Simo

 

Bilo je nekoliko nenavadno, revijo smo že oddali v tisk, meni pa še vedno manjka zadnja fotografija in je na ozalidih danes zato označeno, naj zadnje pole – ali morda predzadnje, eh, tiste pač – v tiskarni še ne osvetljujejo, potem z Barbi iz tiskarne v Kobjeglavo, kamor je Simo (tudi to se zgodi) zame predčasno odpoklican s Hvara (pa kljub temu potem na koncu: – Zdaj pa bomo en Chateau Intanto? – Ma (zdelano), raje kozarec vode. Jazbeca pa z velikim veseljem kdaj drugič bolj v miru …) in spodaj je prva tamkajšnja današnja – poskusna – fotka, ki pa jo Tjaša potem tudi izbere in jo v barvni različici umesti v revijo.

Simo Komel, Kraljestvo pršuta v Kobjeglavi. 20 mm, F/8, 1/250 sekunde, ISO 400. Resnici na ljubo je bil motiv zelo kontrastnen in tale testni posnetek nekoliko pretemen, pa je bilo treba digitalni negativ nekoliko posvetliti.

 

Enostavno

 

Ne, ni bilo tako enostavno, kot zdaj zgleda. Nekaj ur sem razmišljal in poskušal in se pogovarjal s sabo, z vodo in ledom (prekleto, jebenti, piiiizda …),  potem posnel tri serije fotk in v ožji izbor odbral dva posnetka. Eden gre v oglas – ne za vinarja, za tiskarja – drugi verjetno v pozabo. Odločitev jutri.

Zahtevne razmere za vinsko etiketo – potreben je ustrezen material. 85 mm, F/11, 5 sekund, žepna baterijska svetilka.

 

Verus

 

Tole zdaj pomeni, da smo z revijo končno na koncu. Ko običajno izberem fotke za veliki intervju. Ali za oba, kadar sta dva. Spodnja slika je bila v igri za uvodni motiv pogovora z Verusovci. A se potem zaenkrat odločim drugače.

Rajko. V kleti. 20 mm, F/7,1, 1/60 sekunde, ISO 1600, fleš

 

Dante

 

Edinega od povabljenih me takrat pozabijo obvestiti, da predstavitev odpade, pa greva s Tomažem v Podragi vseeno v klet, kjer mi nalije kozarček, kasnejše uradne predstavitve hrastnjaka pa nisem uspel uskladiti s svojimi obveznostmi. Drago o njem spiše prispevek za revijo Vino in ker s pisanjem ne skuša biti aktualen, poanta je drugje, zapis počaka nekaj številk in danes zjutraj me doleti fotkanje za opremo članka. Seveda je vsakomur jasno, da je za takšne posnetke potrebna grmada strašno drage studijske osvetlitvene tehnike. V mojem primeru je šlo za žepno baterijsko svetilko s koščkom papirne brisače, ki je nekoliko razpršila svetlobo.

 

Hrastnjak Dante. Vinski destilat iz pinele, staran v hrastovem sodčku.

 

Presenečenje

 

Ker aktualnega sauvignona Piana ni več, vzame Barbi s sabo le malvazijo, rose in merlot in Hieronim se strinja, da nam jih pri večerji odpre, Barbi bi rada Chrisu in njegovi ženi namreč postregla svoje vino. Kot gostoljubno gesto. In potem eh šiiiit, doma ni dobro pogledala in namesto 2011 imamo zdaj na mizi odprto malvazijo 2008, sranje, kdo bo zdaj to pil, po dveh ali treh letih odprta ena zadnjih flaš, hranjenih zgolj simbolično, za spomin, na hladnem sicer, a vseeno – tole nima smisla, razočaranje, pa potem vseeno poskusimo in hmmm, hej, dobro je. Ne zgolj vljudnostno. Dobro je.

Tisto je bil namreč prvi letnik Piane, komaj kdaj se ga spomnimo, etiketa takrat sicer že, a nekaj sto flaš bolj kot ne poskusno pridelanih, sauvignon v znanstvene namene za preučevanje aromatike v sodelovanju z inštitutom namenoma pobran prezgodaj in je bilo vnaprej jasno, da tisto pač ne bo in seveda tudi ni bilo to, rezultati preučevanja pa so potem bili in dragocene izkušnje tudi. Za rdeče vino v kleti ni bilo pravih pogojev in se je Barbi odločila in nekaj grozdja merlota prodala, iz preostanka pa pripravila rose, suh, krasen je bil in se je takoj prijel, na domači mizi in pri pivcih, in med drugim tudi zato doslej ostaja v pridelavi vsako leto, grozdja malvazije je pa tudi nekaj prodala, iz ostalega pa pridelala kar krepko, a všečno, kremasto, karakterno, aromatiki tipične istrske žlahte podobno vince, in se ga je rado pilo, ni pa bilo, že zaradi zelo mladih trt, mišljeno za kaj več kot za sprotno rabo. Pa se je potem in zdaj spet, nekoliko presenetljivo, izkazalo nekoliko drugače.

Rose in merlot, kolikor ju je pač ostalo v flašah, dosti menda ne, pustimo potem na Sinjem vrhu, malvazija pa z nami domov in včeraj zvečer z Barbi delček zgodovine naše Piane z užitkom spijeva do konca.