Prazna flaša: Sutor, malvazija 2008

 

Vino iz časov, ko sta bila Sutor še oba Lavrenčiča, Primož in Mitja, ko torej Primož še ni bil Burja. Uradno, stekleničeno, jo prvič poskusim pred pol leta na Zemonu na Okusih Vipavske, ko sicer le skočim tja po Barbi. Če bi bila malvazija burgundska sorta, bi lahko bila tam približno taka, špekulativno pomislim. Kadar bi jim dobro uspela.

Eno flašo mi potem stisne Mitja v roko, ko pred trgatvijo poslikava manjkajoče za monografijo. V hladilniku zdrži polna le nekaj dni. Tale flaša je pa iz davno naročenega kartona, ki mi ga je Mitja po drugem urgiranju ob neki priliki končno le dostavi v studio in gre nekaj flaš takoj na hladno.

Odčepim torej eno včeraj, pol kozarca mimogrede namenim slepemu poskusu z nekoliko bolj intenzivnim zračenjem vina, a temu Sutorju ta dodatni postopek po moji presoji zdaj nič ne koristi, kar morda tudi nakazuje, da je vino na vrhuncu. Torej, kot bi brez poskusa tudi sicer, kar v dovolj širok kozarec. Nekajkrat. Barbi pri tem ravno dovolj intenzivno pomaga, da je po večerji v flaši samo še tričetrt litra lufta. Komplimenti!

 

 

Odštevanje

 

Monografija Vipavska. Odštevali smo leta. Potem mesece. In tedne. Zdaj dneve do tiska. V preteklem mesecu so mi se zvrstili še skoraj vsi preostali ponudniki, vsak zase potrdili svoje strinjanje z nabori predlaganih fotografij za njihove predstavitve, nekaj malenkosti smo v posameznih primerih še dopolnili ali izboljšali, ostaja komaj še kaj. Zaključujemo torej. Končno.

 

Lea Mlečnik. Bukovica. Tudi aktualna vipavska vinska kraljica. Ki se, kot je povedala, še zelo dobro spomni težke gajbice z grozdjem, ko je med trgatvijo konec septembra pred tremi leti pozirala za zgornjo fotko. 20 mm (DX), F/9, 1/125 sekunde, ISO 100.

 

Milan Garbari, Malovščevo. Vitovlje. Barbara je slike sicer potrdila, pa potem še enkrat poklicala. In sem šel ponovit en motiv. Jaka z mano za lučkarja. Kar je Barbaro potem prostovoljno koštalo eno salamo. Ki je zdaj seveda ni več med nami. 20 mm (DX), F/8, 1/25 sekunde, 2 fleša, ISO 200.

Jordan Cigoj. Arkade. Črniče. Slike je sicer potrdila Maja. Ki je še vedno edina slovenska vinska kraljica z dvojnim mandatom. 105 mm (DX), F/6,3, 1/125 sekunde, ISO 100.

Katja Sulič. Sončni škol. Potem, ko se je pri njej marsikaj spremenilo smo morali del fotk posneti povsem na novo. A tale iz vinograda nad Šmarjami je še iz tiste prve runde. Potrjena. 50 mm (DX), F/6,3, 1/320 sekunde, ISO 200.

Borut Slejko. Vina Zaloščan, Zalošče. Nobenega kompliciranja, vse potrjeno. 20 mm (DX), F/6,3, 1/30 sekunde, 2 fleša, ISO 200.

 

Stegovec, Sveti Martin. Po vnaprej zastavljenem ključu vključujemo v nekatere predstavitve vsebinske motive, posnete na beli podlagi, prostostoječe. Pri Svetem Martinu vinski kamen. Iz sodov. Marsikaterega od teh in takih predmetov mi je kasneje za knjigo posnel Primož, tale vinski kamen pa je še moje delo. 105 mm (DX) F/22, 1/160 sekunde, studijska razsvetljava, ISO 100.

 

Berce. Dornberk. Prihajajoča generacija med eno od trgatev. 20 mm (DX), F/9, 1/80 sekunde, fleš, ISO 160.

Nejc Tomažič. Vrhpolje. V predlaganem naboru je Mateju manjkala fotka kleti, jasno, takrat je nismo naredili, ker klet ni bila pripravljena, zdaj je in se dogovoriva za termin in naredimo manjkajoče in potem potrdi. A ta slika je od prej. Merjenje sladkorja z refraktometrom. 20 mm (DX), F/7,1, 1/30 sekunde, fleš, ISO 400.

 

Restavracija Dam. Kromberk pri Novi Gorici. Zdaj tudi že član JRE (Jeunes Restaurateurs d'Europe). Posnetek prostora, ki so ga za potrebe lokala usposobili kasneje, škljocnem nekega ne zelo davnega večera, ko bi moral na odprtje neke druge bližnje restavracije z vinoteko, a sem tam le odložil Barbi in v Damu opravil svoje. Uroš je nabor sicer potrdil, a če mi znese v kratkem še en škljoc. Se mi namreč zdi, da tu potrebujem še en motiv. Zgornja slika pa je od precej prej. 14 mm (DX), F/10, 10 sekund (stojalo), ISO 200.

Pikol. Rožna dolina. Tadej in Boris pred dnevi potrdita predlagani nabor, strinjata se tudi s poudarki. Na sliki pa Taras Gašparin pripravlja jed po njihovem receptu, ki bo v knjigi tudi objavljen. 20 mm (DX), F/5, 1/15 sekunde, fleš, ISO 200.

 

Grace. Tik pred letošnjo trgatvijo, ne le za knjigo, malo pa seveda tudi, posnamem v vinogradu Ivi in Edija Svetlika njuno rebulo. Nabor fotografij sicer izbran predvsem iz tistega, kar sem v dveh sezonah namensko nabral za njuno spletno stran www.grace.si. 28 mm, F/11, 1/200 sekunde, fleš, ISO 400. S flešem je dosvetljeno grozdje, ki je sicer bilo že v senci in tako na temnejšem ozadju lepše izstopi.

 

Stoletnica

 

Včeraj in dan prej. Ljubljana. Letošnji slovenski festival vin. Kakorkoli obračamo, tudi pregled nad trenutno situacijo. Žal mi ni zneslo. Naletim pa v našem arhivu med delom, ne povsem slučajno, na tri leta stare slike in skene cenika vin Kranjske deželne vinarske zadruge. Ne ravno pregled, vsekakor pa pogled skozi špranjo v nek drugi tukajšnji čas.

 

Najmlajša vina: 1910. Sklepam torej, da je cenik približno izpred stoletja. Morda celo natančno od takrat.

"Vsa ... vina so ... zanesljivo pristna in preizkušena od kmetijsko-kemičnega preizkuševališča". (Kmetijsko kemijsko preizkuševališče (originalno preskuševališče) za Kranjsko je ob podpori Mestne občine ljubljanske ustanovila Kranjska kmetijska družba z ustanovno listino z dne 1. 5. 1898, Kmetijsko ministrstvo na Dunaju pa je še isto leto potrdilo njegov statut. Dokončno (potrditev statuta, poslovnika kuratorija in službeno navodilo direktorju) ga je potrdilo ministrstvo z odlokom z dne 19. 3. 1902. Preizkuševališče je bilo samostojen zavod, ki je z znanstvenimi metodami pospeševalo kmetijstvo na Kranjskem: pregledovalo, preizkušalo in analiziralo je različna krmila, semena in zemljo, izvrševalo je različne kemijsko-analitske, fiziološke in mikroskopske analize, ki so jih zahtevale razne oblasti, drušva in zasebniki. Na podlagi izvidov je izdajalo mnenja, spričevala, navodila in priporočila kot npr. glede izboljšanja kakovosti naravnih vin z napakami, glede zatiranja škodljivcev, glede sestave travnih mešanic za različne talne tipe ipd. Širšo (zlasti kmetovalce) in ožjo strokovno javnost je seznanjalo s tekočimi znanstvenimi izsledki. Njegovo strokovno delovanje je nadzorovalo neposredno Kmetijsko ministrsvo na Dunaju, vodil pa ga je ravnatelj ob pomoči kuratorija, ki ga je ustanovila Kranjska kmetijska družba. Od leta 1902 je preizkuševališče opravljalo kotrolne analize živil in poživil neuradno, od leta 1910 pa uradno. Leta 1914 je prešlo v deželno upravo in se preimenovalo v Deželno kmetijsko-kemijsko preizkuševališče in preizkuševališče živil za Kranjsko. Pred prvo svetovno vojno je bil ta zavod edini raziskovalni laboratorij na Kranjskem. Leta 1919 je bil preurejen v Državno kmetijsko poskusno in kontrolno postajo v Ljubljani. (http://arsq.gov.si/Query/detail.aspx?ID=25557))

Najstarejše vino? Presenetljivo cviček. "Dolenjski salonski čviček, fin". 1908. Dve leti starejši od najmlajših vin s cenika. Sicer pa takratni "cvički učinkujejo osvežujoče ter znatno pospešujejo prebavo".

"Buteljski" silvanec in veltlinec. Z Vipavskega! In katera rdečina bi lahko bil danes takratni karminet? Če sploh katera. Sicer pa buteljke brez letnikov.

Polna luna

 

Časa tako ali tako ni bilo in tako tudi ni bilo dileme, kateremu od dveh pomembnih povabil za četrtkovo dogajanje se odpovem. Obema. V studiu potegnem do večera, ko Marko in Primož odložita Barbi v Vipavi in skočim ponjo. Javim, da sem na poti, nekaj minut njenega čakanja torej, a me potem prime in zavijem na stransko cesto, obrnem, ustavim, slučajno je namreč z mano v avtu fotoaparat. A brez kartice. Jebat ga. Imam pa še bolj slučajno v avtu tokrat še drugi fotoaparat. A seveda brez kartice. Jebat ga. Spet za volanom, ko me prešine, da verjetno že pol meseca prenašam in prevažam s sabo en hiter, povsem nov testni primerek shranjevalnega medija, ki ga še ni bilo časa in silne potrebe odrešiti skoraj neuničljive embalaže. To torej zdaj. Povsem brezuspešno poskusim uporabiti inteligenco in se odpiranja embalažne plastike lotim z ne preveč nasilno ročno tehniko, pa potem nohtom pomagam z zobovjem in na koncu ob besnem preklinjanju uporabim kot bodalce še dva različna avtomobilska ključa in sem končno za silo uspešen z bolj ostrim od njiju, vstavim kartico, osvobojeno okrasno-transportno-varovalne plastike v fotkič, jo sformatiram, umirim fotoaparat na strehi avta s podloženo denarnico, izmerim svetlobo in nekajkrat škljocnem.

28 mm, F/8, 10 sekund, ISO 400.

 

Še eden

 

Pred slabimi tremi tedni me Andreja opozori na še enega, pogledam in potem takoj zgrmi po nas plaz drugih obveznosti in pozabim nanj in se potem enkrat kasneje spet spomnim in danes pogledam bolj temeljito in je res: še en bivši tokaj. Toh-kai. Dodajam na seznam. In si mislim svoje.