Prazna flaša: Francis Coppola, Pinot Noir 2004, Diamond Collection

 

Reče Boris, da odpre karkoli, ponovi da res karkoli, izbira mi je velika, predvsem oranžnikov, tudi legendarnih, a med fotkanjem v kleti naletim na tole flašo. Če bi na etiketi pisalo recimo Tom Cruise in če bi to bilo vse, bi flaša zaradi mene lahko večno ostala zaprta. In bi pili kaj drugega. Kar tudi sicer smo. Francis Ford Coppola pa je za razliko od Toma in še marsikoga pred desetletji vsaj z Apokalipso zdaj in z Botri v obdobju moje najbolj intenzivne filmofilije očitno pustil v meni toliko semena, da sem flašo njegovega vina zdaj dal Borisu radovedno v odpiranje.

Nočem mu delati krivice, sebi pa tudi ne, pa si gospoda Francisa niti ne skušam prestavljati, kako romatično prešvican lastnoročno – kot recimo Barbi – sadi svoje trte, jih obrezuje, okopava, škropi in v času trgatve pere prešo in se potem podpiše na etiketo. Odnos do vina pa, si domišljam, ima. In je torej šlo v tem primeru, priznam, z moje strani za label drinking. No, za drinking ne. Za odpiranje flaše pa. Zaradi moje radovednosti. Spili pa potem smo, ker je bilo vino dobro. Zelo dobro.

Pri Coppoli se na spletu tolčejo po prsih, ker so, še preden Payne leta 2004 s filmom Sideways poskrbi za njegovo modnost, za modrega v tej flaši iz vinograda izkrčili merlot … (iz istega filma: I am NOT drinking any fucking Merlot! … Eh, eh, eh, pa ravno merlot …). Da so torej v ta pinot tam res šli zaradi sebe, ne zaradi njegove kasnejše modnosti. Čemur že glede na letnik vina lahko verjamemo. Ok, les je temu Coppolinemu modremu zaznati, predvsem note po zažganem, sicer pa vino lepo umirjeno. Nikakor prestaro, še nekaj let bi zmoglo, nikakor premlado, lepo in brez težav smo ga scuzali. Malo samega zase, med številnimi drugimi flašami tistega večera, nekaj ob različnih jedeh, precej ob telečji krači in na koncu jaz sam spet samega zase. Za zaključek večera. Že proti četrtkovemu jutru.

 

 

Čačak

 

Špric

Počim v studiu zgornji špricer za Janezov plakat in si odberem opremo, ki gre z mano v Čačak. Kamor tokrat ne prispem. Ker mi pred desetletjem izdajo potni list teden dni prezgodaj. In v petek pač ne velja več. V Teovi Astri tako sprostim sedež z meni pripadajočo prostornino prtljažnika in starejši mladič me oskrbi s prevozom nazaj do Ljubljane, kjer me prestreže Dule, ki mora preprečiti moj povratek domov. Ker so se moji odločili odpočiti si. Od mene. In jaz naj si tudi odpočijem. Od sebe. Kar pomeni kar pač pomeni. Tokrat po Duletovem predlogu jutrišnje intenzivno razgibavanje na svežem zraku. K čemur predlagam kulinarično sprostitveno predpripravo.

 

Hotel Triglav, Bled. Urošev file brancina Fonda s krompirjevo skorjico, kolerabno kremo, škampom in škampovo omako. V petek ne fotkam, posneto maja letos za poletno številko revijo Vino. 85 mm, F/22, 1/50 sekunde, ISO 100, 3 studijski fleši.

 

Jedilnika v blejskem hotelu Triglav po stari navadi tudi tokrat ne odprem in Dule mi sledi in se ravno tako odloči prepustiti se. Kar se spet izkaže za pravilno. Ko se Uroš proti koncu razvajanja pride pokazat iz kuhinje, mu še posebej pohvaliva jelena, noro dober je, sočen, okusen, mehak a še vedno konsistenten, Damir nama pa itak v kozarce že ves čas predlaga in daje same spodobne Zgornjevipavce, našo Piano sauvignon 2011, pa Sutorjeva chardonnay 2009 in rdečo Burjo kdovekateri letnik – ne beležim si, ne fotkam, počivam – in Burjo noir 2010 in nama tudi po tej plati ni hudega, pa še z Uroševimi prispevki na krožnikih se vsebine kozarcev ves čas krasno ujemajo, edino pri sladici vskočiva z lastno željo glede vina – nič sladkega – pa Damir to od naju tako ali tako pričakuje, po večerji preskočiva na penino, kar se da suho, predlagane ne poznam – a zakaj pa ne – poskusimo – pa je to ena od tistih, ki jim Essi (na sliki spodaj) reče vino z mehurčki, zajebala sva se s to izbiro, zato potem še eno dobro poznano, drugačno, Bjana Brut, klasika, in prekineva to dogajanje do zajtrka, ko Duleta navduši možnost, da lahko dan tam kadarkoli začne tudi s penino ali šnopčkom, če bi se mu zahotelo. Pa se mu tokrat ni, meni tudi ne, nekoč morda pregrešim tudi tako, obilno se podloživa na bolj običajen način in to v grobem zadostuje do vrha Debele peči in za nazaj, ko naju na Pokljuki namesto načrtovanega popoldanskega ričeta ali jote nepričakovano doletijo sveži, čvrsti gobani s pogledom na živahne veverice. Presni. Le z malce soli in popra. Oljčno olje je preveč aromatično zanje, popečene gobe pa kasneje lepo dopolni.

 

Essi Avellan. Master of Wine, ki je v moj besednjak za označitev nekaterih penin prispevala lep izraz »vino z mehurčki«. 105 mm, odprta zaslonka (F/5), 1/1250 sekunde, ISO 800, izostritev na oči, škljoc.

 

 

Spominska

 

Ni treba, da mi na sliki Eifflov stolp poganja iz glave. Meni v dokaz, da sem res bil pod njim. Niti na fotkah za spomin se ne počutim potrebnega kot model samemu sebi, drugi motivi mi za spominsko berglo osebne preteklosti prav dobro služijo. Enako v ponedeljek. Tri ure in pol sva se z mladičem posvečala neprekinjenemu in neutrudnemu muziciranju rock legende na tržaškem stadionu, poslušala sva in uživala. In motivi, ki sem si jih tam nekje v ozadju parterja, brez sebe mimogrede zabeležil s telefonom, mi za spomin na koncert povsem zadostujejo. Njemu tudi. Spominjajo naju tudi na kasnejšo nočno vožnjo z avtobusom, nedvomuno označenim in kot desetine drugih, namenjenim popolnoma nikamor drugam kot na parkirišča v Milje. Šofer naju je namreč, namesto tja, na nedoumljivo skrivnosten način kljub nekaj mojim vmesnim sumničavim vprašanjem uspel dostaviti dvajset kilometrov proč, na tržaško železniško postajo.

 

Springsteen. Nekje na odru.

 

 

kruh & vino

 

Traja nekje od sredine aprila do konca maja da prebavim Napotova vprašanja za njegov Kruh in vino. Predlaga namreč, da me pisno izpraša v zvezi z Vipavsko in da mu tako tudi odgovorim. In poskusiva. In traja. Vmes seveda še marsikaj na mojih drugih frontah, a vseeno – TRAJA. Objava intervjuja me potem doleti na Dunaju, pa še to ne takoj, ker v hotelu wajrles dela ali pa tudi ne (po sistemu Anka, komst du oder nicht (Anka, a prideš al ne!?!) … in Anka pride al pa ne (ubogljiva Anka je konec preteklih osemdesetih let Franzov bavarski krvoslednik)), pa še geslo je dodatno zaščiteno – da ne bi kdo slučajno spizdil nekaj minut onlajna – vtipkano ne prime, namesto na cegelc sprintanih velikih je treba po preslišanem ustnem navodilu receptorke uporabiti male črke, pogruntano, res, no potem se izpraševalcu končno lahko zahvalim, med prispevanimi fotkami se mu pa ne da izbirati in od poslanih objavi kar vse, meni je prav, naši knjigi pa posvečena ji pozornost seveda posledično tudi godi …