Marijan Močivnik – Močko

Eh, ja, vem, tokrat vem premalo za tole tu, brez zveze, a vseeno. Res namreč ne vem, kaj sem pil. Enega od Santomasov. To ja. Rdeče. Nedvomno. Letnik? Nimam pojma. 2006? 2007? 2008?

V hišo je vino prišlo pred dobrima dvema letoma, tega se spomnim, mimogrede ga je pritovoril Klemen, flaša po dogovoru brez etikete, dve flaši, če sem natančen. Za fotkanje. Sprednje etikete z napisom Big red priložene posebej, pa tudi sicer – v prejetih flašah je zaradi njihovega takratnega namena lahko tudi kaj drugega. Iz belega, recimo iz malvazije v flaši namreč na slikah sicer lahko naredimo refošk, a običajno to nima smisla, iz refoška pa brez težav pričaramo odličen merlot. Ali nekaj drugega rdečega. Recimo Big red.

Flaše smo takrat – konec januarja 2009 – pač potem poflikali z etiketami, posneli. Eno flašo sem odprl kmalu potem, ko je Tamara potrdila, da so slike okej, drugo flašo pred kratkim. Teklo je povsem brez težav, žametno, prisegel bi na nekaj kabernejeve aromatike in merlotove mehkobe, vsekakor refošk (če je sodeloval) ni preveč silil svoje sicer značilne kisline v ospredje, les se pa tudi ni šopiril. Mehko, elegantno, usklajeno, gladko, užitkarsko. Zrelo, pitnoooo. Preostanek je naslednji večer sicer šarmiral nekoliko manj, a mu glede tega velikodušno pogledam skozi prste (tudi zato, ker je morala pol prazna flaša do takrat sredi poletja počakati na kuhinjski omari) in z veseljem bi se takoj lotil še ene take flaše. Če bi vedel, katere .

Nekaj dobrega.