Marijan Močivnik – Močko

Kar se naših rdečin tiče, se na splošno prekleto resno dolgočasim s svojim mnenjem o njih. V sebi jih imam, na temelju izkušenj, že dolgo (a glede na še vedno premnoge take flaše očitno ne tudi predolgo) večinoma zapisane kot komaj kdaj kaj več kot sprejemljive. Korektne? Včasih. Uživaške? Eh, reeedko. Ene zeleno taninaste, druge marmeladaste, če od petnajstih, šestnajstih odstotkov goriva in topila že kar skurjene razštelano ne pečejo. Ene drvasto lesene, druge ali kar iste pogosto butalsko trrrrde in bodo menda dobre, kaj dobre, odlične bodo čez desetletje ali več. Ko morda tudi smrdele ne bodo več. Ne me basat. Toni je pred leti na večerji v stari Gorici značilnega predstavnika takratne prevladujoče množice takih zoprnih pretencioznih briških rdečin sočno kratko in krepko označil z acido dell’Isonzo. Soška kislina. In ne, ni še konec. Je pa zaenkrat dovolj.

Najde se namreč tudi kaj drugega. Takle Edi, ki je bil takrat še samo Simčič, recimo. Duet sta dva: klasična merlot in cabernet. Tale naš letnik je bil še riserva, potem se je to nehalo smeti tako imenovati in poznejši letniki od takrat se zdaj pišejo lex. Osemindevetdeset na etiketi mi namiguje na omenjeno Tonijevsko acido dell’Isonzo, potem pa presenetljivo in v veselje pri mizi prisotnih hedonistov nič od tega. Vino žametno, resno in resnobno hladno, a elegantno. Nobene marmelade, mineralno. Pitno. Vrtimo kozarce, pijemo, uživamo, esemesam Aleksovi Martini kompliment, spijemo. Barbi, Luka in jaz. Tisti večer ne povsem do konca. Si namreč skrivaj spravim dva ali tri deci za takratni jutri ali pojutrišnjem.

Še prejšnja etiketa. Proti kateri nikoli nisem imel in tudi danes še vedno nimam prav nič.