kruh & vino

 

Traja nekje od sredine aprila do konca maja da prebavim Napotova vprašanja za njegov Kruh in vino. Predlaga namreč, da me pisno izpraša v zvezi z Vipavsko in da mu tako tudi odgovorim. In poskusiva. In traja. Vmes seveda še marsikaj na mojih drugih frontah, a vseeno – TRAJA. Objava intervjuja me potem doleti na Dunaju, pa še to ne takoj, ker v hotelu wajrles dela ali pa tudi ne (po sistemu Anka, komst du oder nicht (Anka, a prideš al ne!?!) … in Anka pride al pa ne (ubogljiva Anka je konec preteklih osemdesetih let Franzov bavarski krvoslednik)), pa še geslo je dodatno zaščiteno – da ne bi kdo slučajno spizdil nekaj minut onlajna – vtipkano ne prime, namesto na cegelc sprintanih velikih je treba po preslišanem ustnem navodilu receptorke uporabiti male črke, pogruntano, res, no potem se izpraševalcu končno lahko zahvalim, med prispevanimi fotkami se mu pa ne da izbirati in od poslanih objavi kar vse, meni je prav, naši knjigi pa posvečena ji pozornost seveda posledično tudi godi …