Priprave

 

Prvič najprej,
ker je bilo po najavi nepozabnega večera z renci na Zlatem griču nekaj dilem: nepozabni večeri revije Vino ostajajo, kar so bili. Z vsem, kar je privabljalo in doslej privabilo tudi mnoge od vas. Včasih tako močno, da so bili nekateri dogodki razprodani v nekaj minutah. A to ni pravilo in ni treba vedno ob napovednem trenutku uporabiti hkrati šest telefonov in upati, da se eden prebije do Andreje, ki sprejema vaše prijave. Pogosto ni nobenega problema za prijavo tudi naslednji ali še naslednji dan. Odvisno pač.

A resnici na ljubo –
na dobro večerjo z zanimivimi vini se lahko odpravite kadarkoli in marsikam. In v večino naših vinskih kleti tudi ni povsem nemogoče vstopiti. Je pa manj verjetno, da boste hkrati z obojim in še v družbi vinarja, pojasnjeno, pregledno in primerjalno v kozarce dobili tudi svetovno vinsko klasiko. Kot smo to na primeru rencev prvič zgodili v kleti Zlati grič. O tem se je seveda že pisalo. Dovolj podrobno tudi v zimskem Vinu.

Odzive smo seveda tudi dobili. Obvezne formalno pohvalne in tudi res pohvalne. Z nekaj dobronamernimi pripombami. Te so vredne največ. Ker bodo lahko in tudi bodo upoštevane že kmalu. V ne več neznani prekmurski kleti Marof. Kjer se za ene svet že skoraj konča, kljub temu da je od avtoceste do kleti četrt urice vožnje. In kjer je za druge kotiček, od koder je skoraj enako blizu do Ljubljane, Dunaja, Budimpešte … A to seveda zdaj za nas ni zelo pomembno. Kogar zanima, mu bo Marof dovolj blizu, da se nam pridruži, kogar ne, mu bo pač še vedno predaleč.

Drugič najprej, ponovno:
klet gostitelja bo seveda še vedno temeljito predstavljena. Kot vedno na naših večerih. Z vini v kozarcih. Kot vedno na naših večerih. In lačni tudi ne bomo. Še nikoli nismo bili. Pač še en naš nepozaben vinski večer. Ki bi potegnil in pritegnil tako ali tako.

A tokrat že drugič,
kot napovedano, naš nepozabni večer z dodatkom. Free bonus. Upgrade.
Sovinjoni.
Podrobnosti dogajanja usklajujemo. Vsekakor bo Uroš dal natočiti v kozarce najboljše Marofove. In vsekakor jih bomo primerjali, kakorkoli se to pompozno bere, s svetovno klasiko sovinjona. A še prej se nameravamo pobliže in kar temeljito srečati z različnostjo sovinjonove aromatike. In z razlogi zanjo. Vem, takole zapisano se to ne bere romantično. Se sploh ne trudimo, da bi izpadlo zgodbasto. Nasprotno. Dejstva.

Padajo tudi že predlogi za konkretna vina. Sovinjon je seveda sauvignon blanc. Svetovna sorta. Zato mi najprej prihajamo iz velikega v malo. Recimo: nikakor ne gre mimo Nove Zelandije. Kaj predlagamo od tam? In vsekakor Južna Afrika – kaj od tam? Stari svet, Francija? Obvezno! En Sancerre? Pouilly-Fumé? Ali kar oboje? In tako naprej.

Vaše želje in predlogi?
Zakaj pa ne. Predlagajte! Spodaj. Takoj po praznikih mi potegnemo črto in skupaj z gostitelji pripravimo dokončen seznam. Ki nam bo potem – predvidoma v prvi polovici februarja – na Marofu na voljo v kozarcih.

 

Zaključna

 

Če bi se Anita odločila drugače in bi v Vipavsko (slučajno natančno na sredino knjige, desno od podobe božično okrašenih Goč) namesto izbrane en dan starejše umestila spodnjo sliko, bi to postala zadnje posneta fotka v monografiji. S tem bi padla moja srednjeročna napoved glede zadnjega motiva, ki ga bom uspel spraviti pod streho za ta projekt. Šlo je na koncu sicer samo za nekaj ur razlike, psihična napetost ni bila prehuda, a vseeno. Dokazati ženi, da si imel ves čas prav, je neprecenljivo. Kljub temu nad Anito glede njene izbire odločilne fotografije nismo izvajali pretiranega psihičnega pritiska in nasmešek hišne vinarke je dejansko, kot sem ji napovedal, zaključil fotografsko aktivnost za Vipavsko. Da smo s knjigo koooončno v tisku, sem pa že omenil.

 

Ajdovščina te dni. 20 mm, F/7,1, 1/30 sekunde, ISO 2000

Oddano

 

Bilo je kar jebeno. Poleg vsega ostalega še štiri zaporedne delovne sobote. Primož je sicer eno prešprical, a je prej delal do naše onemoglosti, po zadnji je zvilo Tjašo, vmes jaz dodatno odsedel tudi še štiri delovne nedelje in tako je šla v tisk monografija Kočevska. Več o njej, ko jo dobimo. Konec tedna. Menda. In je tudi šla kooooončno v tisk Vipavska. Zaenkrat sem za njeno najavo v revijo Vino, ki je od danes zjutraj dalje na FTPju tiskarne in kar se nas tiče torej v tisku, moral spisati natančen dnevnik fotografa, pregledal sem zato še enkrat oddani PDF knjige in na njegovi podlagi sporočil: Nekaj let sem se plazil pod trtami, sedel in ležal na sodih, letal nad dolino, jo prekolesaril, prevozil in prehodil in enako počel po svetu nad njo. V jutranjem in večernem mraku, pa vmes in prej in potem. Nisem manjkal, ko so se sadile trte, niti ko so se rezale in potem vezale. In seveda sem bil na bandimah, in ko se je zrelo grozdje jeseni prešalo in kadar in kjer se je za sladko do spomladi sušilo. Vipavcem sem gledal pod prste in v oči in oni meni, spremljal sem pujse do klobas, prešvican sem bil na pašniku govejim jezikom v užitek, lovil sem snežinke in gazil sem sneg, pritiskal na sprožilec fotoaparata med nevihtami, rabutal češnje, breskve in fige, vinarji so zame mešali drozgo in odpirali sode in segali zame vanje s pipetami in si polnili in praznili kozarce, koze so se molzle in zorili ter obračali so se hlebci sira, reka Hubelj mi je mezela med prsti v čevljih in rosa ni hotela iz hlač in pojedel sem, kar so gostinci pripravili za ovekovečenje po svojih receptih. In še kaj zraven. Zdaj že skoraj spet dihamo čakamo, da nas pokličejo na kontrolo tiska.

Vmes sem pa pri sosedu povsem nepredvideno, mimogrede, s fotoaparatom na pot do klobas pospremil še enega pujsa.

20 mm, F/10, 1/13 sekunde, ISO 12800