Sauvignon asse

 

Sobota dopoldan, sprehod po eni od tržnic in še en prispevek v zbirko imen bivšega tokaja. Presledek sredi besede je sicer prej napaka kot posledica ustvarjalnega razmisleka, a vseeno. Ker skoraj zagotovo z našega seznama vsaj sauvignonnase spada v to isto kategorijo. Besedo sauvignonasse pač ni najbolj enostavno pravilno napisati, izgovoriti in napisati, manj zainteresiranemu pivcu in še komu si jo je tudi težko zapomniti. Malo težje, kot recimo šipon, rebulo, malvazijo, rizling, teran. Ali kot nekoč tokaj. Če drugih pomislekov glede tega imena tu niti ne omenjamo.

 

Posneto s telefonom. Zgolj kot zabeležka.

 

Grenkosladko

 

Ker sladoled menda v te dni ne sodi, včeraj, no menda že danes, hitro in temeljito opravimo z Maruškino odlično izvedbo te hladne slaščice s solkanskim radičem, ki je sicer rdeča nit večera in večerje. Za fotografije mi tokrat ni potrebno pretirano skrbeti, Aleš je s šotorom, studijskimi fleši, svetlobnimi okni in applom uradni fotograf večera in si tako jaz samo zase, bolj iz navade kot iz potrebe, kar za mizo škljocnem tega in predhodne krožnike.

105 mm (DX), F/10, 1/30 sekunde, ISO 160, 2 fleša

Toniju pa med večerjo pri mizi in Mihi potem pri odhodu pojasnjujem, da je Vipavska končana, a ne še povsem. Čeprav je bil zadnji deadline za tiskarno nepreklicno konec prejšnjega meseca, knjig še vedno nimamo. Rešujejo menda nepojasnjene težave s platnicami. Nekaj izvodov je pa vseeno pri nas na vpogled in prva mnenja so kar pohvalna.

 

 

Trda voda

 

Včeraj. Hubelj. Zadnje dni dovolj mrzlo, da je hudournik ponekod zimsko otrdel. Fotografska vaja za mlajšega mladiča. Zame med iskanjem motivike vaja v premikanju s poledenele preko mokre na zasneženo skalo. Z vmesnim čofotanjem in s povsem predvidljivimi posledicami za hlače, gate, zokne in čevlje. Zaradi česar me je pasu navzdol potem najprej rahlo zeblo. Nakar me ni zeblo več samo rahlo. Sem pa fotoaparat uspešno ohranil nad vodno gladino.

105 mm, F/16, 0,8 sekunde, ISO 100

 

Burja

 

Burja ima resen problem. Kljub nekaj tisočletnemu prehodnemu obdobju se namreč vsaj na Vipavskem dokazano ni pravočasno prilagodila ustvarjalcem sodobnih objektov. Še posebej, kar se streh tiče. In ni se prilagodila tovornjakarjem. Zato verjetno lahko pričakujemo njeno prepoved. Ali vsaj predpis o omejitvi njene hitrosti.

 

180 mm, F/6,3, 1/60 sec.

Prazna flaša: Teliani Valley, Tsinandali 2010

 

Italija, Umbrija, Perrugia. Sreda. Po programu bo Wines of Georgia Tasting ob 18.30, pa nas potem Ia popoldan povabi poskusit tisti dve gruzijski vini ob osemnajstih, skočim za vsak slučaj preverit in Gruzijke ki pripravljajo prostor potrdijo Iino napoved, potem se osemnajstih premislijo in je pokušina ob prvotno napovednih 18.30, ko pomagam Ii odpreti zadnjo nam namenjeno flašo in ko se morda z njo za revijo dogovorim za pismo iz tujine in ko imamo prisotni radovedneži potem pred sabo vsak svoj vzorec belega in vzorec rdečega. No, ne vzorec. VZOREC. Polno flašo namreč. In tako seveda po degustaciji nekaj vina ostane. Večina. In ker organizatorji to sami predlagajo in torej ni nevljudno in ker me tudi Barbi po telefonskem pogovoru nažene nazaj v tisti degustacijski prostor, si pač tam zamašim eno še skoraj nič prazno flašo belega in eno podobno polno flašo rdečega in obe položim v kufer in ker z že odprto flašo ne gre čakati, predvčerajšnjim zvečer belo doma iz hladilnika v kozarce in pri večerji pijemo in povsem brez oklevanja in povsem brez težav tudi hitro spijemo.

 


Sorta je rkatisteli, nanjo smo tu že naleteli, Tsinandali pa je eden od okolišev Gruzijske regije Kakheti. Tole naše vino je rahlo barikirano in posledično nekoliko masleno, sicer lepi citrusi in bele breskve na zelo zmernih 12,5 % alkohola. Pridelano torej po Evropsko, kot na degustaciji to opredelijo Gruzijke. Sicer predstavljena klet ni prav majhna in menda prideluje nekaj belega vina tudi še po Gruzijsko. V Kvevrih. Glinenih posodah. Amforah, po naše. A tega nam tokrat ne privoščijo, čeprav je menda večina prisotnih radovednežev pričakovala in si želela prav tega. Ali vsaj tudi to. Tudi glede na 525 trenutno evidentiranih gruzijskih avtohtonih sort in nekaj tisočletno vinsko tradicijo.

Tokrat si ne bom skušal ob prvi priliki priskrbeti še eno flašo. Se pa potrudim nekoč skočiti v Sakartvelo, kot Gruziji rečejo tam. Ne dvomim, da bo zanimivo.