Prvi izvod

 

Včeraj prinese Primož iz tiskarne prvi izvod Vipavske. Za trenutne potrebe še ročno vezan. Preletim res na hitro, potem z Barbi v Belo krajino, trenutno edina Vipavska pa v Ljubljano na sejem Alpe-Adria. V ponedeljek strojna vezava celotne naklade. Monografijo si torej skrbno ogledam šele konec prihodnjega tedna, ko se vrnem iz Perrugie.

 

Barbi, Andreja in Primož s prvim izvodom Vipavske. 20 mm, F/9, 1/100 sekunde, ISO 1600

Prazna flaša: (Edi) Simčič, Duet riserva 1998

 

Kar se naših rdečin tiče, se na splošno prekleto resno dolgočasim s svojim mnenjem o njih. V sebi jih imam, na temelju izkušenj, že dolgo (a glede na še vedno premnoge take flaše očitno ne tudi predolgo) večinoma zapisane kot komaj kdaj kaj več kot sprejemljive. Korektne? Včasih. Uživaške? Eh, reeedko. Ene zeleno taninaste, druge marmeladaste, če od petnajstih, šestnajstih odstotkov goriva in topila že kar skurjene razštelano ne pečejo. Ene drvasto lesene, druge ali kar iste pogosto butalsko trrrrde in bodo menda dobre, kaj dobre, odlične bodo čez desetletje ali več. Ko morda tudi smrdele ne bodo več. Ne me basat. Toni je pred leti na večerji v stari Gorici značilnega predstavnika takratne prevladujoče množice takih zoprnih pretencioznih briških rdečin sočno kratko in krepko označil z acido dell’Isonzo. Soška kislina. In ne, ni še konec. Je pa zaenkrat dovolj.

Najde se namreč tudi kaj drugega. Takle Edi, ki je bil takrat še samo Simčič, recimo. Duet sta dva: klasična merlot in cabernet. Tale naš letnik je bil še riserva, potem se je to nehalo smeti tako imenovati in poznejši letniki od takrat se zdaj pišejo lex. Osemindevetdeset na etiketi mi namiguje na omenjeno Tonijevsko acido dell’Isonzo, potem pa presenetljivo in v veselje pri mizi prisotnih hedonistov nič od tega. Vino žametno, resno in resnobno hladno, a elegantno. Nobene marmelade, mineralno. Pitno. Vrtimo kozarce, pijemo, uživamo, esemesam Aleksovi Martini kompliment, spijemo. Barbi, Luka in jaz. Tisti večer ne povsem do konca. Si namreč skrivaj spravim dva ali tri deci za takratni jutri ali pojutrišnjem.

Še prejšnja etiketa. Proti kateri nikoli nisem imel in tudi danes še vedno nimam prav nič.

Natisnjeno

 

Grem včeraj v Novo Gorico tiskarju določit odtenek barve za toniranje rdečega papirja v rdečega. Kar se zdi neumno, pa to vsaj deloma ni povsem tako, originalna barva papirja za predlist in zalist naše Vipavske nam namreč ne ustreza povsem in jo sklenemo malo uskladiti z našimi željami in je hkrati barva zdaj tudi precej bolj nasičena. Na pamet, iz glave, je potrebni odtenek na dano podlago kar težko zadeti, čeprav se je tokrat zgodilo točno to, in ni torej povsem res, da nam gre narobe čisto vse, kar lahko gre tako: ko prvi rdeče potiskan rdeč papir papir prileti iz tiskarskega stroja, ostanemo kar pri barvi, ki jo prej po telefonu okvirno izberem kot kot naše izhodišče. Za vsak slučaj sicer poskusimo tudi z dvema nanosoma iste barve, pa je bolje z enim. In tako je to zdaj to.

In grem popoldan še enkrat v tiskarno, tokrat tudi s fotoaparatom, vrnem slepo knjigo (to je maketa, prazna knjiga, narejena z enakimi materiali kot bo končna, torej njej enakih dimenzij in to je tudi njeno bistvo in poslanstvo), dimenzije ščitnega ovitka so zdaj jasne in je ne potrebujem več, oni pa še.

Sicer je ta teden Primož vseljen v tiskarno in tam od jutra do noči spremlja tisk Vipavske in od tam vsak večer po Andreji pošlje, kar je tistega dne spravljeno na papir in se nam je tega že nabralo verjetno več kot bi, če bi se nam tako zahotelo, potrebovali za tapete, najprej je bil papir potiskan po eni strani, zadnje dni tudi že po drugi. In me potem danes okoli druge ure popoldan pokliče Primož. In pove, da je konec, bil je tam: Vipavska je natisnjena. Zdaj sicer še platnice z reliefnim tiskom in toplotno folijo in ščitni ovitek in vezava, a datum, ki ga včeraj v tiskarni skupaj potrdimo – najkasneje zadnji januar – se zdaj tudi realno zdi realen. Potem odpremo penino. Ali morda kar šampanjec.

 

Čakajoč na nove tiskarske plošče. 20 mm, F/10, 1/50 sekunde, ISO 800.

Popoldanska izmena. Sprotna kontrola med tiskom. 20 mm, F/9, 1/25 sekunde, ISO 400, fleš.

Škart. 24 mm, F/7,1, 1/60 sekunde, ISO 800, fleš.

Natisnjeno. 24 mm (objektiv nagnjen, ravnina ostrine približana ravnini potiskane površine), F/7,1, 1/40 sekunde, ISO 800.

Natisnjeno. Čakajoč na zgibanje. 24 mm (tudi tu nagnjena ravnina ostrine), F/11, 1/40 sekunde, ISO 800.

V zgibalko. 28 mm, F/14, 1/40 sekunde, ISO 2000, fleš.

Zloženo, na čakanje za vezavo. 28 mm, F/4,5, 1/400 sekunde, ISO 2000.

 

 

Prazna flaša: Kristančič, sivi pinot 2010

 

Mlado vino je zame mlado, kislo je kislo, sveže je pa sveže. Lahko je mlado in sveže, lahko je sveže tudi, če ni več mlado. In če je kislo, mi ni nujno tudi sveže. In tale sivi pinot je zame svež. In je sam v sebi skladen. Harmoničen. Nič mu ne manjka, ničesar nima preveč. Barva nekoliko presenetljivo ni trendovsko sortno bakrena, niti bakrenasta ne, danes celo štajerci in posavci svoje sive pinote zdaj pogosto zaštihajo proti rožnatim odtenkom, tale bric pa tokrat ne. Sklepamo na nič ali zelo malo maceracije, nič ali komaj kaj stika mošta z jagodnimi kožicami. Očitno ni bilo potrebe. Na vonju nič ne manjka. In na okusu tudi ne. Za 2010 lepih 13,5 % alkohola. Nikakor premalo, tokrat tudi preveč ne. Konsistentno vino tega sloga.

Prvič lani na božičnem kosilu na koncu sveta pri Mojci. Da ne obremenjujemo že tako polnega frižiderja zakopljem flašo po zgledu daljnih študentskih improvizacij med ostala vina v koroški sneg in ko se odločimo, da je čas za Kristančiča, je ta prijetno hladen. In od vseh vin izgine najhitreje. In do konca. Sede, bi se reklo. Steče.

Potem v nedeljo. Po dveh in pol urah Čavna ob kosilu lepo potegne. Potem malo še zvečer, ko pride Luka pogledat Gravnerjeve kozarce. O tem več kasneje. Zdaj tale sivi, mi mu rečemo tako, torej kar sivi, včasih je bil rulandec. Včeraj ga dokončam in gladko bi ga umestil med najboljših sedem pri nas. Pika.

Tudi etiketa brez pripomb.

Pol strani 37

 

Nekaj se je vedelo a nič natančnega, nismo spraševali niti kdaj, ne koliko, ne kako, se grem po nekakšnem kosilu zluftat in prinesem z bencinske črpalke v studio današnje Delo. Petek, trinajsti, priloga Kult, stran 37. Kjer naša Vipavska. Potem ko se studijsko bralstvo zvrsti nad polstranskim člankom, mi ga Anita pridrži, stojalo enega od flešev nekoliko dvignem in usmerim v strop, odstranim satovje iz reflektorja, izmerim svetlobo, dokumentarno škljocnem, vrnem fleš v prejšnjo pozicijo da lahko Primož nadaljuje s flašami v lesenih škatlah, in Anita obesi cajteng na našo oglasno tablo. Kamor ga grem zdaj končno lahko prebrat :-).

Lagal bi si in bi se, če bi se delal, da se nam ne zdi fajn. Vključno z Barbi. Tudi zato, ker so na Delu iz PDFja splošnega - fotografskega - dela knjige (tam so brez besed nametani moji vtisi), izmed nekaj sto možnih najprej izbrali 4 slike. Te sem jim potem poslal v polni kakovosti in ločljivosti in so izmed njih so objavili dve. Obe iz ciklusa mojega spremljanja njenih, Barbinih, no naših vin – Piana.

Paser

 

Da se zatakne natančno in brez izjeme vedno, kadar se lahko, je seveda zdaj že povsem jasno. Murthy. Pri naši Vipavski namreč. Da za tokratne, tehnične, v dooooolgi vrsti vseh mogočih predvidljivih in nepredvidenih težav ni kriv papir, potem ko tega lani tiskarna sploh ne uspe dobiti, končno in dokončno potrdimo včeraj. Tiskarske plošče za nesprejemljive vertikalne maroge očitno tudi niso krive, jih namreč testno zamenjamo in poleg tega komplet za eno tiskarsko polo poskusno naknadno dodatno razvijamo in pač vse kaže, da je razlog nekje drugje. In tam pri stroju tako v glavnem samo čakam in in pet ur gledam rezultate, in na koncu niti več ne težim da spet ni OK, ker so pač to itak vsi jasno vidijo in vedo na kaj se obešamo in da pač ne gre za neko malenkostno kaprico. Lakiranje tudi preverjeno nima nič z nastajanjem zoprnih marog in naše datoteke so tudi preverjeno tehnično neoporečne, ostane v glavnem še tiskarski stroj, sicer nov, sodoben, drag, a jebat ga. Ali res zajebava ta mrcina, naj bi bilo znano danes, ko me v tiskarni nadomesti Primož in jim tam teži in teži, dokler ni dovolj zadovoljen z odtisom, dokler niso barve dovolj okej in dokler ni paser v nulo. Desetinka milimetra zamika katere od plošč se pri nekaterih fotkah opazi na en meter. Brez pretiravanja. Šokantno, čeprav imamo zdaj s frekvenčno moduliranim rastrom že nekaj let izkušenj. Kadar je v nulo, je pa v nulo.

 

Korektno reproducirana fotka naj bi izgledala nevtralno. Kot recimo tale.

Magenta kanal sem zamaknil za 1 slikovni element (piksel) navzgor. Takole približno je lahko videti, kadar se tiskar ne potrudi dovolj. V takih primerih se to res opazi že na daleč. Brez lupe. Preverjeno.

Kočevska

 

Tomi z ekipo na naši tradicionalni zdaj že lanski zaključni večerji po dogovoru z mano postreže eno od predjedi kar na knjigi in presenečenje, predvsem za Anito, Tjašo in Primoža, je popolno. Kočevci  namreč dan prej pripeljejo svoje salame namesto njim bolj domačega dimljenja k sosedovemu Petru eksperimentalno zračno sušit. Kar mojemu sodelavstvu tudi povem in je to res. Dostavijo pa so mi tudi nekaj kilogramov težko pričakovanih monografij. Kar zamolčim. Oziroma zanikam. Oziroma se začasno zlažem.

 

 

Černačeva Kočevska sicer prvič izide leta 1998, pa poide in Kočevski rotarijci jo lani sklenejo ponatisniti. A originalnega materiala ni več, nepričakovano so povsem na začetku in tudi zato dobi monografija hkrati z avtorjevo posodobitvijo besedila namesto prvotnega podnaslova, Gozdnata in skrivnostna dežela, novega: Nove zapovedi gozdnate in skrivnostne dežele.

Posledično za knjigo tudi novo oblikovanje, pokliče Rado, se dogovorimo in po prvih vzorčnih fotkah, ki so kasneje umaknjene, še kasneje pa spet v igri, in po dokončno potrjenem besedilu z Anito predstaviva in ponudiva v izbor Radotu in Urošu dva predloga za novo Kočevsko. Ki naj bi v novi izdaji dobila tudi nove slike. In jih dobi. Večinoma. Nekaj fotografov svoje sodelovanje naknadno užaljeno odkloni, ko je konec poletja jasno, da po enem letu seznanjenosti s potrebno motiviko nikakor nimajo v rokah dovolj ustreznih slik za izsiljevanje svoje ekskluzivnosti. Tudi zato dobi naša Kočevska koncu trdnejšo in bolj razgibano fotografsko zgodbo ob nekoliko mehkejšem tehničnem pristopu.

Poskusni tisk testne forme v začetku decembra pokaže, da so v tiskarni v nasprotju z dogovorom uporabili za svoje proofe, ki jim bodo merodajni, drugačen ICC opis kot mi za svoje proofe in mi sprintajo za domov dodaten svoj proof, pošljejo po mejlu svoj ICC opis in medtem ko se namesto preko Metlike, ker je Oti moral v Novo mesto, vračam iz Kočevja naravnost v studio, ima tam Primož že natisnjen še en naš proof z njihovim ICC opisom, ju primerjamo, zdaj smo usklajeni in vemo kaj bo prišlo iz njihovih strojev če bodo pri tisku dovolj natančni in gremo v studiu še enkrat skozi ves slikovni material in na srečo sta kritični samo dve fotki, Tjaša tam ustrezno zniža magento in lahko oddamo.

Še prej seveda razdelitev knjige na ustrezne sklope fotk in sklope besedila, število strani mora biti za vsak sklop deljivo z 8, in ureditev besedila in grob prelom slovenskega besedila pa prelom na fino, pa nemščina in angleščina in detajli, korekture, korekture, korekture in korekture, pojasnjevanja in usklajevanja z avtorjem besedila in z Urošem in Radotom in umeščanje in razmeščanje in premeščanje in nadomeščanje fotk in proofi in delovna sobota in ovitek in menjava fotke in prostoročno izpisani naslovi poglavij v vseh jezikih, pa kako potem to opredeliti v kolofonu, kjer smo zapisali tudi uporabljeno tipografijo, kupljeno posebej za to knjigo. Slednje sicer naknadno, vztrajal sem, da najprej naredimo in kupimo šele ko vidimo, da nam izbrani Skolar res ustreza.

Posebej potem kar na naš FTP strežnik – tiskarji si poberejo od tam – strani z besedilom in posebej strani s slikami. Ker predlagamo in je sprejeto in potrjeno, da se besedje in slike ne tiskajo na enakem papirju. In je posledično vse, kar je v CMYK barvah v celi knjigi povsem enako za vse tri jezikovne variante, besedilo pa je potem na drugem papirju za vsak jezik seveda različno. Tudi barvni ovitek in ščitni ovitek sta dosledno temu povsem enaka za slovensko, nemško in angleško varianto, razlike tu nosijo dodatne nižje pasice, ki objemajo barvni ščitni ovitek in širijo logiko uporabe obeh izbranih papirjev iz notranjosti knjige.

Potem čakamo. Dokler mi Uroš ne sporoči, da so knjigo dobili in da so res zadovoljni. In dokler se ne znajdemo na Zemonu v začetku tega zapisa.

 

 

Zbogom

 

Starejši mladič se je od prejšnjega leta poslavljal v Novem Sadu, njegov brat pa nekje v precej manj oddaljenih Kamnjah. Tako se nama roditeljema doma ni bilo potrebno podrejati praznovalnim normam in ker nisem odpiral šampanjca sem lahko v oknu s fotoaparatom lovil odseve iz naše kuhinje in hkrati skozi okno v isto sliko brez fotomontaže priprave Dušanove druščine na skorajšnjo pirotehnično razstrelitev neba nad Dobravljami. Nisem ostal neopažen, Dušan mi je nazdravil in evo spodaj moj škljoc in dobro uro pozneje se je leto spokalo v preteklost od koder ga menda skoraj zagotovo ne bo nikoli več nazaj. Bo pa ostalo v spominu zapisano kot svinjsko zajebano.

 

105 mm, F/6,3, 1/25 sekunde, ISO 51200.