Bottleshooting

 

Pospremim v tisk Gjerkeša, etiketo namreč, podlaga je že takoj okej, folija sprva ne prijemlje kot bi morala pa z nekoliko višjo temperaturo klišeja rešimo tudi to, njeno pozicijo korigiram za milimeter, Leon, Samo, Primož in še kdo so mi priča, da res natančno za milimeter, priflikam etiketo v drugo na vzorčno flašo, pogledam vse skupaj še na dnevni svetlobi, klišeju določim ponovno skrbno čiščenje, Leon potem pokima, podpišem in to je to.

Gjerkeš. Po novem.

Za lasten arhiv, za nastajajočo revijo Vino in za Leonove potrebe potem škljocne Primož novo etiketo na enaki, a vseeno na flaši drugega vinarja, tega seveda ne bo nihče opazil, razlike ni, in Tjaša pripravi sliko za uporabo. Kot običajno, kadar ni posebnih zahtev. Lahko seveda tudi drugače, redno pa vsaj tako. Kataloško, rečemo. Belo ozadje, tehnično dovolj korektna predstavitvena fotografija, precej univerzalno uporabna. Enostavno. Res? Zna biti namreč tudi zajebano. Pogosto so rezultati – na ogled v medijih, na spletnih straneh, na spletnih trgovinah, v promocijskih zloženkah – na meji bizarnosti, bolj v sramoto kot ponos fotografu, vinarju in še komu. Ali čemu. Vinu, recimo. Dejstvo: kadar vinar po tej plati ne poskrbi zase ali kadar za to za svoj portfoljo, kot v našem primeru, ne poskrbi njegov oblikovalec, zelo verjetno tudi nihče drug ne bo.

Eh, seveda nismo edini, ki pri fotografiranju steklenice poskrbimo za primerno perspektivo, izrazimo morebitni relief v steklu, usklajujemo osvetlitev vsebine steklenice z osvetlitvijo ki berljivo in tudi v podrobnostih izriše etiketo … In po potrebi seveda različno od primera do primera. Eni od teh pa smo. Zato v glavo spletne strani www.bottleshooters.eu in na zadnjo stran tozadevne promocijske zloženke nedavno počimo naslednje: Ni razloga za neprimerne odseve luči na fotografiji vaše steklenice. In ni potrebno, da je v steklu videti fotografa ali njegovo okno in drevo na vrtu. Folija na etiketi ni razlog za njeno slabo osvetljenost in neberljivost. Le fotograf mora imeti dovolj znanja in primerno opremo. Mi imamo in uporabljamo oboje.

 

 

Premiera

 

Že precej prej je odločeno, da z etiketo ne bomo komplicirali, prvi merlot Piana sicer dobi na belo podlago svoje barve, drugačne kot sauvignon, drugačne kot rose in drugačne kot malvazija, ostalega ne spreminjamo. Pripravim nekaj predlogov, z Anito pogledava, strinja se da gremo za razliko od ostalih etiket z eno barvo več, s tremi torej, določim nekaj možnih odtenkov ključne barve, sprintam proofe, preverim na flaši, izberem, Barbi potrdi, pošljem datoteke za vse etikete na Ptuj, print pa mimogrede odnesem Samotu v Ormož, kamor se z Igorjem konec praznikov tako ali tako dostaviva zaradi drugih aktivnosti.

Vmes študentom vinogradništva in vinarstva v Ajdovščini pri predmetu Promocija vina bienalno spet rahlo zatežim glede vinskih etiket in kako naj se v vlogi naročnika pogovarjajo z oblikovalcem in kaj pri tem skoraj zagotovo je in kaj pri tem verjetno ni njihovo delo in med uporabljenimi primeri je Piana še brez merlota, v petek pa potem starejši mladič skoči na pošto po prispelo pošiljko aktualnih etiket in v nedeljo po kosilu na milijardo in pol od nekaj tisoč napolnjenih flaš ročno naflikam sprednje in potem zadnje etikete, po šest enih in po šest drugih in potem naslednji karton in spet šest enih in šest drugih etiket in potem naslednji karton in naslednji in naslednji in naslednji, dokler Barbi ne določi, da je za res prvo nujo dovolj.

Danes pa menda na razpolago tudi etiketirka in torej kmalu vse vino pripravljeno za odpremo. Tokrat sauvignon, malvazija in rose 2011 ter merlot 2010.

 

Piana, merlot. Premierno. 105 mm, F/18, 6 sekund, ISO 100, osvetljeno z baterijsko svetilko - deloma s sprednje strani, deloma s presvetlitvijo steklenice.

 

i

 

Ajfouna si nikoli nisem želel. Ne, nič nimam proti in ne sovražim ga, le nobene tovrstne želje nisem imel. Natančno v skladu z reklamo z zanj: če ga nimam, ga pač nimam. Res. A ko je moji dosedanji Nokii krepnil zaslon, mi je to nekoliko otežilo njeno praktično uporabo. Ker sodelavstvo že upravlja dva tako imenovana pametna androidna modela, mi je bil v studiu zaradi naših občasnih potreb po razpoložljivosti različnih platform v zamenjavo za delno crknjen klasični primerek mobilca določen ta epl.

Nekaj dni po spodaj omenjeni izpraznjeni flaši in po vseh ostalih žlahtinah se z ajfounom v žepu in kuferčkom v roki znajdem na švicarski obali Ženevskega jezera. (In tam v dveh ali treh dneh ne po naključju, ne pa tudi izključno s tem namenom, med drugim poskusim nekaj deset njihovih chasselasov (izg. šasla). Ki so v nosu in ustih onim žlahtinam s Krka precej podobni. Nekateri celo trdijo, da gre za isto sorto. Jim, če je res ista, enim in drugim, Hrvatom in Švicarjem – oboji jo imajo za svojo – prepuščam, da se dogovorijo glede lastništva oziroma glede njenega izvora. Turkom, ki Chasselas pridelujejo kot jedilno grozdje, je zaenkrat glede tega verjetno vseeno.)

V izogib preobsežni prtljagi in posledični povsem realni, nekoč že realizirani in preverjeno zelo zoprni možnosti njene potencialne izgube pri prestopanju med Brnikom in Ženevo, se zaradi kratkotrajnosti mojega tokratnega švicarjenja, tretjega, čeprav v bistvu drugega, ker sem enkrat le skočil tja iskat tam crknjen in potem tam popravljen avto, odločim tokrat pustiti fotoaparat doma. Ajfoun torej. Za silo bo že. In je bil. Natančno za silo. Beležnica. Domišljam si namreč, da naj bi mi fotoaparat omogočil posneti sliko, kot si jo zamislim. Ne, kot si jo je nekoč nekaj tisoč kilometrov daleč nekdo zamislil pavšalno za neke podobne razmere. Ne zaradi tistih kilometrov. Zato, ker se mu pač ne sanja, kaj se dogaja v moji glavi. Karkoli že se. Pač moja kaprica. Zato gre naslednjič fotoaparat spet z mano.

Tokrat pač po čiščenju posnetega tudi v mojem arhivu zdaj le še nekaj zgolj spominskih škljocov, ko so razmere uporabljenemu telefonskemu fotoaparatu slučajno dovolile kolikor toliko spodoben rezultat.