Toplo

 

Potrjevanja naborov fotografij za predstavitve v monografiji Vipavska je bilo pretekli teden malo. Radivoj in Matej zase in Anica za Petra.

Zalošče. Lisjak. 20 mm (DX), F/9, 1/60 sekunde, ISO 160, 2 fleša.

Slap. Majerija. Ferjančičev vinograd. Letošnje dozorevanje zelena. 105 mm, F/8, 1/250 sekunde, ISO 400.

 

Potem sva s Primožem  (tokrat lučkar, nosač, sovoznik, voznik …) namreč spokala kufre, kar ne drži dobesedno, v avto sva naložila dva rukzaka fotoopreme, par stojal, dve potovalki, eno gajbo studijske robe in eno škatlo z backup diskom in čitalcem kartic, a slednje po moji krivdi brez kablov in zato kasneje opredeljeno kot neuporabno. V prtljagi seveda niso manjkale kopalke. Niso smele manjkati. Primoža sem prej vsaj dvakrat opozoril na to. In sva šla. Zgoooodaj zjutraj. Na zadnje ovekovečenje ene od letošnjih rednih trgatev. Na toplo. Dalmacija. Plavac mali. Ostalo članstvo naše ekipe pustiva uživati v studiu.

 

Hektarji in hektarji novih vinogradov pri Šibeniku. Grozdje s hladilnikom v klet na Hvar. 300 mm, F/11, 1/800 sekunde, ISO 400.

Vinogradi pri Makarski. Grozdje s hladilnim kamionom v klet na Hvar. 12 mm, F/11, 1/200 sekunde, ISO 250.

 

Hvar. Sveta Nedelja. Plavac mali. Nizka vzgoja brez resne konkurence. 20 mm, F/14, 1/40 sekunde, ISO 400, fleš.

Hvar. Sveta Nedelja. Trgatev. 20 mm, F/13, 1/200 sekunde, ISO 200.

20 mm, F/13, 1/200 sekunde, ISO 200.

20 mm, F/11, 1/250 sekunde, ISO 200.

Večerja. 28 mm, F/3,5, 1/125 sekunde, ISO 4000.

 

 

 

Enajsterica

 

Ko se včeraj zjutraj pred uradnim začetkom mojega delavnika prikaže Klemen in se strinja s tem, kar je sicer že potrdil Davorin, so za prejšnji teden zaključeni nabori fotk za predstavitve ponudnikov v monografiji Vipavska. Tokrat njih enajst. In zadeva realno prehaja v fazo, ko bo nastajajoča knjiga odvisna skoraj samo še od nas. In tiskarne.

 

Sinji vrh. Slikar Valentin Toman na eni od likovnih delavnic. Brez likovnikov Hieronimov Sinji vrh pač že dolgo ne bi bil to kar je. 105 mm (DX), F/9, 1/125 sekunde, 100 ASA.

Dornberk. Joško Tratnik. Z listino cesarja Franca Jožefa, ki dokazuje, da se je z vinarstvom ukvarjal vsaj že njegov praded. 20 mm (DX) F/6,3, 1/45 sekunde, 200 ASA.

Vidmar. Armando. Posnetek dogajanja, zaradi katerega običajno nimam nerešljivih problemov pri prepričevanju enega ali drugega mladiča, da mi je za lučkarja, kadar fotkam tega ali onega vinarja. 20 mm (DX), F/6,3, 1/8 sekunde, 2 fleša, 200 ASA.

Črniče. Davorin Ušaj. Vina po prednikih pred poslovenjenjem priimka poimenovana Ussai. 50 mm (DX), F/10, 1/8 sekunde, fleš, 125 ASA.

Grad Kromberk. Aleš izloči posnetke enega od ambientov, ker načrtuje prenovo prostora. Slikovnega materiala je vseeno ostalo več kot dovolj. 105 mm (DX), F/4,5, 1/160 sekunde, 100 ASA.

Janko Trošt. Vina Vidus. Pranje stiskalnice pred naslednjo rundo. Dogajanje, ki ga običajni smrtniki redko vidijo. Dogajanje, ki ga fotografi redko zabeležijo. 20 mm (DX), F/10, ¼ sekunde, 400 ASA, fleš. Za lučkarja seveda v preši ni bilo prostora.

Selo. Štrukelj. Tomi je pogledal slike, vse potrdil in mi prepustil tudi odločitev glede poudarka. Menda se bom odločil bolje, kot bi se on. Kar dvomim. Imam pa po drugi strani bolj proste roke. 20 mm (DX), F/9, 1/13 sekunde, 250 ASA, fleš.

Majerija. Matej. Fotko posnamem med zbiranjem slikovnega materiala za intervju v jesenski številki revije Vino in z njo dopolnim siceršnji nabor za knjigo. Ter obratno. 180 mm, F/8, 1/640 sekunde, 400 ASA.

Planina. Guerila. Skoraj začetki. Končana zemeljska dela. Sledi sajenje trt. Posneto preden smo razmišljali o knjigi, kjer fotko morda uporabim. Morda. Ker je danes seveda tam precej drugače. 12 mm (DX), F/10, 1/100 sekunde, 200 ASA.

Vina Monvi. Na sliki destilat. 50 mm (DX), F/11, 1/10 sekunde, fleš, 200 ASA.

Batič. Šempas. Posnetek, nad katerim Miha in Ivan nista bila najbolj navdušena. Meni je všeč. 20 mm, F/8, 1/200 sekunde, 500 ASA, 2 fleša.

 

 

 

Neobstoječe

 

Snega se ne da posneti brez zelo ekscesnega elektronskega šuma. Enako velja za meglo. To med drugim izvem od prisotnih fotografov, ko s proofi jasno pokažem, kje smo se z založnikom odločili potegniti spodnjo mejo tehnične ustreznosti fotografij za nastajajočo monografijo. Razlage za ta zanimiv fenomen sicer od njiju ne izvem, tako pač je, onadva že vesta, razlog za to dejstvo pa je po moje preprost: onadva imata pač samo take slike. In le če boljših zimskih in meglastih posnetkov ni, bomo v knjigo morali umestiti njune tovrstne izdelke. Boljših torej ne sme biti. A na našo srečo pač seveda so.

Tehnično neustrezen material bi seveda lahko preprosto zavrnili. A vseeno sem že zaradi podpore, ki mi jo pri odločitvah daje založnik, fotografoma pokazal, kaj konkretno pričakujemo. Zgoraj za primer izrez velikosti 585 × 195 pikslov iz tehnično neustreznega posnetka, marogastega kot so menda vse fotografije s snegom in meglo. Spodaj je izrez tehnično ustrezne fotografije, posnete v primerljivih pogojih. Razlogom in razlagam za zgornji rezultat se svoji v tokratni vlogi ne posvečam. Zaenkrat zgolj filtriram prispeli material. Skrbim za upoštevanje tehničnih kriterijev, za katere smo se dogovorili in ugotovili, da so glede na potrebe realno dosegljivi v dovolj velikem obsegu.

Prazna flaša: Kante, KK brut

 

Eno od prejšnjih Edijevih belih penin sem imel na tapeti takrat, ko sem se preizkušal, ali bi mi bloganje sploh šlo ali ne. Ko sem pisal, nisem pa objavljal. Potem se je s tukajšnjim pisanjem izcimilo kar se pač je, od kasnejših KK belih penin mi ena mi ni sedla, oksidacija, grem pa včeraj po nekaj v frižider in izberem in odprem tole flašo in Barbi poskusi izbrani in predlagani apaurin in res bi zdaj o vinu težko napisal kaj več ko to, da sva flašo prijetno suhih mehurčkov pri večerji, poletna vročina nikakor ne pojenja, gladko spila, ne da bi se sploh poglabljala v podrobnosti. Ker nama je pač preprosto sedla. Popolnoma.

Edija nisem nikoli vprašal zakaj KK, kaj KK pomeni, iz grške abecede preberemo kot Kappa Kappa, nekateri pa ji včasih rečejo tudi Scappa Scappa. Po odmevnem Edijevem konfliktu pred dobrimi tremi leti s tamkajšnjimi karabinjerji (scappa = pobeg).

 

Potrjevalci

 

Predprejšnji teden Andreja doma na bolniški, Andreja pa še vedno na dopustu. Zato usklajevanja terminov in potem potrjevanja naborov za knjigo spet šele prejšnji teden.

 

Dogovorim danes z Matevžem majhno izjemo ki ne bi smela vplivati na nič in potrjevanje naborov fotk je za prejšnji teden zaključeno. Že prej je sicer fotke pogledala in nabor potrdila Irena, pa je tam zadeva čustveno nabita, Miran je pokojni in je potem vse skupaj prespala in naslednji dan poklicala in sva urejala še enkrat in se je pokazalo, da tudi s tem še ni bilo povsem zaključeno. Zdaj pa menda je. 20 mm (DX), F/10, 1/160 sekunde, 100 ASA, fleš.

Sutor. Pred leti. Slučajno. Ko so ravno spravili sode pod streho, ne pa še v klet. 12 mm (DX), F/11, 6 sekund, 100 ASA.

Mansus. Potrjevanje urediva en dan prej, kot sicer dogovorjeno. Še boljše. Potrjen tudi ta posnetek od zgoraj. 20 mm (DX), F/8, 1/160 sekunde, 250 ASA.

 

Sorta. Vid. 105 mm (DX), F/7,1, 1/125 sekunde. In seveda, kot vsi ostali - fotografije bo lahko odkupil.

Kraljič. Eden tistih tukajšnjih gostincev, ki je tudi vinar. Ali obratno. Slike potrdi hčerka. Zgornja posneta, ko je imel Ivo poškodovan hrbet in smo nekaj vinarskih motivov zabeležili z njegovim očetom Ivanom. 20 mm (DX), F/7,1, 1/30 sekunde.

Igor Lisjak. Eden redkih ki si želi, da bi knjiga izšla še kasneje. Ko bi že imel dograjen tudi objekt za sprejem gostov. 20 mm (DX), F/9, 1/180 sekunde, 125 ASA.

Aleš Kosovel. V nabor za njegovo predstavitev vključimo tudi nekaj motivov njegovega sajenja trt. 20 mm (DX), F/11, 1/100 sekunde.

Kot smo že omenili, prispeva vsak gostinec v svoji predstavitvi po en recept. Patricija iz Ošterije v Braniku prispeva zgornje. 45 mm (DX), F/14, 1/125 sekunde, studijski fleši.

Rusi napadajo

 

Kliknem na slepo eno od povezav na uvoznike na spletni strani, ki jo je Primož na željo naročnika vinarja ravno aktualiziral. In presenečen gledam fotke na vstopni strani. Okroglih pol je mojih. Na hitro štirinajst. Seveda ni omembe vredno, da jih je podjetni Rus za potrebe promocije svojega uvoza slovenskih vin preprosto spizdil. Ukradel. Plačaaaaat? Ha, ha, ha … Jaz naj bi bil verjetno njegove naklonjenosti mojemu delu celo vesel. Pa nisem.

 

Prazna flaša: Valdhuber, Moje vino 2008

 

Pred slabim mesecem mi da Mirč tole flašo. Recimo da v zameno za našo malvazijo. Njegovo Moje vino potem v naš hladilnik in nedavno na mizo in v flaši pri večerji kmalu ne ostane popolnoma nič. Sicer pa: sivi pinot, ki mu je bilo namenjeno postati sladek štajerski predikat, pa ni fasal botritisa in se je Mirč odločil da to ni to in ga je povrel do suhega in se je seveda iz tistega predikatnega cukra pridelalo kar krepko vino, a po karakterju še vedno štajersko. Lepo zaokroženo, polno. In pitno. Zdaj.

Žal avtor modificirane Valdhuberjeve etikete ni imel zelo srečne roke pri izbiri papirja.

 

Trganje

 

Nekaj ur septembra je za nami in prvič odkar pomnim je vse grozdje pri hiši pod streho že prejšnji mesec. Sovinjon Piana 2011 verjetno že rahlo brca in začenja postajati vino, merlot za rose je sprešan, pomaceriran in odtočen, malvazija gre v stiskalnico. Našo malvazijo sem v skladu s službenimi obveznostmi včeraj pustil potrgati preverjenim ostalim, a s trgatvami za letos s tem nisem zaključil, čaka me še nekaj obiskov vinogradov s fotoaparatom. Jutri zjutraj morda Andrej, v teh dneh Planinci za njihovo spletno stran in kmalu nekaj Štajerske. Robija sem pa v trgatvi v Brdih ujel v torek. Da je njegov nabor fotk smiselno dopolnjen in zaenkrat zaključen (lani zaradi predhodnega vremena ni bila sezona za take slike) in da imamo še nekaj svežega tudi za njegov fax-intervju v jesenski številki revije Vino.

 

V torek skočim po šihtu v vinograd zadnjič pogledat in škljocnit malvazijo, preden se jo naslednji dan potrga. Nakar v Ljubotovi kleti naletim nanj in na Jaka, ki še povsem po starem prešata Ljubotov sovinjon. Kot pred dnevi kis pri Jošku Sirku na Subidi. In kot so pred desetletjem, morda še zdaj, po tistem nisem bil več tam, prešali v slovitem Petrusu (Pomerol, Bordeaux). Takratni dolgoletni glavni enolog Jean-Claude Berrouet je nama z Barbi takrat tam povedal, da bi si seveda lahko privoščili drugačno prešo, a ta, le večja od stare Ljubotove, je preverjeno povsem dovolj dobra za pridelavo enega od najbolj legendarnih svetovnih merlotov. Tudi zato, ker mladcem s hidravliko ne omogoča, da pred odhodom v disko (kje so že tisti časi :-)) z enostavnim pritiskom na knof pospešijo proces. Lepo počasi. Kolikor zmorejo roke. Na zgornji sliki Jaka prazni tako prešo. 28 mm, F/11, 1/25 sekunde, 1600 ASA, dva fleša. Brez lučkarja.