Športno

 

Planina. Pozno v torek. Ali morda že zgodaj v sredo. Vsekakor ura, ko mi leži delati leže.

28 mm, F/7,1, 1/40 sekunde, 3200 ASA

28 mm, F/9, 1/25 sekunde, 3200 ASA

28 mm, F/7,1, 1/50 sekunde, 3200 ASA

Trenutek

 
Petek. Preden se odpravim v Devin na vitovske. Ravno krepko ščije in zato hitro in na hitro skočim z avtom in fotoaparatom do vinograda. V glavi imam nekaj drugega, a tisto zaenkrat uspe le deloma. Prihodnjič nadgradim. Nastane pa spodnje.
 

105 mm, F/11, 1/50 sekunde, 1600 ASA. Posneto skozi mokro vetrobransko steklo.

Prazna flaša: Štokelj, Rosé 2010

 
Štokljev rosé me vleče že leta. A ko se je doslej flaša resno praznila na mizi, mi je je pred njenim koncem vedno nekaj potegnilo zavoro in ni šlo gladko do konca. Vino občasno meni morda nekoliko presladkasto, drugič meni rahlo preintenzivna aromatika, včasih oboje. In ni kar steklo do konca, kot bi lahko in kot bi moralo. Tale zadnji letnik pa res steče. Rosé pridelan v vinogradu, z jasno idejo, namensko, ne kot napol odvečni odtočeni samotok merlota. Nakar vino natančno skletarjeno. Krasna živahna barva, jasno in ne premočno jagodast, skladno telo, resen, svežiiiiina. Odprt v soboto. Eno od vin v prijetni družbi. Dokončan včeraj v dvoje. Še!
 

Še nova etiketa in to bo to!

Izziv

S poletno številko revije Vino smo v studiu prejšnji teden zaključili. No, mene ene čakata še dva Nepozabna večera. Najprej, kmalu – spremljajte e-obvestila – Brtonigla. Potem verjetno proti koncu poletja Marof. In seveda ne gre pozabiti nepogrešljivih stalnih vprašanj, nekatera zaidejo kar k nam, glede izbora najboljših sedem. Skoraj vse je že večkrat pojasnjeno, pa je to vseeno treba znova in znova. Seveda večina vinarjev, uvoznikov ali trgovcev, vina za rubriko Pod lupo sploh ne bi poslala brez prepričanja v njegovo kakovost. Kar je seveda prav. In razumljivo. A sedem je kljub vsemu le sedem. Več kot tri. Manj kot trideset. Sedem pač. In ker morata in smeta poznavalca upoštevati vse, kar vesta in poznata, je v igri vsaj desetkrat, morda celo dvajset ali večkrat toliko vin kot jih smeta in morata izbrati. Odvisno pač od situacije.

Tokrat namesto ponovnih pojasnil, izziv. Za radovedneže, skeptike in radovedne skeptike. Tudi za vinarje. Njih pet takih za mizo, dobrih trideset evrov po glavi in v igri je lahko pokušina vseh najboljših sedem rosejev po izboru enega in najboljših sedem po izboru drugega poznavalca. Skupaj tokrat trinajst vin. In seveda, zakaj ne zraven še katero od vin, ki bi po mnenju tega ali onega seveda nujno moralo biti na našem seznamu (saj morda res ne spada ravno med prve tri, med sedem pa vsekakor nujno in brezpogojno, sicer poznavalec pač ni poznavalec ali pa je vsaj pristranski). Morda tudi to ne bo vplivalo na zakoreninjeno prepričanje, a soočenje izbora z lastnimi favoriti zna biti zelo zanimivo. Posebej ob zakriti identiteti vin.

Osebne zgodbe pa seveda še vedno so in bodo ostale. Našega roseja Piana Jože recimo ni umestil med najboljših sedem po njegovem izboru. Niti ga med najboljših sedem ni izbral Uroš. Nam je namreč vse skupaj padlo v rahlo neroden čas. Letnik 2009 je bil že prodan, letnik 2010 pa se je po stekleničenju ravno začel dobro privajati na flašo. In poznavalcema pač takega vina takrat nismo dali v pokušino. Računati, da je Piana brez tega že dovolj poznana, bi bilo pa seveda vsaj nekoliko iluzorno. Poleg tega, če se postavim v vlogo odločevalca, so roseji pri nas na splošno še precej spremenljiva roba. Lani je morda nekdo pridelal barberastega, letos je poskusil z bolj merlotastim, prihodnje leto ga sploh ne bo. In je pač treba nujno poznati aktualno situacijo. Kar pomeni, poskusiti.

Se je kasneje Uroš seznanil s flašo Piane 2010 in poklical, da mora nuuuujno spremeniti svoj izbor. Da ne gre za enega od najboljših, temveč po njegovem kar za najboljši slovenski rose. Eh, ja, prepozno. Zanj in za nas. Ta del se seveda bere nekoliko samopromocijsko, a bistvo je drugje: izbor bi skoraj vedno lahko bil tudi drugačen, ne le v našem primeru. Poznavalca sta se v nekem trenutku podpisala vsak pod svoje mnenje in to je tisto, kar trenutno šteje.

Imamo pa v reviji spet, po moje, pozornosti vredne namige o dobrih vinih, tokrat rosejih, na našem trgu. Naslednjič pa gremo nad malvazije.

Naporno

 
Žur. Spat. Šoping. Spat. Žur. Spat.
Prestar.

Portorož. Petek. Barbi, Simo in Andreja. 28 mm, F/9, 1/10 sekunde, 10000 ASA, fleš z odbojem od platnene strehe stojnice. Predvsem spominski posnetek. Tudi taki nastanejo.

Umetna inteligenca

 
Sodobni fotoaparati, tako vedno pogosteje slišim in berem, nas – njihovih lastnikov – za svoje delo menda niti ne potrebujejo več prav nujno. Včeraj je nekaj časa kazalo, da se je za lastno umetniško ustvarjalno pot odločil tudi moj strojček. Danes se je sicer izkazalo, kot sem na srečo pravilno domneval, da je bila kriva prepočasna izposojena kartica, zjebanih je bilo samo nekaj low res preview jpegov, digitalni negativi so bili korektno zapisani in hujših posledic torej ni bilo, a rahel adrenalinski šok sem vseeno utrpel, ko sem v Halozah utrujen kontroliral, kako nam gre fotkanje od rok in opazil nekaj rezultatov, podobnih spodnjemu primerku. Naročnik želi od mene namreč nekaj drugega.
 
 

Bio

 
Tokrat je v reviji prvič padel name uvodnik. Navezava na tematiko, ki sva jo z Anito tudi napovedala na naslovnici. In likovno opremila članke. Napisal. Oddal. Tjaša vstavila v revijo. Popravil nekaj besed. V tisk.
 

Seveda revija tudi tokrat ne bo povsem brez lahkotnejšega branja, a naslovnica jasno napoveduje nekaj drugega.

Še dva

 
Včeraj. Preveč utrujen, da bi degustiral, a ne dovolj, da v Perli na flašah ne bi opazil še dveh imen za bivši tokaj. V zbirko tako zdaj pripisana še Paž in Skočaj. Skupaj zdaj osemindvajset individualnih pogruntavščin. Namesto ene skupne.

Aktualni seznam: Adijo tokaj!

Primer

 
Sreda. Hrvaška Istra. Brtonigla. Ali Verteneglio. Fotkam za revijo Vino (in ja, po objavi prispevka nas tam čaka istrski Nepozaben večer in to menda kar pod milim nebom) in spet ne ostane samo pri mučenju fotoaparata in flešev, kratka pokušina vin je obvezna, tokrat res kratka, tri Cattunarjeva vina, z Andrejo morava dalje, a dovolj je, da tudi Franca kot že koga v tistem koncu vprašam glede njihovih teranov in refoškov.
 

Franco Cattunar. 24 mm, F/8, pol sekunde, 1600 ASA, fleš.

 
Naš, kraški teran naj bi namreč bil tisti refošk, ki je zrasel na Krasu, na rdeči zemlji. Kar je seveda lahko res. Istrani čez mejo imajo pa sorti teran in refošk in Franco se priduša, da je to tako in nič drugače. Kar je seveda spet tudi lahko res. Naš teran je namreč morda res refošk, njihov teran je pa seveda tudi lahko kar teran. Kajti njihov refošk morda sploh ni isto kot refošk pri nas. Kot menda naš refošk ni isto kot refošk z rdečim pecljem (Refosco dal peduncolo rosso). In Franco prideluje menda tega drugega. Kar je tam teran je pa morda naš refošk, ki je tudi teran pri nas na Krasu.
 

Teran. Ali pa ne. 105 mm, F/3 (odprta zaslonka!), 1/1000 sekunde, 800 ASA.

V Brdih cabernet franc. A ne zelo davna zgodovina pripoveduje, da so tam v usodnih letih pod tem imenom dobili in nasadili carmenere. Cabernet franca tako pri nas menda sploh ni, ali pa zgolj za vzorec. Carmenera, ki naj bi bil, pa ni in ni, tudi če ga z vključenimi meglenkami pri belem dnevu iščeš in vsak vinar prisega, da ima on zanesljivo franca, carmenere je drugačen in v to sploh ni dvoma in drugi pa ja, drugi pa res imajo carmenere.

Pred četrt stoletja, leto gor ali dol, prve dni maja, sonce žge, vroče, sadimo tastov vinograd. Beli pinot. Kot še marsikdo takrat na Vipavskem. Pa se kasneje izkaže, da je te sorte tu maaaaalo. Z njenim imenom se je sadil chardonnay, za katerega je do takrat slišal komaj kdo.

Marca smo na festivalu v Šempasu pripravili delavnico o dalmatinski sorti plavac mali in njegovi žlahti. Ker se danes glede tega že natančno ve, kdo je čigav otrok in kdo se po svetu zgolj predstavlja z različnimi imeni. Ker so to pač znanstveno nedvoumno dokazali. Padlo je kasneje vprašanje festivalskega nezadovoljneža: zakaj tuja sorta s svojo žlahto na slovenskem festivalu. Ravno zato. Kot nasproten primer.