Na čakanje

 
Včeraj Piana 2010, sauvignon, rose in prvič uradno malvazija, v flaše. Rose na koncu, tako da sem zvečer še lahko pomagal na polnilno linijo zlagati prozorne prazne steklenice in potem na njenem drugem koncu ujeti nekaj posnetkov zlaganja polnih in začepljenih steklenic v paletnike. Kjer bodo vina počakala, da se umirijo in dobijo letošnje etikete. Z njihovo izvedbo pa se je v prihajajoči številki revije Vino že pohvalila tudi Ptujska tiskarna.
 

85 mm, F/8, 1/30 sekunde

Dve dokončni

 
Medtem je Šumenjakov Alter dočakal tudi svoje etiketiranje in je Primož za revijo lahko posnel sliko vina v polni opravi, etiketa pa je tako ali tako narejena za flašo, ne za kam drugam in se pač najbolje izraža prav tam, ne kje drugje, ne na traku ozirma na roli iz tiskarne, kot sem jo ovekovečil pred časom in kjer deluje nekoliko nebogljeno in neprepričljivo, Šturmova Belokranjska penina pa je tudi že dobila natisnjene etikete in ovratnice in potem prav tako za revijo Vino, takoj pa še za druge Otijeve potrebe, svojo pravo, spodobno sliko. Obe fotografiji pa je dobila v roke tudi Anita, ki končno pripravlja materiale za objavo na naši, že doooolgo nastajajoči spletni strani. Kaže, da zdaj enkrat pa menda res bo … Upam.
 

Plavac in najožja žlahta

 
Pomladno številko revije Vino smo oddali v tisk kmalu po uradnem začetku pomladi. Jože, ki se je medtem že nekoliko oddahnil od napornega dolgoletnega urednikovanja in spet sodeluje z več sape kot lani, je po pregledu številke po mejlu Andreji posebej pohvalil tokratno Anitino pisanje o vinskih etiketah, a Anita je bila takrat v Londonu in je bila tako lahko pohvaljena šele včeraj, ko je za našo ponedeljkovo delavnico v Šempasu u Otoka dotovorila še dve flaši vina, ki je doma v Dalmaciji crljenak, v Italiji primitivo, v Kaliforniji in še kje pa zinfandel in je izmed vseh izbrala White Zinfandel, kar je rose iz zina in imamo zdaj za slušatelje Jožetovega predavanja z degustacijo na voljo lepo paleto vin iz sort iz žlahte plavca malega. Posebej, ker je do Kozlovića končno iz Dalmacije prispel tudi paket z enim od boljših dobričičev, ki je kot sorta eden od staršev plavca malega, kot vino je pa že, še, ali na kratko samo je – precejšnja redkost.
 

Plavac mali. Dalmacija. Južna pobočja Hvara. Trgatev.

 
In sva včeraj zvečer z Barbi skočila ponj tja dol čez mejo in naj bi kar na hitro pobrala obe flaši, ki naj bi ju Antonela pustila pred kletjo, pa je bila ona potem tam in smo seveda probali nekaj njihovega, obvezno seveda tudi malvazijo, najprej 2009, potem se je prikazal še Gianfranco in sem si izprosil še malvazijo 2010 iz soda in ga je bilo zanimivo poslušati, ko je pogovor nanesel na bio in eko in po starem in naravno in še na marsikaj, česar se imamo za revijo tako ali tako še lotiti in zna biti zanimivo, vsaj toliko ali še bolj, kot ta naša ponedeljkova delavnica, za katero smo včeraj tudi pripravili obvestilo in ga je Andreja razposlala in sem ga seveda tudi že dobil po e-pošti, in za katero sva zadnje manjkajoče flaše plavca potem z Barbi pobrala nazaj grede v Kozini, kamor jih je Marko dostavil iz Zagreba. Da se nam ni bilo treba, kot nekoč prej, za šest vzorcev, prejetih iz bivše Juge po pošti, pri naši ljubi trenutni državi registrirati kot uvozniki vina.

Začetek pomladi

 
Prvi dan letošnje pomladi. Včeraj torej. Brez namena. Ker je neprijetno pihalo in nisem pešačil s šihta domov in sem bil zato tja po Tjašini zaslugi dostavljen prezgodaj za kuhanje večerje in sem šel do takrat mučit fotoaparat. Kar tako, nikomur v pretirano škodo. Upam.
  

 

Igra

 
Prejmem uradno povpraševanje od člana našega organizacijskega odbora. Odpošljem podvprašanje. Dobim odgovor. Odgovorim celotnemu organizacijskemu odboru.

… Včeraj je bilo razposlano povpraševanje za oblikovanje in izdelavo promocijskih gradiv … kot edini kriterij za izbiro izvajalca je eksplicitno določena najnižja ponujena cena. Proti izbranemu kriteriju načeloma nimam nič, je povsem legitimen in legalen in če je odbor tako odločil … Izbrani kriterij pa je žal tudi nasprotju s konceptom in pojmovanjem dela v našem studiu … primerna kakovost za primerno ceno. Tekmo za najnižjo ceno (ob večjem ali manjšem neupoštevanju kakovosti) prepuščamo tistim ponudnikom, ki jim tak način ustreza in ki se na trgu pač pozicionirajo na tak način. … ponudbe … ne bomo oddali in s tem seveda odstopamo od tovrstnega sodelovanja z vami …

Kot član odbora sem se namreč znašel v rahlo zoprni situaciji: vsako moje mnenje o tej zadevi, tudi zgolj načelno, ne glede na še tako trdno argumentacijo, lahko izpade kot napeljevanje vode na svoj mlin. Zato se kot izvajalec umaknem. Kljub temu, da na naše delo doslej ni bilo pripomb. Prej pohvale. Čas, ki smo ga doslej občasno namenjali temu projektu, bomo lahko porabili za kaj drugega. Že delamo na tem. Organizacijski odbor je verjetno razumel. Da sem jih zgolj obvestil. Brez dodatnega podtona ali skrtitega namigovanja. Ker bodo spremembe pač zahtevale svoje. Tudi od njih.

Član organizacijskega odbora, ki se je za precej diletantski razpis očitno odločil na svojo roko, se na moje obvestilo odboru ni odzval. Verjetno je svoje dosegel. Čeprav nas ni stisnil ob zid, kot je morda upal. Take igre namreč nimam veselja igrati. Niti časa. Niti volje. Nima učinka.

Dobuje

 
Tokrat je bilo za spremembo najprej besedilo. Vsaj v grobem. Tonijevo. Potem mi studijsko nad vina. Nad flaše. Nakar drugi dan tega šolskega leta zjutraj v Ozeljanu poberem Tjašo in mi gre v Brda pomagat s fleši. Cilj izleta sem si že ogledal, ko sva z Zoranom pred meseci fotkala za njegov oglas in težav z iskanjem ni pričakovati in jih res ni.

Lanska vinogradniška jesen je danes seveda še vedno zabeležena v spominu, dež, dež, dež in dež z nekaj vmesnega dežja, a nama se nasmehne simpatičen sončen dan in z Robijem najprej ogledno obhodimo vinograde pod hišo. Potem takoj s fotoaparatom po isti poti, da v zorečem grozdju, predvsem namensko za spletno stran, ujamem čim več zgodnje svetlobe. V klet kasneje, ob sodih in cisternah je namreč fotoaparatu precej vseeno, kako močno se sonce trudi tam zunaj. V degustacijski sobi v stari hiši potem kombiniram oboje – sonce in fleše, nakar se lučkar in fotograf brez velikega odpora pridruživa skupnemu kosilu, ki se seveda izteče v popoldansko pokušanje vina. Jasno. Odnesem iz Brd za vsak primer nekaj starih družinskih fotk, morda pridejo prav, trgatvi se pa posvetimo ob drugi priliki. Če bo vreme primerno. Seveda ni bilo in zasnujem spletišče zaenkrat brez tega.
 

Sivi pinot. 105 mm, F/5, 1/200 sekunde.

 
Potem Robi dvakrat ali trikrat pri nas, pa e-pošta in telefoni, pojasnjujem, sprašujem, vina splošno ali po konkretnih letnikih? Slednje. Torej podatki! Robi pošlje, dopolnjujem, dobivam in tehtam odgovore in odločitve, spet sprašujem, vključujem naknadno prispele materiale, urejam informacije, … V press kotiček tudi reprodukcije etiket? Predlagam da ja, Robi potrdi. Naj nam jih torej Izabela pripravi, njen izdelek so. Dobimo, vključim že prej v osnutek, tega Primožu, Primož potem to v kodo spletišča …
 

 
Predvčerajšnjim končujemo, izberem še nekaj predlogov naslovne fotke tretjega vsebinskega sklopa, najbolj sede nekaj generičnega, a vseeno njihovega, na drugih straneh še neuporabljenega, odločimo se za grozd, mislim da je na sliki chardonnay, prvi vsebinski sklop dopolnjuje kolaž fotografij, ki si jih je moč pogledati neodvisno od besedil pod njim, drugi sklop so pa vina. Flaše. Robi ob priliki vpraša, če smo katero že vendar odprli in probali, pa nismo. Dokler ni vse potrjeno ostanejo lepo tam kjer so, da jih lahko po potrebi takoj še vzamemo v roke. Kontaktni podatki ločeno in dovolj izpostavljeno, res me moti kadar moram nekje brez potrebe pretirano brskati za katero od ključnih informacij, s skico lokacije se bomo pa še malo pozabavali.

Po kosilu v studio z lansko poletno revijo Vino, letošnjim Vinskim vodičem, Tjašo in fotoaparatom, osvetlitev si postavim tako, da bo tudi v prihodnje možno kar najbolj enostavno, a vseeno primerno dodajati nove objave v rubrike tega sklopa: fleš v strop, zadaj bel zid, Tjaša v rokah Vodič in potem revijo in v ponovitvi še enkrat revijo. Pripravim Primožu še te sličice in PDF strani z najboljšimi sedmimi rebulami v omenjeni reviji Vino in Primož vse skupaj potem objavi v rubriki Drugi o nas.
 

 
Robiju še kratek SMS in nekaj več in bolj izčrpnih pojasnil in namigov po e-pošti. Bomo nekaj detajlov še dodelali, a prevajalci se lahko lotijo dela, pred sejmom v Veroni je lahko urejeno tudi to.

Ruknem aktualni www naslov po skajpu še Aniti v Ljubljano, pogleda. Recenzijsko mnenje je izčrpno: dobra je. Tako ali tako je namreč po potrebi komentirala že sproti, v bolj zgodnjih fazah nastajanja. Robi potem včeraj pokliče. Si je medtem v miru pogledal, za nekaj tehničnih detajlov mu dam na telefon Primoža, meni pa zaenkrat zadostuje, da je tudi Robi zadovoljen: čisto, jasno, umirjeno, intuitivno, pregledno. Kot je bila želja, namen.

Smrtna obsodba

 
Po našem udarniškem in udarnem etiketiranju se v soboto zvečer preselim še v domačo vas in starejšega mladiča prepričam, da za potrebe lokalnega časopisja ovekoveči dogajanje na 2. dobravski šalamijadi. Mladenič pristane, ko mu v ponudbo kot bonus vključim uporabo mojega fotoaparata. Dam nekaj vnaprejšnjih in potem ob spremljanju njegovega truda še nekaj naknadnih nasvetov. Povsem na začetku pa si po ogledu prizorišča dogajanja prisvojim možnost ovekovečenja spodnjega motiva, ki ga Luka pač ne more videti na enak način, kot jaz.
 

Komisarji med ocenjevanjem ene od osemnajstih prijavljenih in dostavljenih salam, oziroma šalamov. V preddverju medtem ogrevalna zabava sodelujočih in njihovih navijačev. Vino, čiki, pasulj, briškula, narodnjaki in vsa ostala nepogrešljivost. Po razglasitvi razsodbe komisije in podelitvi pokalov za pet najboljših izdelkov pa seveda veselje in žalost in neizrečene smrtne obsodbe prascev, ki se bodo za zmago potegovali na že napovedani Šalamijadi prihodnje leto. 20 mm, F/4,5, 1/40 sekunde.

Osemdeset

 
Anita je svoje mnenje o jubilejnem opremljanju vinskih steklenic z velikanskimi številkami, običajno deljivimi z deset, že izrazila na svojem blogu in ker se moj pogled na to početje ne loči prav bistveno od njenega (če sploh), in ker se je že pred tem z njenim predlogom etikete za tri vina ob obeležitvi osemdesetih let rotarijstva pri nas bolj ali manj prostovoljno strinjala večina članov kluba, je Debora nedavno, tokrat v priložnostni vlogi poštarja, mimogrede dostavila paket natisnjenih etiket, na katerih je predstavljeno zvezdno nebo tam in takrat, ko se je zgodba pred osmimi desetletji začela.

Ovratnic pravzaprav ne želim na teh steklenicah, a so kompromis med našim predlogom etiket in nevarnostjo njihovega skupinskega ustvarjanja in spreminjanja. Takoj po prevzemu sem jih zavrnil. Kliše za znak na njih so namreč Darjanu narobe izdelali. In se je Darjan potrudil in z novim klišejem hitro natisnil nove ovratnice. Katere sem takoj zavrnil. Ker so kliše za odtis znaka Darjanu spet narobe izdelali. In se je Darjan potrudil in ekspresno natisnil in poslal nove ovratnice. Tokrat potrdil.
 

Udarniška etiketirna linija. 20 mm, F/8, 1/25 sekunde. Dva fleša. Eden z odbojem od zidu za mano osvetljuje Primoža, drugi pomaga, da Teo, Slobo in Bojan niso pretemni.

 
In smo se, potem ko je Barbi z natančno 150 steklenic našega roseja Piana, ki s Primoževim modrim pinotom Sutor in Zmagotovo pinelo Guerila sestavlja v leseno škatlo spravljen komplet, mukoma postrgala trdovratne, lani skrbno nalepljene sprednje in zadnje etikete, včeraj potem pri Primožu v Podgriču zbrali za etiketiranje. In ga vključno z nameščanjem kapic ob podpori toplih klobas in še ne povsem odležane primerno hladne penine uspešno opravili. Potem, ko sva z Bojanom na roke previla v napačno smer navite etikete. In potem, ko sva z Bojanom še enkrat na roke previla prej napačno previte etikete. In potem, ko sta Slobo in Teo še zadnjič na roke previla napačno navite etikete. Preostane še zlaganje flaš v lesene zabojčke. In fotka za naš arhiv. Ko bo čas.

Alter

 
Je Srečko iz letnika 2008 zmaceriral chardonnay in renca in vino je dobilo ime Alter in naj bi seveda dobilo tudi etiketo. Nekaj drugačnosti, a v grobem se vsekakor navežemo na dosedanje etikete. Anita s svojo pripombo na prva razmišljanja povzroči odstrel tretjega ptiča, preostala dva sta zdaj lahko tudi večja. Oblika in format etikete omogočata, kar se mi mota po glavi, enega in drugega torej ne bomo menjali, pripravim skice, predebatiramo. Izrišem, razrežem in zlepim matrico, nekajkrat odtisnem tako pripravljeni ptičji par, Primož poskenira, sestavim v celoto.
 

Matrica

 
Sprejemljivo, Anita zamenja ime vina na skici etikete s pravim rokopisom in Darjanu ob njegovem obisku studia potrdim izbor papirja in zatežim s podrobnostmi glede izgleda, ker lahko plastenje predlaganih odtenkov izpade nekoliko drugače, kot imam v glavi. Ni pa vse skupaj tako zelo nepredvidljivo, da bi Srečka na vsak način obremenjeval še s stroški moje kontrole tiska v Radečah. In časa mi seveda tako ali tako zmanjkuje za marsikaj.
 

Anitino uničenje spodobne količine paus papirja. Iz množice izbereva dva najprimernejša primerka napisa Alter in enega od njiju na koncu uporabim na etiketi.

 
A načrtovana neprisotnost v tiskarni me vseeno grize in grize in nedavno popoldan Darjan iz Radeč sporoči, da zvečer tiskajo Alter in mi potem po tednih sekiranja nenadoma iz svoje notranjosti spomin izkoplje dejstvo, da imamo vendar tam blizu, tako rekoč preko mosta, že leeeeta stacionirano Deboro in občasno kolnemo ravno zato, ker je ona preveč tam in premalo tu. Poleg tega je Debora glede teženja tiskarjem tako ali tako še bolj pasja od mene in jo poskajpam in zatežim in težim in lepo prosim in tečnarim in se prilizujem za njeno kontrolo tega tiska in končno jo prepričam, da se žrtvuje za nas. Že jutri pokliče Darjana, zdaj res nima časa, ujel sem jo zadnjo minuto. Aaaaaaaaaaaaaa! Neeeeeeeeeeeeeee! Ne jutri. Nakar res takoj (domnevam da besno, ne vem) pokliče čez Savo in Darjan prestavi tisk na jutri dopoldan ko Debora potem zahteva in dobi od mene še skrajno natančna navodila glede odtenkov: naj njej etiketa izgleda OK in bo OK tudi meni. In je.
 

Etiketa. Odrezana z role. Še ne na flaši.

Štokviš

Polenovka. Štokviš. Počim mimogrede, ko Patricija pripravlja krožnik za fotografiranje. Svetlobno okno od zgoraj, bel papir spodaj, 85 mm, F/16, 1/125 sekunde, objektiv nagnjen, kar je ostrino popeljalo po celi dolžini tele posušene ribe.

Posušena polenovka. Štokviš. Počim včeraj mimogrede, ko Patricija za revijo Vino pripravlja za fotografiranje postno jed iz te pošasti. Svetlobno okno od zgoraj, bel papir spodaj, 85 mm, F/16, 1/125 sekunde, objektiv nagnjen (tilt) okoli vertikalne osi, kar je ostrino popeljalo v globino po celi dolžini ribe.