Marijan Močivnik – Močko

 
Predprejšnji petek. Kosilo s sodelavci pri nas doma. Preden oni šokirajo Barbi z darilom za takrat skorajšnji, zdaj že pretekli rojstni dan, torej pred tem, ko klapa z rahlo prozornimi a ne povsem nemogočimi izgovori nekoliko predčasno vstane od mize in gre nazaj v Wajdušno na skrivaj spucat studio.

Dve od takratnih flaš odstopata. Okej, tudi premierna predstavitev Piane 2010 sodelavcem je več kot dostojna, a med praznimi flašami pač tega obširneje na razglašam, torej ostajamo v Argentini.

Ravno dovolj malo spijemo teh dveh takrat najbolj všečnih Argentincev, da lahko ob flaškah počasi uživam še cel dober teden. Brez težav bi seveda šlo tudi bolj na hitro, a me tokrat preprosto zanima, kwa dogaja. Priznam, jasno, ni treba težit, nekaj oksidacije je bilo na loncu seveda čutiti, a drugače vini ne padeta, ves čas se lepo pijeta. Imeti v restavraciji tole na kozarec? Po moje brez težav.
 

 
Gestos (izg. Hestos) je čisti malbec, krasen, pol ga prihaja s 700 metrov nad morjem (okoliš Barrancas), preostanek s 1100 metrov (okoliš Tupungato), kar v kleti pokažejo že kar na sprednji etiketi. Višina daje lepo svežino, strukturo, celota je zaokrožena, polna, zrela, mehka. Pitno zdaj, ni pa nobene nuje, če pivec trenutno ravno nima časa ali primerno prijetne družbe (kar se seveda ob konzumiranju toplo priporoča) in bi rad z odpiranjem počakal še mesec ali dva. Ali leto.

Tupungato je torej okoliš – na flaši črno-bela fotkica zasneženega vinograda s še bolj zasneženimi hribi za njim – Paisaje de Tupungato je pa tole vino od tam. Široko. Toplo. Bordojska zvrst (merlot, cabernet sauvignon) z malbecom. V bistvu bordojska klasika pred trtno ušjo, ko je tam malbec menda predstavljal kar pol vinogradov. Ko so uš obvladali, so se malbecu odrekli, v Argentini se je pa lepo znašel in tamkajšnji malbeci danes v svetu pomenijo več, kot oni iz francoskega Cahorsa, ki se sicer šteje za njegovo domovino. Tole vino pridela klet Finca Flichman le ob najboljših letnikih. Mehkoba, zreli tanini, brez lesenega pretiravanja. Kot Gestos pitno zdaj, prav rad pa bi tole poskusil še kdaj, čez leto, dve, tri … V prijetni družbi, se ve.

Odprli smo si tisti dan za konec še Dedicado 2006. Naj bi od cele palete vin kleti Finca Flichman ponudil največ. Odčepim, povoham čep. Čep. Povoham za vsak slučaj še vino. Nezgrešljivo čep. Začepim flašo. Jebat ga. Zato tu zdaj nič o njem. Je pa Andrés, šef argentinskih someljejev, kar poskočil, ko je videl fotko flaše Dedicada med našimi novostmi v zadnji reviji Vino. Pohvalil vino. Eh, ja, tokrat pač smola.

Zgornja vina pri nas: malbequia.si.

 
Andrés Rosberg, predsednik društva argentinskih someljejev, je na nedavnem obisku mednarodne didaktične komisije svetovnega someljejskega združenja ASI pri nas predstavljal severno in južno Ameriko. Za njegov prvi obisk pri nas so ga oborožili, mi pove, s sarkastičnim nasvetom: nikoli Slovencu kritizirati njegovo vino ali domačo salamo.

 
Češnje. Poznopopoldanska sedanjost pred desetimi dnevi. Danes že kar krepka preteklost.
 

 
 
Še vedno smo pri reviji Vino in najboljših sedmih rosejih. Nekaj deset prispelih vin sta Andreja in Andreja že pridno poadministrirali. Potem v petek pošljemo v boj s flašami ekipo našega studia. Običajno Primož ali Tjaša ali oba, tokrat še Anita. Vse skrbno prešlatajo, obrnejo vsako flašo, iščejo od vsakega prispelega vina najbolj primerno za fotkanje. Najmanj poškodovana etiketa. Najlepše nalepljena. Po možnosti ne čez šiv steklenice. Najbolj čista steklenica … Najbolj manekenski primerek. V studio z njimi. Preostale tri četrtine flaš potem nazaj v nadaljnjo obravnavo Andreji in Andreji. Da skompletirata vina za poznavalca. Dostava. Timing imata določen. Čakamo.
 

Izbiranje manekenskih flaš. 20 mm, F/9, 1/100 sekunde, dosvetlitev s flešem preko odboja od stropa.

 
Mene roseji, no ja, roséji, privlačijo. Pojmujem jih nekako tako, kot recimo penine. Ne vprašam se najprej iz česa so. Kvečjemu od kod so. Potem morajo dobro odigrati svojo trenutno vlogo. Zelo dobro. To pač brezpogojno pričakujem od njih. Potem vse ostalo. Raje imam suhe kot slajše, navdušuje me paleta njihovih barv. A to je moja osebna zgodba. Ne oporekam pravice do drugačnega mnenja. Lani smo odprli refoškov primerek iz hrvaške Istre, polsladek, bljak, spravili smo se s svojimi mnenji nad tisto osladnost in še preden smo vino, ki nam naj sploh ne bi sedlo, sklincali do konca, je bila flaša prazna. Jebat ga.

Do steklenice recimo češkega rdečega vina pred sabo sem vnaprej nekoliko skeptičen. Morda po krivici. A tako pač je. Priznam. Do roséja skoraj nikoli nimam vnaprejšnjega mnenja. Steklenica mi vedno vzbudi radovednost. Včasih seveda potem tudi razočaranje. Priznam. A tako pač je. Jebat ga.
Najbolj všečne roséje sem si doslej našel v Španiji. Kar me je presenetilo. Predvsem iz tistih kleti, kjer jim je rosé prvo, najbolj pomembno vino. Kjer je dobremu roséju podrejeno vse, kjer gre za resno odločitev, kjer rosé ni nekaj postranskega. Kar me ni presenetilo. Ne primerjam z najboljšimi na svetu, pa vseeno: v našem vinogradu se konec poletja že lepo vidi, katere vrste so namenjene za rosé in katere za merlot. Roséju Piana Barbi pridela drugačno grozdje kot merlotu. Poleg Špancev v spominu nekaj odličnih provansalskih primerkov. In posamezni presenetljiveži od vsepovsod drugod. Vključno s peninami. Pa seveda in na srečo vedno več naših roséjev. Precizni in običajno lahkotnejši primerki s štajerskega konca. Nekaj izrednih, pogosto krepkejših Primorcev. Oti je včeraj iz Metlike poklical, da je njegov rosé iz modrega pinota na koncu zaradi barve izpadel kot eno njegovih najboljših belih vin doslej. In sva se smejala. Čakam na flašo.
 

Roséji. Za eno od naslovnic revije Vino iz leta 2008.

 
Sedem najboljših roséjev na našem trgu zdaj iščemo za naslednjo številko revije Vino. Tisti, ki bi izbrana poznavalca radi seznanili s svojim roséjem, pridno pošiljajo ali dostavljajo Andreji v pisarno po štiri steklenice. Čas za dostavo se izteka. Mnenja obeh poznavalcem objavimo v številki, ki izide v začetku poletja. Po mnenju mnogih je to ravno pravi čas za ta vina. Meni je glede tega vseeno. Dober rosé mi sede od januarja do januarja.

 
 
Nič pretencioznega. Ravno zato. Ne namerava biti več kot je. Ni za šele čez deset let, ni trd, ni zelen, ni težek. Ni skoraj nič od tega, zaradi česar se težko priklonim večini naših cabernet sauvignonov. Je sorten, je mehek, je zrel in je piten. Pitju pa je menda vino med drugim včasih tudi namenjeno. Je rahlo pasito, ravno toliko, da ga naredi všečnega. Je tisto, zaradi česar bi morda celo lahko razumel modnost in modernost vin te sorte.
 

Na etiketi: "Vipavci pa so bili prebrisani in so vedeli, da ga Vrhpoljci radi pijejo. Tako so enkrat, ko so se ponovno kregali, Vrhpoljcem ponudili v zameno za sejem eno nafo vina. Vrhpoljci, tako kot ponavadi žejni, so ponudbo sprejeli in od takrat je sejemska pravica od Vipavcev, Vrhpoljce pa imenujejo nafarji."

 
Najprej sva se usklajevala, ponedeljki ali torki, takrat ima gostilno zaprto, mu za fotkanje ustrezajo, meni ponedeljki manj, ker je to pač začetek tedna in je pogosto štala in je bolje, če sem takrat v studiu, en bližnji torek torej in je bilo to potem konec marca, takoj po tistem, ko je Luka v soboto popoldan poklical, kako se pride do tja in sem ga usmeril in takoj preveril ali ima Andrej svojo Gordio sploh odprto in je imel in je Luka potem zjutraj poslal SMS, da so se imeli res lepo.
 

Gordia. Kolomban nad Ankaranom. Ambient. 24 mm, F/11, 1 sekunda, stojalo.

 
Z Barbi torej s fotoopremo po sestanku s Tomažem v Luciji tja gor nad Ankaran in najprej med trte, nisem prav dosti pričakoval, nič še ne odganja, še mrtva sezona, potem se je luč nebeška vseeno izkazala in je uspelo spodaj med žicami in trtami nekaj lepih prizorov in potem še na vrhnjo teraso, vmes počim Andreja na tla in dobim sceno z njim z morjem v ozadju, potem v klet in je fino, ker je ravno dobil sode in je kažin in scena obeta, celo nekaj spontanih nasmeškov se mi posreči ujeti med pokušanjem iz sodov in fotkanjem in Andrejevim oponašanjem tega ali onega akterja zadnjih dni in ves čas o vinih in članih in nečlanih in o zavisti in o tem, kako mu je možakar iz kleti Roxanich kot eden redkih premaganih prišel čestitat, ko je Andrej na letošnjih malvazijah med maceracijami potolkel vse ostale, in potem še gor v gostilno in par fotk ambienta in nekaj krožnikov in seveda vse to z Barbi tudi poliževa s krožnikov in zraven poskusimo nekaj Andrejevih vin, klasična penina iz macerirane malvazije me preseneti in sede krasno h krožnikom.
 

Andrej. 105 mm, F/6,3, 1/800 sekunde.

 
Se je tako iz jutranje nervoze izcimil en lep dan in v sredo potem presnemavam fotke in ena kartica zašteka in jo dam preverit Primožu in zašteka tudi njemu in jo dam potem v fotoaparat in ta trdi, da kartica sploh ni formatirana, jebenti, pa ja niso šli včerajšnji posnetki v maloro, pokličem Tomija in bo poskusil rešiti, kar se rešiti da in naslednji dan Vasja res prinese na DVDju vse posnetke, rešeno, in kljub vsakokratnemu formatiranju kartice pred novim fotkanjem se med rešenim materialom najde še en novembrski posnetek – toliko o varnosti brisanja podatkov – in potem pregledam te rešene slike, točno tiste iz kleti so, in še enkrat jebenti: na celi seriji, ki sem jo posvetil kažinu pred vhodom se vidi zraven še Barbi, kako drži roke kvišku in v vsaki roki en fleš in ker je zadaj temno, vse to reflektira v šajbi na vratih kot v špeglu in tega ni vnaprej videti, dokler fleši ne vžgejo, potem ko vžgejo, pač aparat to ovekoveči in Močko ni dovolj pozoren in opazi ženo na vseh teh slikah šele doma.
 

Kažin. 12 mm, F/10, 1/10 sekunde, 2 fleša.

 
Andrej sporoči, da je našel v kleti en fleš in da je zelo verjetno moj, seveda, morda ga prinese, sicer pa bodo sodi takole lepo razsejani po kleti še vsaj dva tedna in morda skočim po fleš sam in popravim oziroma ponovim, kar sem zajebal in tako včeraj po dopoldanskem kolesarjenju, drugem mojem letos, več kot pol leta po tistem, ko sem lani na biciklu hrbet zjebal, nazaj v Kolomban, na hitro še enkrat med sode, pazim na odseve, potem gor in v kozarce na terasi flaša njegovega sivega pinota, za katerega sem že napisal, da je totalno odbit, barva je cvičkova, nič bakrenasta, glicerolaste solze so krepke, nič cvičkaste, v ustih je pa to jasna maceracija. Izpraznimo flašo ob pravkar pečenem kruhu in Andrej je vesel, da je Anita v svoj članek za zadnjo revijo Vino dala kot primer tudi njegovo etiketo in nekajkrat je prebral Bjano, ki je pojasnil, zakaj ni šel na konferenco peničarjev in se mu zdi argumentacija krasna. Meni se pa tudi vsebinsko zdi ta številka ena od najboljših doslej, Leon sporoči, da jo je prebral v enem šusu, Anita pa mora zaradi priprave materialov za našo spletno stran (ja, res nastaja) pregledati vse revije in ugotovi, da je najlepši bil pa letnik 2009. Dvostranske fotke v reviji pač naredijo svoje. In terjajo svoje.