Opravičilo

 

Včeraj je obletnica mejla, v katerem se je naročniku zapisalo: Marijan, se opravičujem da sem toliko zavlačeval s to penino – ni bilo časa … Sledijo standardni podatki za zadnjo etiketo (sorta, metoda pridelave, kakovostna stopnja, nepovreti sladkor, alkohol, serija, lot, številka odločbe …), odločitev glede kapice, ovratnice …

Začnemo lahko torej takrat s finalizacijo osnutka, osnovne ideje so bile že na mizi, čez nekaj dni se srečava, flašo penine si je medtem začasno in provizorično poflikal z našimi etiketami za njegova druga vina in ja, vsekakor pride pogledat osnutek, kmalu, lani v začetku septembra. Pride potem enkrat precej kasneje in to natančno takrat, ko mu prej povemo, da me ne bo v studiu.

Po enem letu občasnega vmesnega drezanja se Barbi odloči in mu pač za opravljeno delo pošlje račun. Ki se vrne zavrnjen. Jasno. Pričakovano. Tokrat brez opravičila. Jasno. Z obrazložitvijo. Seveda.
– Osnutka etikete menda sploh ni videl. Kar je skoraj res. Ker ga v enem letu ni uspel pogledati. Težko človeka v to prisiliš. Še svojega mladiča ne smeš več lastnoročno po zadnji plati.
– Zamujali smo. Kar ne drži. Se je pa s tem morda opravičil sam sebi.

Zaključeno.

 

 

Se pa moramo potem včeraj odločiti, katero flašo z našo etiketo bomo umestili v enega od naročenih oglasov. Kar bo vsaj rahlo v promocijo tudi izbranemu vinarju. Jasno je, o čigavem vinu, povsem človeško, za umestitev v naročeni oglas zdaj ne razmišljamo. Ker imamo pač na pretek drugih možnosti, vsaka od njih v nikograšnjo škodo in nekomu celo v korist. Vse enakovredne potrebam in namenu. In ker je ravno zato naročniku oglasa glede našega izbora vina upravičeno popolnoma vseeno. Vinarju izbranega vina in etikete ni. Vesel je.

 

Poletjeeeeee

 

Naročilo je seveda prišlo že pred resnim poletjem. Plakat in TV telop. Opozorilo na nevarnosti. Nič bistveno bolj konkretnega. Potem sva z Anito čepela vsak pred svojim ekranom in razmišljala in v nekem trenutku ugotovila, da sva vsak s svoje strani prišla blizu nečemu, kar nama je obetalo, Darja je iz Ljubljane sporočila, da se strinjajo z idejo in sva potem pilila dalje, izbirala in izbrala najbolj primerno besedo, glede na zastavljeno se je morala končati na črko, ki se lahko pri izgovorjavi potegneeeeeeeee, da smo lahko idejo jasno grafično izpeljali. Kar je podlo padlo na Anito. Jaz namreč šef.

Potem še izpeljava scenarija za TV prikaz in je potem to Tjaša drgnila (moje pripombe) in drgnila (moje pripombe) in drgnila (moja modifikacija scenarija) in drgnila (še nekaj manjših pripomb), končno oddamo slikovni del in sporočijo s z erteveja, da HDja kljub drugačnim navodilom ne bodo mogli vrteti in smo potem še nekajkrat renderirali in se tehnično usklajevali z njimi in na koncu je končno šlo skozi in so ertevejevci poskrbeli še za zvok po svoji presoji in je danes Andreja povedala, da je videla, kako se zadeva vrti pred poročili na nacionalki. Tik pred mojim odhodom na lepše pa mi je Anita, povsem okužena s sporočilom akcije položila na dušo, naj ne skačem v vodo s polnim želodcem. In nisem skakal. Sem pa padel. A to je že druga zgodba.

 

 

Prazna flaša: Santomas, nekaj rdečega

 

Eh, ja, vem, tokrat vem premalo za tole tu, brez zveze, a vseeno. Res namreč ne vem, kaj sem pil. Enega od Santomasov. To ja. Rdeče. Nedvomno. Letnik? Nimam pojma. 2006? 2007? 2008?

V hišo je vino prišlo pred dobrima dvema letoma, tega se spomnim, mimogrede ga je pritovoril Klemen, flaša po dogovoru brez etikete, dve flaši, če sem natančen. Za fotkanje. Sprednje etikete z napisom Big red priložene posebej, pa tudi sicer – v prejetih flašah je zaradi njihovega takratnega namena lahko tudi kaj drugega. Iz belega, recimo iz malvazije v flaši namreč na slikah sicer lahko naredimo refošk, a običajno to nima smisla, iz refoška pa brez težav pričaramo odličen merlot. Ali nekaj drugega rdečega. Recimo Big red.

Flaše smo takrat – konec januarja 2009 – pač potem poflikali z etiketami, posneli. Eno flašo sem odprl kmalu potem, ko je Tamara potrdila, da so slike okej, drugo flašo pred kratkim. Teklo je povsem brez težav, žametno, prisegel bi na nekaj kabernejeve aromatike in merlotove mehkobe, vsekakor refošk (če je sodeloval) ni preveč silil svoje sicer značilne kisline v ospredje, les se pa tudi ni šopiril. Mehko, elegantno, usklajeno, gladko, užitkarsko. Zrelo, pitnoooo. Preostanek je naslednji večer sicer šarmiral nekoliko manj, a mu glede tega velikodušno pogledam skozi prste (tudi zato, ker je morala pol prazna flaša do takrat sredi poletja počakati na kuhinjski omari) in z veseljem bi se takoj lotil še ene take flaše. Če bi vedel, katere :-).

 

Nekaj dobrega.

Preddopustniško

 

V petek zaključim v studiu tri do štiri, morda pet ur prej kot običajno. Utrujen, a še v Trento. Kekčeva domačija, Nepozabni večer revije Vino. Obveznost, a nekako vseeno hkrati tudi uvod v dopust. Res prijeten večer, paše mi prav tak, sproščeno, zunaj smo, ravno pravšnja druščina, pol lune nad nami – se zezamo – pol nad Svečino, kjer ima Mitja vinograde, v posteljo krepko po polnoči, prej ob večerji Mitjevi renci Ducal, pa ob Krapeževem merlotu Pope na našo mizo za primerjavo svojo malvazijo iz amfore, potem Ščurek vsem v kozarce njegovo novo belo Staro brajdo, poskusil sem jo že pred kratkim v Portorožu, pa potem na koncu od sosednje mize nepredvideno še za vzorec Pichlerjevega renca, bili smo torej lahko cel večer na tekočem ravno toliko, kolikor je komu ustrezalo. V soboto domov in ko se sonce popoldan za silo umiri, med trte. Tistemu našemu merlotu, ki ima postati merlot in ne rose, Barbi določi še pred dopustom pomagati, da se otrese nekaj odvečnega grozdja, približno pol ga je takega. Meni je to najbolj mukotrpno delo v vinogradu, ne zaradi samega dolmetanja, ni mi žal tistega grozdja, raje imam potem boljše vino, meni je strahovito naporno odločati se, kateri grozd naj ostane in katerega odščipnem, vedno ko obsojeni pade dol, se mi zdi, da bi moral ravno obratno, potem prečekiram naslednjo trto, spet vsak grozd posebej, sprostim tiste, ki so se kam zapletli (vmes na račun tega vsakemu od njih glasno povem dve ali tri krepke, od čela mi kaplja, zdaj so jagode trde, med trgatvijo bi se pri takem delu zrelo grozdje zdrizasto mečkalo, bolje torej zdaj). Med grozdi na vsaki štreci določim zmagovalca ki ostane, tokrat se torej odločim obratno kot prej, odrežem in spet se mi zdi, da bi bilo bolje obratno. Vedno je bolje obratno. Jebeno. Barbi po pregledu zagotovi, da je po vsebinski plati sicer vse OK, da pa sem časovno in količinsko razmeroma neučinkovit pri tem delu in gremo z mladičema skuhat eno pašto in spijem preostanek predvčerajšnjga roseja in potem spat in danes presnemavanje fotk od Kekca in še par malenkosti in tale in še en zapis in potem v Brda na degustacijo (Emanuelejev seznam: Nobile di Montepulciano (vintage TBD) Poderi Sanguineto, Toscana Sangiovese Vigna alla Sughera 2009 I Mandorli, Toscana Cabernet Vigna al Mare 2009 I Mandorli, Colline Lucchesi Tenuta di Valgiano 2007 Tenuta di Valgiano, Maremma Toscana Vigna i Botri Scansano 2006 I Botri di Ghiaccioforte, Sovana Superiore Terre Eteree 2005 La Busattina, Maremma Toscana Bianco 2004 Massavecchia, Brunello di Montalcino 2003 Colleoni, Toscana Chardonnay Cabreo La Pietra 1998 Ten. Del Cabreo, Chianti Classico Vigna di Fontalle 1995 Machiavelli, Colli Piacentini Malvasia Frizzante Emiliana 2010 Lusenti, Colli Piacentini Malvasia Vendemmia Tardiva Bianca Regina 2007 Lusenti, Montepulciano d’Abruzzo Cerasuolo 2010 Praesidium, Montepulciano d’Abruzzo 2006 Praesidium, Montepulciano d’Abruzzo 2001 Praesidium, Montepulciano d’Abruzzo 2001 Valentini, Veneto Vigneto Carantina 2009 Monteforche, Veneto Pinot Grigio 2009 Monteforche, Lazio Bellone 2010 I Pampini, Barolo 1996 Borgogno) in od jutri potem mogoče pa res pri Zlatanu možgani na off. Komaj čakam.

 

Včeraj nepozabno na Kekčevi domačiji:

 

Čompe. Pope je krožnik takoj še nadgradil z idejo o vročih kamnih. 105 mm, F/7,1, 1/80 sekunde, 200 ASA, dva fleša.

 

Del omizja. 20 mm, F/9, 1/50 sekunde, 800 ASA.

 

Mitja in Joži. S tem se med drugim odzivam na včerajšnjo Urškino kritiko mojih fotografij v lanskem intervjuju: na slikah ni bilo Joži. Ker je ni bilo. 28 mm, F/9, 1/13 sekunde, 1600 ASA, dva fleša.

 

Bend. 28 mm, F/10, 1/50 sekunde, 2500 ASA.

 

12 mm, F/8, 25 sekund, stojalo.

 

Prazna flaša: Cattunar, Malvazija istarska 2010

 

Franco Cattunar je Cattunar iz Istre, Nova vas pri Brtonigli, in ni tisti Katunar, ki je Katunar in vina prideluje na Krku. Da ne bo pomote.

Pred mesecem dni sedimo za mizo ob koncu fotkanja za revijo. Da malo probamo. Malo, ker se nama z lučkarico Andrejo res mudi dalje. Malvazija. V Istri obvezno. Na mizo pride ledeno mrzla. Po pomoti. Vseeno takoj poskusimo, kako ji kaže. Stisne jezik a se začne hitro prebujati in enega za drugim razkazovati svoje čare. Za razliko od chardonnayja, ki je tokrat bolj len in začne nekaj malega dajati od sebe šele, ko se precej bolj ogreje. Na koncu ogrevanja je chardonnay seveda razkošnejši, gladko zmaga, ni kar tako svetovna legenda. A malvazija šarmira po svoje.

Pred dnevi potegnem iz hladilnika flašo, ki jo je Franco podaril tisti dan pri njem, tokrat ne gremo z nule, ravno pravšnja temperatura, Oton je že posnel nekaj testnih posnetkov z mojim in enako s svojim fotoaparatom, da vidi, kolikšna je razlika, kot dan in noč, mu povem, sem delal nekaj let s podobno mašinco kot on, a on bi rad to videl sam, jasno, potem odkloni povabilo na kozarček in šiba naprej in natočim tisto malvazijo Barbi in sebi.

Krasna, šarmantna, kremasta, prijetno sadna in ravno prav mineralna, dolga, lepo strukturna, če se prav spomnim z manj kot 13 alkohola (Primož je za studijsko fotkanje s flaše odstranil zadnjo etiketo in jo poslal v večna lovišča tik preden sem ga povprašal zanjo). Resna zadeva, ki se krasno pije. Pije se na ure, ne na litre, promovira svoja vina Tomić s Hvara, tale flaša se tokrat pri večerji pije na minute.

 

 

Potem včeraj v Brtonigli festival istrske malvazije in se mi ne mudi tako blazno in poskusim Cattunarja še enkrat, dvakrat, tokrat celo ločeno skletarjene štiri malvazije – z belih, rdečih, sivih in črnih tal – in vse zgornje podpišem še enkrat. Meni ene od najboljših malvazij. Z Barbi seveda brez pomisleka sprejmeva tudi Francovo povabilo, meni za ponoven, Barbi za prvi obisk kleti. A takrat, še v smehu pove Franco, moram njega na slikah narediti mlajšega.

 

Takole pa izgleda studijska fotografija iste flaše. Posneto za revijo Vino.