Nekaj

 
Petek zvečer, no ja, ura je okoli druge zjutraj, že torej sobota, afterparty, prosti program po uradnem zaključku Nepozabnega večera revije Vino pri Devetaku, vinarji nam postavljajo na mizo vina, ki se jih tako ali drugače dotakne ali jim zaželi dobrodošlico trenutni razgovor in Damijan v nekem trenutku naliva v kozarce svoj Nekaj. Nekaj prijetnega, kar pa med drugim, razen v kozarce, sodi tudi na tukajšnji seznam imen za bivši tokaj. Ga umestim po abecedi na trenutno 14. mesto. Vseh skupaj je pa z njim vred že četrt stotnije.
 

Damijan Podveršič in njegov Nekaj. 28 mm, F/10, 1/10 sekunde, fleš. Lučkar: Andreja.

Zdrava pamet

 
Pripravimo naročniku aplikacijo „v okviru bla bla bla bla bla in bla bla bla, in bla bla bla …“ in po navodilih umestimo na zadnjo stran še obvezno milijardo zahtevanih znakov in logotipov. Pač. Jebat ga. Ni ravno višek lepega, je pa od Evrope sofinancirano.

Dobi naročnik od pristojnega ministrstva potrditev ustreznosti. Z opazko, da mora biti prihodnjič logotip A manjši od logotipa B. Kar je že zdaj.

Se namreč zazrem v narejeno. Potem vase. Nakar izmerim logotip A. Za njim izmerim logotip B. Enako sta visoka. In B je dvakrat širši od A. B je torej v grobem dvakrat tolikšen kot A.

Po drugi strani pa: kam bi z vso to našo drago javno upravo, če bi res lahko kdorkoli kar sam, nepooblaščeno, brez državnega nadzora trdil, da je dve več kot ena. Tudi če slučajno res je.

Prazna flaša: Madirazza Plavac Mali Barique 2007

 
Po tole flašo se ne bi stegnil in zanjo odštel kolikor pač že. In nisem.

Etiketa. Nikakor premalo cenenega črnega glanca. Niti najmanj premalo. Z obveznimi dolgočasnimi zlatimi dodatki. Itak. Okrancljano s pretenciozno obliko. Blef. Popreproščeno, namesto preprosto. Z zlatim listom trte mi še mimogrede pove, da je vino iz grozdja. Uau. Se oproščam, res mi ne sede. Na tej ozki flaši pa še posebej ne. Res ne. Res.

Potem Barique. Brrrrr. Ne po domače napisano, recimo barik, niti po siceršnje: barrique, z dvema r.
Šlamparija, morda preprosto spodrsljaj. Recimo.

Dalje? Če nekdo na vino danes še vedno napiše  B A R I K, pač sklepam, da je, kot sem nekoč nekje že zapisal, uspel spraviti sod v vino, namesto obratno. Brrrrrr. Takrat sem tudi zapisal, da bi (naša) zakonodaja morala zahtevati (v opozorilo), ne pa zgolj dopuščati (v informacijo), da se na taka vina napiše barik. Ob tem tudi priznam, da sem pred desetletji taka vina oboževal. Lizanje parketa, sem potem sam pri sebi za nazaj označil tisto početje. In verjamem, da nekomu pač to prija tudi dandanes. In se to pač prodaja. Zakaj pa ne. A mene, če na etiketi piše barik, to danes na splošno res ne pritegne več. Nasprotno.

Zaradi marsičesa torej ta flaša ni prišla k hiši zaradi moje radovednosti ali navdušenja. A prišla je.
 

 
Plavac mali. Dalmacija, Pelješac. Morda grozdje z Dingača, morda s Postupa, morda od kod drugod. Ne vem. Pred odpiranjem nekaj sumničenja še zaradi zadaj zapisanih manj kot 13 odstotkov alkohola. Dingač je namreč poleti krušna peč. Preverjeno, Postup tudi ni ravno Arktika. Preverjeno. Kar sicer ni edini merodajen dejavnik ob dozorevanju grozdja, nekaj pa prispeva.

Radovednost naredi svoje, če ne bo, pač poklonim Barbi za v golaž. Odprem torej, povoham zamašek, okej, in si nastavim kozarec. Vino v začetku rahlo zaprto, a lepo. Primož pokima, Barbi pokima. Pijemo. Gladko, sadno, prej rahlo marmeladasto kot ne, a meni še v mejah prijetnega. Po dalmatinsko pogosto pretirano visoke hlapne kisline, obogatene s konjskim švicem tokrat tudi ne butajo iz kozarca, najavljenega barika sem se pa sploh neupravičeno bal. Je lepo ukročen. Sod je pravočasno opravil svoje. In se odpravil proč. Kamorkoli že.

Etiketa mi je pa zdaj, ko vino poznam, še bolj zoooooprna kot prej. Ne, ker mi o tem vinu ne pove nič, temveč ker mi v oči laže o njem. Presežek ne bo nikoli, ji pa do vsaj spodobnega stanja ne manjka tako zelo dosti …

Dvesto

 
Moj dvestoti zapis tukaj. Predvčerajšnje sprehajanje sončnih žarkov po žicah vinograda naše malvazije. Na fotoaparatu teleobjektiv. Odprta zaslonka. 
 

 

 

 

 

 

 

Spamček

 
Če je spemanje tega bloga v obliki zasipanja s komentarji objav predlani še skušalo pisca prijazno pogladiti po napuhu ali mu pihati na dušo z desetinami prijaznih komentarjev kot recimo Wonderful write-up! It’s great for a brand new blogger in particular myself (+ obvezna povezava na enega od ponudnikov pornografije ali česa podobno zanimivega in nujno potrebnega) in če so zadeve nekoliko kasneje svetovnodemokratično postale manj strogo anglocentrične z meni nekoliko manj razumljivimi, a verjetno nič manj prijaznimi komentarji kot je недурно : на всякий случай в закладки (+ obvezna povezava na enega od ponudnikov pornografije ali česa podobno zanimivega in nujno potrebnega), je v precej tipičen avtomatsko prestrežen in blokiran dandanašnji spemarski komentar katerega od mojih zapisov vloženega več dela in truda in rezultat na delovni tabli tega bloga, izgleda manj osebno, a bolj impresivno, oz. v enem od primerov natančno takole:
 

Prestreženi včerajšnji spam komentarček enega od prvih, predlanskih zapisov na tem blogu.

 

Panika

 
Pred leti se niso odločili za sodelovanje z nami, nikoli niso povedali zakaj, na ponudbo, poslano na njihovo željo po doooolgem pogovoru in pokušini njihovih vin sploh niso odgovorili, potem je njihov sosed Oti zgodil svojo, njim konkurenčno Metliško črnino in smo mu jo opremili za trgovske police, najprej literco, za njo buteljko, nakar še nekaj drugih vin v istem smislu in prejšnji teden za trenutno zaokrožitev serije še podobni ciljni skupini namenjeno penino.

Belokranjska penina. Simulacija. Vizualizacija. Nekaj fotkanja, nekaj fotošopa. Anita in Primož zložita to sliko na podlagi Anitine rešitve in mojih pripomb Otiju v lažjo predstavo in za nastajajočo spletno stran. Potem v tisk.

Nekje vmes klet iz začetka zapisa zagrabi panika zaradi naše uporabe belokranjske simbolike in zaradi posledičnega dogajanja na prodajnih policah. Zgodba je ležala vsem pred nosom a se do Anite za Otija nihče ni stegnil po njo in jo v tak namen resno uporabil in smo jo izmed nekaj naših razmišljanj izbrali za realizacijo in pripeljali do konca.

So začeli potem neizvirno zasledovati te naše etikete (niso prvi v taki akciji in to ni prva naša etiketa v tej vlogi) in nastala jim je likovno in komunikacijsko podhranjena neprepričljiva enolončnica. Šmorn. Nič. Etno vzorčki so tam pač samo zato da jih nima le sosed Oti, v bistvu iz gole zavisti, ne iz premišljenega razloga, in špilajo jim na etiketah prav zato ravno toliko ali še manj, kot vsa desetletja doslej, ko jih niso imeli. Ker niso niti pomislili nanje. Oblikovalec, kdorkoli je to bil, če sploh kdo, nalogi ali želji naročnika kot kaže ni bil kos, vinom tudi ne, naročnik pa precej verjetno tudi ni bil dorasel temu, da na bi svaštaril in želel ohraniti na etiketi vse od prej in dodati še tisto, kar mu je všeč nekje drugje.

Takega razmišljanja se sicer preverjeno pogosto posluži marsikateri vinar, ko se odloča za preoblikovanje, posodobitev svojih etiket. Preverjeno. Pa ne le vinar.

Si potem vzamemo čas zanj, premislimo, povemo svoje, argumentiramo, pokažemo na primerih, razložimo. Najbolj neomajne primerke prijazno naslovimo nazaj k dosedanjim oblikovalcem in v kolenu čutim, da bi to na koncu tako ali tako rešili tudi v zgornjem primeru, če ne bi očitno oni že sami ugotovili, da nismo za skupaj. Ker očitno za želeni denar na etiketo zložimo premalo. Drugi za manj denarja tja dajo več, če je treba tudi vse: vse, kar je že tam in nekaj od tega, kar imajo drugi in na željo naročnika za dobro mero še kaj tretjega.

Brezplačno

 
Me kontaktira ene od tukajšnjih revij. Za nekaj slik. Večino omenjenih vinarjev imam kar lepo ovekovečenih. Eni od njih so naše stranke in stroškovni vidik urejam z njimi, drugi niso in se je potrebno dogovoriti. S honoriranjem fotografij se naši mediji namreč ne ukvarjajo več prav pretirano. Fotke, ki jih smejo objaviti brezplačno, so jim zaradi tega tehnično, vsebinsko in likovno običajno hitro povsem ustrezne, če je treba odpreti denarnico, so jim iste slike takoj precej manj zanimive in manj primerne, pogosto pa kar povsem neprimerne za objavo.

Pomejla in pokliče torej v zvezi s tem Barbi v Brda. Simona pove, da vpletene revije ne pozna in je ta objava oziroma vsebinska in slikovna omemba njihovega vinarjenja v njej pretirano ne zanima (moti pa načeloma seveda tudi ne, dokler s tem nima stroškov), predpredlani posnete slike pa itak pride Aleks kmalu takrat ali najkasneje predlani enkrat pogledat k nam in izbrat in se takrat dogovoriva za odkup, pa se potem do danes ne prikaže in ker takrat posnetega zdaj ne potrebujejo več, lahko na diskovju spet pridobim nekaj praznih gigabajtov. Kar je v vsej zgodbi v bistvu še najlepše, nauk zame pa je v njej seveda nekje drugje.

Mrk

 
Nekaj mesecev je tehnologija zdaj služila namenu ali pa nam vsaj svojih težav vsaj ni pretirano jasno kazala, danes pa se je menda sesul, mrknil, eden od tisočev strežnikov v svetovnem omrežju. In morda ne bi tega niti opazili, če naj ne bi prav ta isti strežnik stregel potrebam našega pošiljanja in sprejemanja e-pošte. Ki je danes ali vsaj zdaj torej ne prejemamo. In ne pošiljamo. Nekaterim na žalost, komu pa zanesljivo tudi v olajšanje.

Primož medtem urgiral. Čakamo.

Isti strežnik naj bi med drugim s podatki tudi stregel onim redkim radovednežem, ki jih kdovezakaj še zanima trenutno stanje naše spletne strani. Pa tudi tega dela trenutno strežnik, ki očitno to trenutno ni, ne opravlja, in si na našem www naslovu ni moč ogledati, da si kovačeva kobila pri gospodarju še vedno ni uspela izprositi spodobnih podkev.

In trenutno tudi ni možno s FTP strežnika pobirati tam odloženih strankam namenjenih večjih datotek. Kar danes ni strašno bistveno, ker so verjetno vsi dotični vse potrebno od tam že prej zdaunloudali. Verjetno. Upam.

Svet se seveda zaradi tega današnjega mrknjenja strežnika verjetno ne bo vrtel bistveno počasneje in tudi v studiu lahko še zdržimo dan ali dva v tem našem nekoliko omejenem dostopu do sveta in enako omejenem dostopu sveta do nas. Brez večjih posledic. In brez ponovnega resnejšega prilagajanja tehnološkim razmeram iz prejšnjega tisočletja. Po drugi strani je pa tudi že jasno, da sem se v zadnjih letih uspešno skoraj povsem odvadil tlačenja osnutkov v še obstoječi faks (ki me je takrat, zdaj že nekoč davno, koštal okroglih tavžent mark) in upanja, da si bo naročnik uspel predstavljati, kaj sem mu skiciral. In skoraj popolnoma brez muk zdržim brez 65.000 kilometrov, takrat letno prevoženih ob ostalem rednem delu, ko je sprintan in zlepljen osnutek v moji spremljavi recimo potoval k naročniku v Maribor tri do štiri ure in potem, podpisan ali pa tudi ne, še toliko časa nazaj, vse tudi še v upanju, da nam vendar dogradijo obljubljani avtocestni križ. Katerega pa danes recimo niti ne smem uporabljati, ker mi Barbi še ni kupila vinjete. Mrk.

Letnik 2011

 
Piana, malvazija 2011. Včeraj. Tik pred sončnim zahodom.  

180 mm, F/5 (odprta zaslonka za komaj kaj globinske ostrine), 1/1000 sekunde.