Popotnica

 
Predstavitev. Te dni. Vina. Nova blagovna znamka. Šestnajst hektarjev vinogradov. Pljunek v morje svetovnega vinogradništva, ne prav zanemarljivo pri nas. Cilj: postati eden od vodilnih, najboljših vinarjev v svojem okolju. Lepo. Smelo. Pravilno. Res si jim ni treba zastaviti manj.

Izbrano ime, povedo, je asociacija na poreklo.
Ni. Preverim pri drugih, statističnega preverjanja rezultati moje ankete verjetno ne bi prenesli, a vseeno: ni. Seveda, tudi druge asociacije so lahko povsem primerne, a tokrat povedano pač zelo verjetno ne drži.

Povedo še, da je etiketa igriva. Mladostna.
Ni. No ja, en likovni element morda, za silo. Celota ne. Nikakor. Zadeva ni prav pretirano privlačna, je neprepričljiva, in poleg tega tudi ni berljiva.

Pod črto: to ni to, kar naj bi bilo, še manj to, kar bi lahko bilo in ni tisto, kar trdijo da je. Četudi sami morda celo verjamejo. Skorajšnjih petdeset, šestdeset ali morda sto tisoč flaš letno bi po moje potrebovalo učinkovitejšo popotnico.

Neposcano

 
Nič nenavadnega, če dobro pomislim. Stari pač ne ve vsega. Če zelo dobro pomislim, pa vseeno nekoliko presenetljivo. In me to zbega približno toliko in tako, kot včeraj samolepna poštna znamka, ki ji po desetletjih drugačnega usposabljanja brezuspešno poskusim navlažiti zadnjico.

Me namreč pred dnevi doleti vprašanje, ki ga od izkušenega someljeja in degustatorja in člana raznih ocenjevalnih komisij in pisca in še česa res nisem pričakoval. Po čem bezgovem namreč naj bi dišali mnogi sovinjoni. Ne stari, ne po listju in ne po plodovih in ne lubju in ne po posušenih koreninah in ne po lesu, namočenem v šnopc. Ja, je bil odgovor, po cvetju, ki ga ravno vrtiš med prsti in ja, to kar imaš v roki je ta bezeg, črni bezeg (Sambucus nigra L.) in ne stari, ne gre za španski bezeg (Syringa vulgaris L.) in pazi stari, španski bezeg sploh ni bezeg. Niti približno.
 

Se tip včeraj pred hišo pretegne in se obilno poščije v grm, olajšano otrese tiča in me vljudno pozdravi. Vonje nekaterih sovinjonov sicer opisujejo kot vonj po mačjem urinu (pipì di gatto), jutranjega vonja po sveži ljudski scalini pa resni viri v tej zvezi še ne omenjajo. Zato dva ali tri bezgova socvetja za fotkanje raje odlomim drugje. Kasneje. Prinešeno sveže cvetje nam lepo odišavi studio, do fotkanja pa ne zdrži v primernem stanju in grem danes po kosilu po nekaj novih dišečih, neposcanih primerkov za tale zapis, na koncu pa izberem utrinek z nedeljskega kolesarjanja. 180 mm, F/5, 1/250 sekunde.

Uroš

 
Za naše potrebe in še več poškljocal večino tam že lani. Poleti. In jeseni. Včeraj le še nekaj nujne aktualizacije. Stanko. Več Uroša kot prej. In nekaj kar tako. Ker se vedno lahko najde kak nov pogled.

Uroš. 20 mm, F/8, 1/4 sekunde, 500 ASA.

 
 

Pogled od zunaj. 24 mm, F/10, 1/40 sekunde, 800 ASA.

Petek. Trinajsti.

 
Petek, trinajsti. Trinajsti Nepozaben kulinarični večer revije Vino, devetindvajseti, če štejemo še naše vinske Nepozabne večere. Edini še vedno beležim udeležbo na vseh. Službeno. Tokrat Bled. Hotel Triglav. Bilo je, kot mora biti, spodaj nekaj utrinkov, razpisati se ima Jože. Kmalu. Je obljubil.
 

Dobrodošlica. Potem nekaj zgodovine in na vlakec do jezera. 28 mm, F/13, 1/60 sekunde, 800 ASA.

 

Žganci in sladoledasto kislo mleko. Popotnica za vožnjo s pletno. 28 mm, F/13, 1/20 sekunde (gibanje ni zamrznjeno), 800 ASA.

 

Plovba. Naše plovilo tu še vodilni poziciji. Na cilju kot zadnji pristanemo na solidnem drugem mestu. 28 mm, F/10, 1/125 sekunde, 1600 ASA.

 

Krepčilna goveja župca na vrtu med vzponom do hotela. 20 mm, F/10, 1/60 sekunde, 1600 ASA, fleš z odbojem od lesene stene.

 

Vinček iz lastnikove kleti. Po župci. Dvojni magnum. 1988. Kar je bil pravilen odgovor na eno od kasneje zastavljenih nagradnih vprašanj. 105 mm, F/8, 1/125 sekunde, 400 ASA, fleš z odbojem od stropa.

 

Akcija v kuhinji. 20 mm, F/11, 1/25 sekunde, 1600 ASA, 2 fleša. Lučkar bodoči očka Luka, bodoča mamica Martina medtem za mizo pridno čaka na rezultat ovekovečene akcije kuharske ekipe.

 

Eden od rezultatov dela kuharske ekipe. 105 mm, F/9, 1/60 sekunde, 200 ASA, 2 fleša.

Obdelano

 
Med današnjo pošto oblazinjena kuverta. Po naslovniku je jasno: fotke za revijo. Odpremo. Tokrat so nam fotke že obdelali. Poštarji. Temeljito. Zelo temeljito. Tole ni slučaj. Za to se je moral nekdo potruditi. Zelo potruditi. Hvala. Rezultat poštne obdelave pa sem dokumentiral v vednost vsem, ki jim varnostno kopiranje pomeni preveliko zapravljanje časa. In denarja.
 

Obdelano.

Šestindvajseti

 
Šele zvečer uspem včeraj skočiti na Zemono na Okuse Vipavske, pa še to v glavnem zato, da tam poberem Barbi, več mi letos ni zneslo, ne včeraj in ne v nedeljo in ker očitno ne bo časa poskušati, ne položim niti kavcije za kozarec. Pa me ustavi Ivo in pove, da ima na svoji flaši zdaj šestindvajseto ime za moj seznam, pogledam, bivšemu tokaju je v tem primeru ime Frlanov, očitno seznam res še vedno raste. Seveda potem – kar iz Ivotovega kozarca – Frlanova poskusim, nakar mi Franc posodi svoj glaž in ga grem zamenjat za čistega in potem vseeno na hitro poskusim malenkost več, kot sem sprva nameraval.

Aktualni seznam: Adijo tokaj!

Prazna flaša: PRA-VinO, šipon 2004, ledeno vino

 
Eno najboljših naših sladkih vin. Nedvomno. Tako dober, da sem ga na Kogu kupil par flaš še preden je v Londonu na Decanterjevem ocenjevanju leta 2007 prislužil kleti drugega od treh zaporednih regionalnih šampionov za sladka vina in mu je potem seveda zrasla cena.

A morda do tega nakupa ne bi prišlo, če ne bi bilo pred njim onega prvega šampiona, ko s podelitve v Londonu nismo za revijo dobili nobene dovolj spodobne fotke in sem potem za opremo članka v reviji Vino predlagal, dobil, poslikal in objavil nagrajeno flašo in je potem zazvonil telefon in je na drugi strani Slavko vprašal, če bi mu poslikal še vsa ostala vina. Oprema steklenice z obilo zlate folije na črni podlagi je menda, tako je rekel, dala vetra precej fotografom – rezultati so bili bolj ali manj klavrni. No, nikakršni. Tiste flaše sem potem poslikal, zlato na črnem nam ne dela težav, bolj mi je zajebano zlato na svetlem, a to zdaj ni zelo pomembno, čeprav je Stanko na fotkanje poslal tudi flaše s takimi etiketami. Sem pa potem še kdaj skočil na Kog. Ne samo zaradi vsega tega, malo pa tudi zaradi tega.
 


 
Tole flašo odprli po kosilu za nedavni rojstni dan najmlajšega mladiča, čep je lepo dišal, moooočna barva, oljnato stekanje v kozarec, intenzivne vonjave, poln okus – suhe fige, suhe marelice in take stvari. Grozdje pobrano konec januarja 2005. Z vsakega trsa le za dober deciliter natančnega vina, kot se pričakuje od odličnega ledenjaka – vse je lepo zloženo v uživaško popolnost. Nič nikjer ne manjka, ničesar ni preveč. In, eh, kaj, prazna flaša, seveda.

Kruha in iger!

 
Bil je včeraj krasen dan. Dovolj časa, da jo lahko mahnem s kolesom proti Predmeji in mi pod ritjo prvič odsluži nova cesta, ki so jo speljali nad tistim plazom, ki je lani odnesel proti dolini del dotedanje ceste. In tisti del novega dela ceste, ki še ni asfaltiran in je izjemno privlačen odsek za motoriste in voznike terencev, ki na njegovem začetku obvezno pospešijo vibrator svojo ritjo in poleg čim večjega hrupa veselo in uspešno dvigajo še obilo prahu. Da se vidi, da se sliši in da se ve da so – ko takole orgazmirajo na živcih in pljučih nič hudega želečih ostalih.

Sem se torej dopoldan lepo in obilno naužil povsem svežega prahu in hrupa in se popoldan odpravim še v studio in je že od daleč videti, da je to res en tak lep dan. Wajdušna je, kot jaz že dopoldan, uživala v oblaku gostega rjavega prahu in v hrupu motoristov, ki so tako rekoč pod oknom studia vsak na svojem vibratorju skušali predvsem preglasiti ozvočenje, ki je skušalo preglasiti njih, ki so skušali preglasiti ozvočenje, ki je skušalo preglasiti njih, ki so na vibratorjih orgazmirano kurili bencin, in so se res trrrrrrrrresle šipe in za kako naše delo kljub potrebi in kljub temu, da pridno plačujemo najemnino, res ni bilo pogojev. Aniti so zato, da ne bi slučajno preveč delala, hoteli celo zaračunati prehod do šihta, pa zna Anita človeka ali celo plačanega varnostnika tako grdo pogledati in ga tudi je tako pogledala, da so se mu za trenutek, kljub množici pozitivnih vsenavzočih vibracij ob resnosti situacije zmanjšale genitalije in je kljub naraščajočemu hrupu in prahu dosegel vsaj en orgazem manj kot ostali prisotni in jo je spustil do studia povsem brezplačno.

Bil je skratka krasen dan, bili smo na prisilnem počitku in sem zvečer doma, kamor neposreden dobrodejni učinek te čudovite prireditve ni segel, šel malo fotoaparat mučit in češnje rabutat. Vsem vpletenim, organizatorju in wajdovskim občinarjem pa – po nekaj takšnih, lanskih in letošnjih izkušnjah – iz vsega srca toplo priporočam, da si v osebni užitek in za bližnje sosede vsaj za en cel vikend privoščite vsak na svojem domačem vrtu nekaj zelo aktivnih motoristov z odrezanimi dušilci zvoka na nihovih vibratorjih. A na vodi čutim, da boste tudi naslednjo motoristično predstavo za vsa naša čutila dovolj daleč od svojih domov nesebično raje poklonili vsem nam.  
 

Tarča včerajšnjega večernega rabutanja. 105 mm, F/9, 1/40 sekunde, 640 ASA

Večer

 

Včeraj zvečer. V desni roki fotoaparat, v levi roki fleš. 105 mm, F/8, 1/4 sekunde, 800 ASA.

Trije pogledi

 
Sobota. Fotoaparat, en objektiv, odprta zaslonka, trije pogledi.
 

Sedim na tleh. Da sem dovolj nizko za želeno ozadje. Barbi bo doma vesela, ko vidi moje hlače.

Stojim. Ozadje je nekoliko drugačno.

Več neostrene okolice. Trta je v vinogradu.