Marijan Močivnik – Močko

Lahko bi bila tole tudi katera druga žlahtina. V deževno nedeljo sem jih na Krku poskusil precej. Menda večino in večini od njih bi lahko rekli, da so mainsteamovske. Ne štejem za slabo. Ne vidim namreč pretirane koristi, če neko lokalno, širši javnosti manj poznano sorto skoraj vsak vinar že v štartu njenega promoviranja avtorizira do te mere, da z vinom bolj izraža sebe kot sorto, označuje jo pa enako kot drugi drugačna vina, pivec brez doktorata pa seveda niti približno ne more vedeti, kaj bo dobil v kozarec, če se odloči za enega in kaj če se odloči za drugega pridelovalca. Ker pač ni jasno, kaj naj bi tisto, kar naroči, sploh bilo.

Če naročiš eno od standardnih žlahtin tistih šestih ali sedmih povezanih pridelovalcev, je skupna nit jasna, razlike so v detajlih. Kar je za začetek zgodbe, ki skuša vino tudi prodati, ne le pravljičiti o njem, po moje povsem okej. In ker ne jamrajo nad slabo prodajo, morda tudi res je okej. Še posebej, ker mi od etiket nobena ne potegne. Prav nobena. Uspeh zgodbe je torej drugje.

Lahko bi bila torej tole zdaj tudi katera od ostalih žlahtin, pridelanih pazljivo, s kontrolirano fermentacijo, z izraženo sortnostjo, zaenkrat brez pretirane želje biti veliko vino. Zmerno alkoholne, brez velikih teles in slednje razen ene, ki jo je eden od obeh Katinarjev lani prvič pridelal v novem, precej ekstremnem vinogradu, kjer je menda tudi najbolj severno posajen tudi dalmatinski plavac mali. A tole flašo sem pač od vseh edino prinesel domov, jo ohladil in naslednji dan izpraznil.

Bila naj bi avtohtona, trdijo, da je to zdaj tudi dokazano, recimo da je. Vsekakor sadna, nežne banane, liči, ananas, pitna, lahkotna a ne banalna. Torej prazna že pred poletjem, ko zna lepo orošena prijetno sveža še bolj potegniti.

Vem. Prva misel, vsaj zame, je prašna flaška, ki namensko ali pozabljeno, pogosto po napačni odločitvi in sploh ni nujno da v neugodnih pogojih, nekje preždi dolga leta in vino v njej jih včasih uspe kar dobro skriti. Pogosto pa temu le tako rečemo. Iz spoštovanja. Do odpiratelja stare zaprašene embalaže. Pohvalimo že, če ni res zanič. Recimo.

A gremo na izjeme.

London 2003. Vega-Sicilia. Unico. 1997, 1986, 1975, 1964, 1935, 1942. Vsak v svojem kozarcu, primerjava vsakega z vsakim. Umirjeno. Najmlajši letnik lep, eleganten. Potem še višje. Visoko. Vsak naslednji predstavljeni letnik prepričljivejši od prejšnjega. Do 1964. Ta štiridesetletnik je bil fantastičen. Popoln. Od vina ne bi mogel želeti več. In ne manj, če bi si to lahko vedno privoščil. Potem rahel spust pri zadnjih dveh. Lepa in jasna parabola razvoja legendarnega vina. A tudi zadnji ni bil vino iz uvoda, ni bil le še spoštovanja vreden. Pope mi je takrat rekel, da se mu koža kar ježi, ko razmišlja, kaj bi postregel ob takem vinu. In mi potem tudi poslal recept.
Unico, Vega-Sicilia, 1942 in srnini medaljoni s pršutom v omaki štirih sirov in tartufov: Srnine medaljone v ponvi rahlo popečemo na deviškem oljčnem olju. Dodamo razkoščičene sesekljane zelene olive, rezino pršuta in takoj zatem še rezino gorgonzole. Pokrijemo ponev da se sir lepo stopi čez medaljone in pršut. Pečene medaljone zložimo na ogret krožnik, prelijemo z ločeno ogreto omako štirih sirov in naribamo beli istrski tartuf.
Nekaj tega vina se še najde po spletu. Na zdravje in dober tek!

Ljubljana 2004. Ptujski šipon 1927. Nekaj flaš je namenoma ali pozabljeno nekje preždelo dolga leta. Najstarejše slovensko vino, ki mi ga je bilo dano doslej poskusiti. Nebesa. Eleganten, svilen, piten. Nepozaben. Pokazal nam je je deset, morda petnajst let, kam je skril ostala desetletja do takratnih skoraj osemdeset let, se ne ve. Vino za na mizo. Še eno vino za mojo prazno flašo.

Gorjansko, 2008. Čotar, kraško belo 1980. Sem že enkrat prej dal kapo dol pred njim, ga omenil v intervjuju za revijo Vino: “V kleti je v temi na hladnem do danes ostalo približno sto steklenic letnika 1980, belega mešanega, pridelanega za gostilno. Pred kratkim smo ga pili. Ne, nismo poskušali in igrali vljudnosti ter licemerno, na videz spoštljivo modrovali, kako se dobro drži za svoja leta. Močno smo ga »preluftali«, zraka je bil pač potreben, to boste seveda verjeli, in ga pri večerji spili. Tako vino je to. Po četrt stoletja je vino dobilo še obešanko in je spet v prodaji. Na obešanko smo poleg prstnega odtisa za nostalgike in one, ki so premladi, da bi o tem kaj vedeli sami po sebi, napisali Pridelano v Jugoslaviji.” In sem tudi predlagal in je Branko rekel OK in ga potem dal odpreti na našem Nepozabnem večeru pri njem in sem imel potem nekaj treme ali res bo ali ne bo. Je bilo. In sem prepričan da je še. Ni razloga, da ne.

Še nekaj se mi jih je nabralo. Prej in potem. Teh redkih starin, ki se jim prikloniš. Ker so. Ker jim nič ne manjka. Ki se tudi pijejo. Taka vina gremo nepoboljšljivi uživači in radovedneži prihodnji petek (dvajsetega) iskat na Nepozaben vinski večer v Ormož. In se pogovarjat o njih. Verjamem, da nam jih bo velikim starinam posvečen večer dal več kot enega. Ob siceršnjem prijetnem druženju, spoznavanju kleti, okusni večerji in ostalem, ki vleče na naših Nepozabnih večerih. Itak.

Andreja pravi, da je še čas in da je še nekaj prostih mest: 031 630 969.

Obdobje med zadnjo polno luno in jutrišnjim petkom trinajstega nikakor ni bilo naklonjeno napovedanim promocijskim aktivnostim naše Vipavske. V ponedeljek smo se hitro spokali s planinskih pinel, nadaljnje povsem neopazno vztrajanje brez vsake možnosti na tudi najmanjši učinek naše tamkajšnje prisotnosti res ni imelo nobenega smisla. In potem nam jo je zagodlo še menda zelo možno današnje neprijazno dogajanje pred našim dragim parlamentom. Nihče sicer resno ne pričakuje, da bi nas protestniki prišli kamenjat v bližnjo restavracijo, a razpoloženje in varnostni nasveti so nas in Maximovce napeljali na prestavitev dogodka v morebitne lepše čase. Se slišimo.

Nam je pa Matej potem ponudil današnji večer v ljubljanskem River House s Sutorjem in Majerijo, ki sta tako ali tako oba tudi predstavljena v knjigi in torej Mitja in drugi Matej tudi nimata nič proti, da se o njiju izve še kaj več, Jožeta smo hitro preusmerili tja in bo nocoj Vipavska vseeno na vpogled in voljo v Ljubljani in to po enaki promocijski ceni, kot bi bila v Maximu. Oseminpetdeset evrov.

Zdaj le še upamo, da smo nam namenjeno obilno dozo slabe karme zaenkrat pokurili. Na kar morda nakazuje tudi Christianov zapis na njegovem blogu. Nekoliko piarovski, a kolikor ga poznam, povsem iskren. Tudi glede na e-mail, ki mi ga je o knjigi poslal pred tem.

Seznam prodajnih mest Vipavske se nam pridno daljša (aktualni spisek na www.vipavska.si), za jutrišnje sodelovanje z Vipavsko na Druženju s Pinelo naše intenzivne priprave niso bile potrebne, knjiga bo seveda tam, njena cena bo promocijska, projekcija, ki so jo Planinci predlagali, je pripravljena že od prej, le nekaj besed v njej prilagodimo dogodku, njen PDF je zdaj že na cedejki in jutri se jo le še odnese na Planino.

Trst, sreda. Samostojen dogodek za predstavitev Vipavske in zato logistično nekoliko komleksnejši podvig z zahtevnejšimi pripravami. 20 mm, F/9, 1/80 sekunde, ISO 1600.

Za razliko od njenega ostalega nujnega splošnega pisarniško-administrativnega udejstvovanja se Barbi nič ne pritožuje, ko piše račune za prodane Vipavske. Tudi jaz katero od prodanih knjig novemu lastniku na njegovo željo prijazno podpišem. Še posebej uglajenemu gospodu, ki je imel knjigo prejeti v zameno za najemnino predstavitvenega prostora v Trstu, pa je po njenem ogledu prišel in vztrajal da knjigo kupi, torej plača. 20 mm, F/9, 1/40 sekunde, ISO 1600.

Precej več priprav, odločitev in nervoze je posvečeno četrkovemu večeru Vipavske v prestolnici. Alenka je takoj, ko je videla enega prvih izvodov knjige  določila, da ena od naših predstavitev BO pri njih – v Maximu. Z večerjo kot se šika. In z vini, kot se tudi šika. Kar da pač to sodi tja. In tako pač zdaj to tudi BO.

V petek popoldan se v ta namen na Zemono k Tomiju pripeljeta Alenka in Andrej. Kuhar. Kuhar Kuhar. Prvi Slovenec z mišelinko, takrat še v Nemčiji. Prideta za nekaj minut, nazaj pa se potem odpeljeta šele proti večeru. Tomi namreč sestankujočemu omizju postno streže in streže in streže brezmesne kreacije in poskušamo predlagana vina, kometiramo, premlevamo predlagani jedilnik in ga kombiniramo z vini in se odločamo, kaj gre med aperitive in kaj h kateri od predlaganih Andrejevih jedi in kaj h Tomijevemu kulinaričnemu prispevku k večerji. In je zdaj povsem jasno, da se bo temu res lahko reklo Vipavska v Ljubljani. Vipavska, kot jo vidita dva kuharska mojstra, na krožnikih. Vipavska reprezentančno v kozarcih. In Vipavska v naši knjigi. Ki bo takrat tam tudi na voljo po posebni ceni.

Vipavski travnik, ena od Zemonskih jedi, katere sezonska izpeljanka nam je bila postrežena na sestanku na postni petek. Sliko sem sicer posnel lani novembra, ko sva s Tomijem končno našla čas in Pri Lojzetu namensko ovekovečila nekaj njegovih kreacij. 50 mm, F/13, 1/80 sekunda, ISO 160, studijska razsvetljava. Fotka ne namiguje jedilnik bližnje vipavske večerje v Maximu.

Druga postna jed s petkove mize na Zemonu, a tudi ta slika posneta lani. V gostilni. Precej improvizirano. 105 mm, F/13, 1/80 sekunde, ISO 200, studijska razsvetljava.

Prijave za večerjo, ki jo bo, tako smo vsaj zastavili, zaključila ena od zdaj že res redkih tristoeverskih flaš štiridesetletnega vipavskega vinjaka, sprejemajo kar v Ljubljani (051 285 335, 01 560 130 00, maxim@mercator.si). Kjer imajo menda za k omenjenemu zaključku večera na voljo tudi primerne cigare. Za najhujše hedoniste. A te niso vključene v ceno. Niso vipavske.

Pa še eden od nedavnih Kuharjevih krožnikov. Na jedilnem listu Maximovega Večera spomladanske kulinarike je pisalo: divji brancin konfiran v oljčnem olju, pak-choi, pečena paprika in bela paradižnikova omaka. Posneto pri mizi, tokrat brez lučkarja. 85 mm, F/10, 1/30 sekunde, ISO 400, dva fleša.