Kras

 

Sobota. Prvo fotkanje za celoletni načrtovani nabor fotk s Krasa. Tostran in onstran meje. Pretežno posvečeno teranu. Ja, že sprašujejo, a namen mojega obiskovanja zaenkrat ni knjiga kot Vipavska. Mi pa to spraševanje godi. Ker pomeni, da Vipavska JE to, kar je imela postati. Bi se pa seveda dalo tudi na Krasu izcimiti tudi kaj podobnega. In še kje. Če bi ali ko bo tovrstne želje zamenjal dovolj velik interes.

Mimogrede si bom seveda ob obiskih Krasa škljocnil še kaj manj vinogradniškega. Kot v soboto tale začetek pomladi. 105 mm, F/4,5, 1/800 sekunde, ISO 100.

 

Avtoportret

 

Običajno rad fotkam, tako ali tako sem to začel hobijaško, včasih je to početje seveda tudi naporno, včeraj mi je bilo pa rahlo zoprno. Seveda smo za medije pripravili nekaj slik knjige in nekaj slik iz knjige, a Sašo se je za njegov današnji članek o Vipavski v Primorskih novicah odločil, da potrebuje skupno fotografijo ustvarjalcev knjige. Vsaj Jožeta in Tonija z mano. Ker tega ni, pa vsaj mene. S knjigo. A tega tudi ni. In mu zaradi želene knjige na sliki tudi nismo mogli podtakniti sicer povsem spodobne priguglane podobe Brucea Willisa z razkošnimi bicepsi, sončnimi špegli in dočečkanimi kocinami. Prodaja knjige seveda zahteva svoje, posebnih težav s promocijo sicer nimamo, monografija res skoraj sama od sebe vzbuja zanimanje in pozitivne odzive kjer se pojavi, a mora se seveda pojavljati, brez nič torej vseeno ne bo dosti in sem se lotil dela. Zjutraj. Potem, ko sem nekaj ur že oddelal. In seveda še preden se je v studiu pojavil še kdo. Fleš v strop, meritev s svetlomerom, aparat na mizo, izostritev na primerno razdaljo in nekaj škljocov s samosprožilcem. Tako danes v Primorskih pod sliko piše, da sem na sliki jaz, ob sliki pa, da sem jo posnel jaz. Ob samoovekovečenju pa sem bil vseeno vesel, da mi avtoportreta ni bilo treba, kot v davnih časih, realistično prostoročno narisati. Ker bi bilo to pač prehudo. Čeprav bi si na risbi lahko enostavno privoščil več mišic kot jih imam na fotografiji. In manj česa drugega. Ter več česa tretjega. A dedlajna za objavo seveda nikakor ne bi ujel. Tako pa sem se Sašotu lahko zahvalil za napisano.

 

Stekleničeno

 

Segedin, ki sem ga pred več kot desetletjem pojedel v Katmanduju, je našo ekipo prejšnji petek po ovinkih popeljal uživat na Kendov dvorec v Spodnjo Idrijo in včeraj pripravim še fotke in lahkotnejši zapis o tem za prihajajočo številko revije Vino. Naši pa medtem v Vrhpolju stekleničijo. Piano 2011. Sauvignon, malvazijo in rose. In prvič tudi merlot. Slednji 2010. Edina rdeča Piana doslej. Lani je namreč Barbi presodila, da je fenolna zrelost merlota ob ostalih ustreznih parametrih preslaba, ko bo ta ustrezna, bodo pa sladkorji previsoki, ocenjenih vsaj 16 odstotkov alkohola bi bilo odločno preveč in se pač ni čakalo na to, celoten merlot je bil zato potrgan prej in spet raje postal spodoben rose.

Zdaj še tisk etiket in pred prodajo nekaj tednov nujno potrebnega mirovanja vina v steklenicah. Ker pa imam dobre zveze, si pri večerji vseeno lahko privoščim eno od steklenic za domačo porabo. Međupunjenje, pravi temu Zlatan na Hvaru. Ko v flaše ne priteka več rose, pa tudi še ne čisti merlot. Vsaka flaša drugačna, vsaka naslednja bolj rdeča. Ni za prodajo. Še manj je pa za stran zlivat.

Jaka. S praznimi steklenicami. 20 mm, F/7,1, 1/500 sekunde, ISO 6400.

Ljubo in Barbi. Z že napolnjenimi steklenicami. 20 mm, F/9, 1/50 sekunde, ISO 6400.

 

In vendar visi

 

In vendar visi. Razstava namreč. Od danes. Ko nama je s Tjašo po dveh ne povsem uspelih poskusih končno uspelo namestiti tistih nekaj nekaj fotk. Deset jih zdaj uspešno opozarja obiskovalce optike v pritličju pod nami na našo Vipavsko. Ki si jo lahko od včeraj, ko mi je Daša potrdila, da lahko prevzamem in potem tudi takoj prevzamem podstavek zanjo, tam tudi ogledajo.

Torek. Tjaša in Anita. Prvi, neuspeli poskus obešanja fotk. Ki pa je dal izkušnje za drugega. Bolj uspešnega. A še vedno neuspešnega. Ki je dal izkušnje za današnji uspešen poskus. Uporabljeni hodnik pač seveda nima razstaviščne infrastrukture. 20 mm, F/9, 1/320 sekunde, ISO 800.

Še pred tem smo vzpostavili spletno informacijo. Na www.vipavska.si. Ki jo bomo v kratkem začeli dopolnjevati s seznamom novih prodajnih mest.

Novica o knjigi se torej širi in mnenja o njej so zaenkrat več kot pozitivna. In že takoj z nekaj povsem resnega povpraševanja za podobne podvige v drugih vinorodnih deželah. Tudi čez mejo. No, bomo videli.

 

Pač

 

Naročim včeraj v mestu moje mladosti drugemu natakarju tretji kozarec sovinjona. Natoči nekaj rdečega. Ponovim naročilo. Izvem, da v mojem kozarcu JE sovinjon. Piše na flaši. Pokaže. Res piše: cabernet sauvignon. Fant ima torej prav.

Vem. Vino marsikoga ne zanima. Nič narobe. A natakar ni kdorkoli. Ali pač?

 

Francka

 

Sicer modra frankinja (Blaufränkisch, Frankovka, Frankovka modrá, Lemberger (Blauer Limberger), Kékfrankos), a tale naša je kar Francka. Že zakaj. Pri hiši je od leta 2006, ko je prišla  na fotografiranje. Potem je ostala. Mlajši mladič jo je posvojil – ako ima njegova mati lahko nekaj tisoč trt, sme menda imeti tudi on eno svojo. Sme. Enkrat letno jo zgoraj na hodniku obreže, drugega dela razen občasnega zalivanja z njo zaenkrat ni.

Če odštejem tole današnje ovekovečenje. Ki nakazuje, da njenega letnega vegetacijskega ritma vsaj v pretežni meri ne poganja dolžina svetlega dela dneva, kot poganja recimo selitve lastovk gor in dol čez ekvator. Dan je namreč zelo zelo zelo podobne dolžine kot za Francko tudi za prej omenjene bataljone trenutno še precej lenih ženinih trt, a njim pač zunaj ni tako lepo toplo in primerno vlažno, kot naši Francki za okensko šipo. In Francka to, kar ji je dano, pridno izkorišča. Torej veselo odganja in pridno raste. Hvaležnega vračanja v obliki grozdja pa za razliko od zunaj rastočih osebkov doslej od nje še nismo bili deležni. Morda se nam oddolži z letnikom 2012.

Francka. Fotografija sicer zanimiva zgolj zato, ker je posneta danes. Ko se večina ostalih trt severne poloble še ne bohoti z letošnjim klorofilom. 105 mm, F/6,3, 1/125 sekunde, ISO 200.

Kraški petek

 

Takoj potem, ko nam iz tiskarne nenapovedano dostavijo predzadnjo pošiljko Vipavskih. Če to ne bi bili mi, torej s province, skoraj ali celo kar res kmetje, bi spodnje verjetno bil fensi timbilding. Recimo. Tako pa samo gremo. No, po povabilu. Končno uspemo sami s sabo enkrat timsko nekam s takim razlogom. Revija Vino, čeprav v četici izrazito prevladuje Studio Ajd. A Anita reviji riše naslovnice, Primož ji fotka flaše, Tjaša ji dela prelom, jaz in Barbi pa tudi narediva kaj za revijo, tako da je naša številčna prevlada nad Andrejo povsem opravičljiva.

Sežana. Vinakras. Klet. Z Boštjanom in Marjanom, prvi enolog, drugi direktor. Ne najprej od soda do soda, za začetek teorija in špijonaža, prav je, da ob vsem našem delu z vinarji tudi naša studijska mladina ve kam s fenoli in kaj je in čemu služi biološki razkis in podobne kunštnosti. Potem končno najprej inoks 2011: vitovska, malvazija, Barbi seveda previdljivo glasuje še za sovinjon, zaključi rose. Potem les: modri pinot 2009, par sto litrov ga je, dober je, čeprav sorta ni v kraškem sortnem izboru (nekaj cepljenk se je v trsnici slučajno vselilo med refošk), neverjetna barva, zažgana lesna komponenta še malo izstopa a je slutiti, kam ga pelje evolucija, takoj dvignem roko za katerega od nameravanih magnumov in upam, da me gostitelja vzameta resno, zatem sprovociramo Boštjana za primerjavo med terani iz ameriškega in iz francoskega hrasta in ameriški mu, kot seveda pravilno napove Boštjan, izrazito bolj paše. In potem degustacijska soba in tam iz flašk od penine preko vitovske prestiž do malvazije in izbranega terana in zrelega terantona in na koncu še teranov liker in gotovo sem kaj pozabil, Barbi je sicer vse lepo zabeležila, a je trenutno ni blizu, da bi preplonkal seznam. Mi bi z veseljem še več in tudi Marjan in Boštjan sta še na volji, Anita tako ali tako že nekajkrat namerava ostati kar tam, a seveda zmanjka časa. Vedno ga.

Boštjan Zidar. Posneto pred leti, kmalu potem, ko je Brič zamenjal za Vinakras. 105 mm (DX), F/4, 1/800 sekunde, ISO 100

Vinakras. Vinifikatorji. Pretežno seveda za teran. 12 mm, F/13, 1/40 sekunde, ISO 200.

Po kleti. 1. Anita in Boštjan. 28 mm, F/4, 1/60 sekunde, brez fleša, ISO 12800

Po kleti. 2. Andreja, Boštjan, Marjan, Anita, Tjaša in Barbi. Primož nekje za mojim hrbtom. 28 mm, F/5,6, 1/40 sekunde, brez fleša, ISO 12800

 

Potem še Kobjeglava. Kraljestvo pršuta. Tokrat smo glede te sušene mesnine na perutnini. Gosji pršut. Zame ne prvič in doslej še vedno povsod tudi dober. Uradna tokratna verzija: razkoščičen, sušen in rahlo dimljen na pomladni solatki s pinjolami, rdečim poprom in oljčnim oljem. Po aviaciji seveda na mizi še marsikaj (recimo cvetačna juha z oljčnim oljem z dodatkom olupkov biološko pridelanih pomaranč s Sicilije in koriandra in kasneje mali krompirjevi njoki z zajčjim ragujem in ovčjim sirom pa potem seveda še kaj). In stalno vina za zraven. Primož me s telefonom namesto s Tjašinim fotoaparatom, ki mu tokrat služi za video kamero, škljocne čez mizo v pozi mafijskega dona in se mu potem pozabim zahvaliti za poslano fotko, gostitelj Simo pa ob našem prihodu za dobrodošlico oziroma ob dobrodošlici (grizike iz nanoškega sira z radičem in bučnimi semeni ki kažejo na botrstvo Kavčičevega Tomaža z Zemona in česar Simo tudi ne skriva) od veselja oblije dvorišče mesenega kraljestva z Jazbecovo teranovo penino. No morda slednje res bolj po nesreči kot zaradi dobrodošlice, čeprav smo tudi tu na povabilo. Nas pa gostitelj kmalu potem priložnostno ekipno izkoristi za mnenje o njegovi nastajajoči interpretaciji šelinke in mi, poskusni zajčki, ekipno zlobno vrnemo udarec in nastajajočo jed iskreno pokomentiramo. Slanost, pa temperature, pa količine in podobno. Detajli. Ne manjka dosti. Časa pa imata Simo in šelinka menda do uradnega rojstva še do nedelje. Še prej si v kuhinji s kamero in fotoaparatom ogledamo današnje sestavljanje na krožnike. Kljub temu, da našo štartno zamudo prenesemo na odhod, se spet soočimo s kroničnim pomanjkanjem časa in kljub temu, da Anitino tvitanje še vedno dobiva odzive, dvignemo riti.

Oljka v Kraljestvu pršuta. Uradno: oljka v oljčnem olju s kraškimi zelišči in soljo. Za spremembo tokrat tudi hrana črno-belo. 20 mm, F/10, 1/50 sekunde, fleš, ISO 200.

Simo. Petkova verzija šelinke, tradicionalne »mineštre«, katere sestavine so bile tokrat pripravljene vsaka zase, in nato na krožniku premišljeno in malce drugače združene v celoto. 20 mm, F/13, 1/50 sekunde, fleš, ISO 640

Ovekovečenje ovekovečenja. 20 mm, F/5, 1/125 sekunde, ISO 6400

 

 

 

Končnoooooo!

 

Z enim izvodom Vipavske se za sodelovanje pri njenem nastajanju danes končno lahko zahvalim Tjaši, z drugim Primožu, tretjega dobi Andreja ko pride iz Vipave, četrtega pa Barbi odpelje Aniti. Ki, namesto obljubljenega nam zadnjega januarja, lahko danes, prvega marca, končno tvitne in fejsbukne svetu vest o dogodku. Deboro obvestim pa po skajpu.

Zgodaj popoldan, torej nekoliko prej, s Primožem končno pomagava šoferju kombija švicat pri prenašanju dostavljenih prvih dveh palet knjig v naše nadstropje. A po ročno prestavljenih 600 kilah potiskanega papirja pošljem Barbi k sosedu, kjer nam na predlog dostavnega šoferja drugo paleto knjig z viličarjem prijazno dvignejo do okna in preostanek dostavljene količine potem s precej manj sprehajanja a zato precej bolj kaskadersko preložimo v začasno prazno pisarno, ki nam jo dovolijo okupirati v ta namen.

Dobrodošla pomoč. In uspešna vaja za prevzem nasledenjega, precej obsežnejšega dela dostave. 20 mm, F/11, 1/250 sekunde, ISO 250

Dostava. 28 mm, F/11, 1/200 sekunde, ISO 250

Primož. Prevzem. 20 mm, F/11, 1/500 sekunde, ISO 1000, fleš z odbojem od stropa.

Že včeraj pa si za grobo predstavo na hitro zmnožim nekaj primernih podatkov in pokaže se, da bo celotna naklada predstavljala od sedemdeset do osemdeset metrskih kupov knjig. Krepki dve toni. Nakar Andreja zaradi pošiljanja preveri na pošti težo knjige. Masa vseh knjig se glede na naša pričakovanja v trenutku podvoji na krepke štiri tone. Na roke pa je bilo tudi pretovorjeno več kot se nam je zdelo.