Renci

 

Bolj ali manj se strinjam, tudi moje izkušnje so doslej podobne. Da namreč večina vinoljubcev, ki začnejo od nič, začne s slajšimi vini in izrazitejšo aromatiko, rdeča vina običajno sledijo belim, zatem iskanje elegance, skladnosti. Potem, izvem prejšnji teden, renski rizlingi. Renci.

Očitno jih je, rence namreč, nekoliko težje dojeti, sprejeti za svoje. Že zakaj. Vsekakor je riesling pogosto omenjan tudi kot kralj belih vin, ena od belih sort z največjim potencialom za staranje. Pred dnevi recimo v mojem kozarcu Kupljenov 1992. Krasen. Res krasen.

Predzadnja desetletja se je renca pri nas žal sadilo kjerkoli. Za čim več. In je vino potem pač bilo kar je bilo, prepogosto ni bil več niti senca samega sebe, na etiketah pa je vseeno pisalo da je vrhunski, kar se je očitno tudi dobro prodajalo. Dokler se je. A časi se spreminjajo.

Vsekakor se nam je zdelo primerno ravno z rencem pripraviti prvi resnejši vsebinski ugrade naših Nepozabnih vinskih večerov. Kar je povsem slučajno sovpadlo z bližnjim martinovim in se nam to ni zdelo zelo narobe. Sploh ne. Res pa, da ne bo bomo gostili vaškega posebneža s talarjem ki bi nam krstil vino. Ne bo treba.

Je pa precej manj slučajno to sovpadlo z Zlatim gričem, kjer rencev ponosno ne zanemarjajo. In so se odločili, da imajo jajca sprejeti izziv in nam jih na martinovo dati na primerjalno pokušino s svetovno klasiko renskega rizlinga. S prvo ligo. Z Nemci, Francozi, Avstrijci. Zanimivo bo. In seveda prijetno.

Andreja že počasi zbira prijave. Se vidimo.

Lisjak

 

Razmislek je bil temeljit, ideja je bila jasna, skica očitno prepričljiva in asociacije ustrezne. Klemen je namreč zasnovo potrdil in pri tem vztrajal in tudi v nadaljnjih fazah ob morebitnih pomislekih upošteval naše argumente. Ne glede na to, da je del starejše generacije ob predlogu imel klasične pomisleke. Na vinsko etiketo pač seveda sodi grozd ali list trte, morda vitica ali domačija, ne pa kurje pero. A naše drugačno mnenje je bilo uspešno branjeno in je Anita kmalu potrebovala materialno predlogo za realistično ilustracijo. Neprostovoljno, v častitljivi starosti, šteje jih že dobro desetletje, jo je prispevala naša kokoš, imenovana Kura. Ki, mimogrede, s svojim obnašanjem vztrajno negira splošno razširjeno mnenje o neizmerni neumnosti njene rase. Čeprav je tokrat njena pamet podlegla mojemu triku, ubogljivo je počenila, se mirno pustila pobožati in doživela izpuljenje svojega repnega peresa.

Rezervno pošiljko peres je sicer v manekenske namene iz Pivke poslala tudi Nataša, a se je potem  izkazalo, da je manjši, nežnejši, bolj puhast izrastek zgoraj omenjene ptice z našega borjača za naš namen primernejši. In tako naša Kura ni trpela brez pomena, če sploh je, ne kaže namreč od takrat nobene dodatne zamere.

Anita je potem pero filigransko izrisala v nekaj variantah, v grobem sem zadeve zložil vkup in vse skupaj predal Debori, da popili detajle. Kar je tudi bilo storjeno in kar je Klemen tudi požegnal in kar je Primož potem pripravil za tisk in kar je Debora še enkrat pregledala in me zasačila, kako sem en detajl pogoljufal natančno za milimeter in je sprejela mojo argumentacijo in je tisti moj milimeter ostal in so potem na Ptuju etikete pred tedni natisnili in je Primož potem za naše potrebe in za naročnika poftkal vsa štiri vina in mi pripravil tudi spodnji skupinski portret.

Skupinska slika. Brez dame, ki je prispevala predlogo za ilustracijo. Čeprav sem Kuro tudi nameraval ovekovečiti. A še ni uspelo.

Vodič 2012

 

Vinski vodič, ki, ko ga vsako leto naredimo in odpošljemo potrjene datoteke v tiskarno, sliši na ime prihodnjega leta, je, kar se nas tiče, letos končan. Oddan v tisk. Velikih sprememb od lani v našem delu ni bilo, pravzaprav skoraj nič, postopek je utečen, prešifriram podatke in ocene, Primož potem uredi prelom in se jebe s korekturami, ovitek je spet prevzela Anita, na koncu vse še enkrat preletim in odpošljem in tako zdaj do vsakoletne celote manjkajo samo še priznanja. Za najbolje ocenjena vina. Nekdo od naših bo potem s priznanji napoten na slavnostno večerjo ob izidu Vodiča in bo moral in smel jest in pit (za željne vročih informacij in seveda predvsem za željne najbolje ocenjenih vin: torek 25. oktober / prijave na http://www.vinskivodic.si). Trenutno smo glede odločitve o kurirju ali kurirjih zaradi predvidenih in nepredvidenih odsotnosti dela ekipa v razmeroma razsutem stanju in odločamo prihodnji teden, sredstev prisile pa mi doslej za to dolžnost ni bilo treba uporabljati. Čeprav se ta nam večerja dogaja v silno napornem letnem času. Ko včasih še za kaj bolj nujnega zmanjka časa. Sezona pač …

 

 

Prazna flaša: Rojac, shiraz ????

 

Flašo mi v studiu konec lanskega leta pusti Darjan. Če jo bomo slučajno potrebovali. Za oglas. Rolo etiket, za neko drugo vino, doda posebej. Flaše potem nismo potrebovali, nanjo sem priflikal listek Rojac/Shiraz in jo spravil v klet. Potem jo v ponedeljek odprem in po čepu sodeč je res Rojac, po senzoriki vina pa verjetno res shiraz. Ki ga ponekod zapišejo kot syrah. Drugega o tej, zdaj že prazni flaši, ne vem. Letnik? Morda 2009.

Vsekakor se ob tem vinu ne pogovarjamo o eleganci. Prej nasprotno. Vino, da ga grizeš. Nekoliko grobo, a vseeno lepo pitno, okroglo. Pričakovana sortna pikantnost, nič zelenega, pa tudi ne prekurjeno. Naslednji večer nič slabše kot ob odprtju. Prijeten kompanjon dvem različnim večerjam. Potem ga je zmanjkalo.

 

Jajca

 

Anita je bila predpredprejšnji ponedeljek švoh in se ni privlekla v studio, doma si je lizala rane, a mi je zvečer vseeno poslala SMS: cok in rotary sta sla naprej 🙂. Pomeni, da sta dve etiketi od dveh etiket, ki smo ju prijavili na letošnji 5. bienale vidnih sporočil Slovenije, uvrstili med 16 izbranih embalaž oziroma med 6 izbranih embalaž za vino. Kar je soliden izplen. Se pa, kot sem napovedal predlani ta čas, tokrat tozadevno nisem pretegnil, vnaprej sem se že takrat pred ekipo pisno in javno rešil vseh obveznosti v zvezi s tem in prihodnjim bienalom. Skoraj vseh. Aniti sem namreč vseeno potrdil izbor.

Sem se pa potem zahvalil obema naročnikoma. Ker sta takrat, ko je bilo potrebno, ko sta morda dvomila, imela jajca. In sta nam zaupala. Morda sta morala iti malce tudi preko sebe, da sta nam res dovolila opraviti naše delo. Kar se bere samo po sebi umevno. Pa ni. Je kar precejšnja redkost.

Slika je bila posneta že prej, za Matjaža in za naš arhiv. In menda že kmalu tudi za našo spletno stran. Upam. Tja verjetno med reference umestimo tudi prilagoditev za dvadeci flaško in za oljčno olje.

Anitina oprema treh vin ob 80-letnici rotarijstva pri nas: zvezdno nebo nad Mariborom na dan, ko je bil tam ustanovljen naš prvi rotary klub. Nekateri detajli se na sliki žal ne vidijo. Črna toplotna folija na črni podlagi, recimo.

30

 

Blagovna znamka je grški Pi (π), Paraschosovo vino po imenu Kai (και) pa mi po abecedi trenutno uvrščen na sredino spiska dopolnjuje zbirko imen za bivši tokaj. Trideset jih je zdaj tam.

 

Eliksir

 

Za konec si pri reviji za realizacijo pustimo članek ali dva, ki sta dovolj v naših rokah, da si lahko privoščimo nekaj stiskanja ali raztegovanja, če bi se kaj drugega v zadnjem trenutku izšlo nepredvideno. Revija recimo ne more imeti 63 strani, lahko pa jih ima 64.

Tokrat tako na koncu fotka pelinkovca. Si ga zamislimo z listom pelina. Ki ga, kar najbolj frišnega, Primož v ta namen dogovorjeno in odobreno narabuta pri sosedu.

Nakar uporabljeni del lista po njegovem dopoldanskem ovekovečenju preživi v kozarcu z grenčico naš preostali delovnik in tam tudi prenoči. In si po potrebi lahko privošči krepčilni požirek ali dva. Zjutraj je, kot je videti na takrat mimogrede ovekovečenem spodnjem prikazu, v precej boljši kondiciji kot bratsko listje, kateremu grenčice nismo privoščili.

Pelin & pelin