito in ostali – cedimo od vročine, Jovito in Berti o svojem smučanju na Hvaru (guglati: hvar, skijanje, jovito, berti), kotlet in Piana je Mirku najboljši rose, povabilo na pokušino pri večerji, plezališče in Bertov lokalni šampionski plavac Vlado 2010 (pretopel, jebat ga, visoke hlapne, sicer res čisto okej), peš nazaj, vmes ohladitev v vodi, škof se s spremstvom pozibava v čolnu, marina, ni mejlov sploh, sumljivo, Anita na telefonu, ja s Tjašo jih pobirata in preverjata, ampak preusmeritev na gmail deluje, evo jih, nič nujnega, David in Marjetka pa v studiu zadovoljna z osnutki za etikete, vino Piana v hladilnik. Branje, dremež, breskev, Tjaša na telefonu, rešiva dilemo, solata iz hobotnice (rižota z morskimi sadeži za Barbi), Zlatan, Ivica, Leo, pozdrav, prisedeva, sveži lignji, Zlatanova bogdanuša in pošip, Davor, Piana malvazija in rose, Salpe in lignji, pošip Stina, plavac Stina 2009, arhivski Zlatan plavac 99 in plavac Grand cru.

Plavanje okoli otočka (večja skala), zajtrk, Nemca – bivši Münchenski župan z ženo – oboji prihajamo že leta, njune in najine pretekle in sedanje poti do sem dol, München, Oktobrefest. Plavanje, klet, obhod, dogovor glede posla, naše etikete in kapice in neetiketirano belo in rdeče vino – vse za fotkanje, karton Otoka Hvar za na pot, marina, gmail, dremež. Spet okoli otočka, paradižnik in rio mare, kdaj domov? Na Brač tokrat ne, Ivica za naju klical Zlatana, preša je tam še vedno crknjena in jutri ne trgajo, midva torej naravnost v Split. Zadnji škržat se izključi: 17.08. 17.25: škržati se spet vključijo. Večerja. Mir(k)o in Vlado. Spijeta svoje in se menda vrneta kasneje probat vina. Danes namesto včeraj, jebat ga, nama je tako ali tako vseeno, edino malvazije in roseja ni več. Pašta z morskimi sadeži, Barbi za začetek nič. Potem frišne salpe. Zlatan plavac in bogdanuša. Zlatan osebno. Mirko in Vlado. Vino iz karafe, slepa pokušina, ne uganeta. Itak. Kdo pa bi. Arhivski Plavac 2002, takrat za Švico, eko. Lep takoj in lepo se odpira. Polliterska plastenka. Posebej za naju. Mirkov plavac iz soda. Njegov prvi. En barik dveh lastnikov. Dober. Naš sauvignon in merlot. Sauvignon še Nemcema. Prideta na koncu po svoji škarpeni pohvalit in se zahvalit. Palačinke. Porat.

Čof. Morje danes precej hladno. Zajtrk. Pakiranje. Maja. Slovo in njena sivka. Tunel. Vrsta za trajekt. Na prvega ni šanse, ni šanse niti za drugega, Barbi vseeno čaka v avtu, mogoče, ampak žal moj prav, torej ne. Trije slajsi pice, trije krožniki, trije pribori za očitno 2 osebi, solata, na računu piše riž, to tri natakarice še zmorejo, dodatno pivo je že preveč, natakarica se fotka se z Italijanom. Marko Polo, po celem šihtu čakanja vkrcana, šofer za mano prebije gumo, izkrcavanje pri 34 stopinjah in visoki vlagi, cedim se, traaaja. Split, avtocesta, espresso in čez sto kilometrov še ena doza. Lože, pobereva mlajšega mladiča z dvema sošolkama, eno v Ajdovščina, drugo v Lokavec. Doma malo pred 3.00.

Dolgcajte ne. Off pa na srečo ja.

Izkrcavanje. Konec offa. Posneto s telefonom.

Prazna flaša: Reia, malvazija 2009

 

Da so z malvazijo, ki se tam piše Istarska, hrvaški Istrani krepko potegnili naprej in so zdaj z njo precej pred nami, je zdaj že jasno, in jasno je tudi, da bodo še bolj. Potem, ko so se v grobem dogovorili, kaj malvazija tam je, so si pri legendarnemu Riedlu naročili kozarec zanjo in bo zdaj še on cel svet opozarjal nanjo. Že zaradi potrebnega sodelovanja preveč za tukajšnje dojemanje trženja vina. Nekaj drobtinic bo padlo seveda tudi k nam, a ne toliko, kot bi lahko, če bi … ali če ne bi … Eh, ja.

Vsekakor se najde lepe malvazije tudi v našem delu Istre in nikakor ne gre pozabiti na Kras. In Vipavsko. In Brda. Tale je meni ena takih od tam. V flaši je malvazija in v isti flaši so tudi Brda. Krepka barva se sklada s kremastim okusom, svežine je kljub 14 % alkohola še dovolj, a vseeno ne kaže več pretiravati z nadaljnjim čakanjem, meni je zdaj ravno tam, ko se še z užitkom pije. Po njej torej, če jo Marko še ima. Nekaj sem jih pa seveda že prej spil, zdaj je v moji kleti ni več (še tole mi je Marko pred tedni dostavil na izrecno željo), odprta pri kosilu, nadaljevanje po večerji. Zadnji čas, da se ji tule takole oddolžim.

Eno od praznih predhodnic sem si posnel že januarja. Včasih gre to tudi tako.

Listopad

 

Včeraj je padlo 12, morda 13 kapelj dežja – zgornji se je zmotil ali pa pokazal, da še zna, a se mu ne da ali pa noče – vsekakor se je danes zjutraj kljub oblakom na nebu po kolovozih spet dvigal prah za mano, za dobrim konjem se praši, pravijo, a je to trenutno bolj sarkazem kot veselje in ima precej več opraviti s sušo kot z mojo kondicijo ali tekaško hitrostjo.

Listopad (november) avgusta. Oktober je bil pa včasih vinotok. Eh, ja … 12 mm (DX), F/13, 1/350 sekunde, ISO 200.

 

V božjih rokah

 

Zdaj je še možno, da letošnji vinski letnik v naših krajih bo. A tudi če bo, kaže da zgolj bo. Saj tole suuuuho poletje gre razumeti. A jeseni, pozimi in spomladi se od vsemogočnega pač pričakuje, tako nas je navadil (in temu rečemo klima), da nas takrat dovolj namoči, ne pa da močo takole povsem zamoči. Je že star, še vreme mu več ne gre od rok, omeni sosed pred časom. Vidim že po sebi: če sem res ustvarjen po njegovi podobi, mu tam zgoraj nekaj krepko škriplje. Zdaj je videti tudi po trtah: staremu se jebe. Ali pa nas jebe. A na koncu se bo moral zamisliti: tudi zanj zna biti v kelihih manj dobrega vina, če se ne vzame v roke – mi tu spodaj smo svoje naredili.