Marijan Močivnik – Močko

 
Pred slabim mesecem mi Lazar stisne flašo v roko in obvezno morava z Barbi spoznati gospo Giovanello, ki vsebujočega poletnega osvežilca prideluje, in mu morava potem, ko se oglasi pri nas povedat, kaj se nama zdi. Nisva torej čakala do poleti, Lazar se lahko prikaže že prej, včeraj izvlečem čep in vsebina je imela pri večerji kratek rok trajanja.
 

 
Če se vljudno izrazim, me etiketa me v najboljšem primeru pusti ravnodušnega. Nobene asociacije ne da od sebe, zakaj je na etiketi napisano Anno 1º ne vem, besedo Anno razumem, pomena na flaši pa ne, okej, nekaj domnevam a domnevati ne pomeni vedeti, v kakšni žlahti sta si Romito in Castello di Luzano tudi ni jasno, nekaj meni kar pomembnih indicev je – kdo bi vedel zakaj – razmetanih po vogalih. Frizzante recimo. Pomeni, da je vino dvanajstih odstotkov alkohola rahlo peneče, med enim in poltretjim barom pritiska mehurčkov naj bi to zneslo. Dovolj, da vsebina že zahteva in tudi dobi nekoliko širši plutovinast čep, ki se v vratu steklenice tesneje počuti, ne pa še toliko, da bi že bil potreben šampanjski zamašek z mrežico in je torej tudi odpiranje flaše še klasično, z odpiračem. Pod sorto se, resnici na ljubo, pojavi izobraženi večini pivcev jasno razumljiv VFQPRD in uradno pove da je vino takšno, kot smo pripadniki manj izobražene manjšine smeli prebrati v levem zgornjem kotu etikete. Frizante, torej. Vini Frizzanti di Qualità Prodotti in Regioni Determinate.

Odprem torej tole frizzante napovedano zadevo in je frizante. Rahlo peneče. Slightly sparkling. Žgečka po jeziku in usmeri spomine na Portugalsko. Vinho Verde. Ki je, mimogrede, tudi največji Portugalski DOC. Omenjeni klasični zeleni Portugalec je kljub domovanju, precej južnejšemu od gričev okoli italijanske Picenze, šibkejši - z alkoholi nekje blizu našemu cvičku. Najdejo se zadnje čase tudi krepkejši primerki, a me ne prepričajo. Tale Giovanellin frizantino pa kljub večji krepkosti sede. Poleti bi me verjetno motilo nekaj ostanka ali dodatka cukra, včeraj ne. Brskam za dodatnimi informacijami, pa nič o tem, spletna stran vinarije je mrtva, oflajn, crknjena in zgolj iz oznak DOC in že omenjenega VFQPRD ki naj bi govorile o določeni kakovosti sklepam, da je CO2 v vinu iz vrenja, ne iz dodajanja.

Vsekakor nikakor veliko vino. Niti od daleč. A pitno, prijetno, natančno pridelano. Paseš možgane in pijuckaš, dokler ga ne zmanjka. Potem se odločiš, da ob prvi priliki skočiš do Picenze. Že zakaj.

 
Odpira slovenska firma kmalu svojo fabriko nekje na Kitajskem in bodo seveda ob svečanem odprtju povabljenim stočili tudi nekaj vina in nas vprašajo za mnenje. Glede primernega izbora.

Ziher je ziher, preden dokončno predlagamo, pomejla Barbi tja na oddaljeni vzhod še Eda. Odgovor je takojšen, preprost, nedvoumen. Prizemljujoč. In, če z lune pogledamo na naše vinorodne hektarje, niti ne presenetljiv: v poštev prideta dobra Šampanja in dober Bordo. In, ne ali.

Lahko menda potem ob tem še kaj, a verjetno ne bo prave potrebe.

 
Se ga najde. V vseh treh naših vinorodnih deželah. Po številu trt ga pri nas tudi prva dva zasledovalca, refoška in chardonnay skupaj, ne dosežeta. In vendar se zdi, kot da je z njim vse narobe.

Laški rizling namreč sploh ni rizling. Rizling je pač renski in samo renski. Tudi karkoli laškega ne bi bilo treba da je, čeprav je namigovanje na njegovo romanskost kar pogosto. Izvor sorte ni znan. Ker pa že je laški, bi lahko zaradi mene bil tudi samo laški. Brez rizlinga. Samo po sebi mu to verjetno ne bi pomagalo k povrnitvi ugleda, ki mu ga je, ne le njemu, odnesla povojna polpreteklost našega vinogradništva. In vinarstva.

Sorta pač lahko daje dobro, od odličnih suhih vin do fantastičnih predikatov, tudi najvišjih. Daje pa lahko namesto tega tudi mnogo. In se je času primerno šlo na mnogo. Danes se potem vino skoraj ne proda, če se mu reče laški rizling. In ga utapljajo v zvrsteh, prodajajo odprtega, v Krški kleti so lani vrhunskega zapakirali v literce.
 

Laški rizling. Dolenjska. Tale bo za malo flaško ...

 
A če so se svoje polpreteklosti že lahko rešile dobre malvazije, rebule in šiponi in če bolje kaže merlotu, ni nobenega razloga, da se vinarji in pivci kar počez odpovemo laškemu. Vedno več flaš je vrednih pozornosti. Tudi zato zdaj za naslednjo številko revije Vino iščemo najboljše med njimi. Ker so res vredni pozornosti.

Paketi s po štirimi steklenicami medtem prihajajo na Revijo Vino, izbrana poznavalca pa v nizkem štartu čakata, da se spoznata z njimi. In povesta svoje mnenje.

 
Prav mi je, lahko bi bil tiho, ne pa da vprašam Anito za mnenje in potem ona ne leze v rit, temveč zateži, da nekaj manjka in jebiga, ker sem pač vprašal in ker nekaj manjka, se med tekom domov vržem v premetavanje misli, nakar z idejo glede primernega motiva s fotoaparatom v studio.

85 mm, F/5, 1/80 sekunde, vodilna luč studijskega fleša, namizno ogledalce, gladka črna podlaga, ostrina z nagibanjem objektiva usmerjena po zamašku. Posnetek na spletnih straneh ni bil uporabljen.

Miran si na našem strežniku ogleda rezultat in ima eno manjšo pripombo, jo prenesem Primožu in Tjaša to uredi in potem Primož vse skupaj aplouda na izbrani ftp in s tem nadomestimo dosedanjo začasno spletno stran (under construction), s katero pa še posebej ni šlo vse gladko, ker je Miranu nekdo pred nosom spizdil domeno in dokler je ni dobil nazaj v uporabo mu do takrat narejenega nismo imeli kje objaviti. Bjana pika si zdaj deluje.
 

www.bjana.si

 
Manjka zdaj še slika za Bjano Brut Zero, sporočim Miranu, da nam flašo dostavi v fotkanje, zanima me seveda med vrsticami tudi penina v flaši, a sporoči, da ja tudi sam že dolgo ni videl. Ali pil. Ok, bo ko bo. Se pa vmes lotimo prevodov. In pojmovnik peničarskega izrazoslovja bi se dalo lepo dopolniti.

 
Mi Sašo navrže za obstoječi seznam še eno ime za naš bivši tokaj. Hvala. Umeščam Dolan na trenutno tretjo pozicijo. Skupaj jih je zdaj dva ducata. Različnih.

Se pa začenja menda nekaj premikati v krajšanje našega seznama. Morda, morda, morda malce tudi zaradi tega našega tukajšnjega početja. Recimo.

Danes. 50 mm, F/2,0, 1/400 sekunde.

 
Leto delovno uradno začnemo prihodnji teden.
Ekipa bo torej še cel teden lepo doma, grem danes vseeno v studio poštimat par malenkosti. 

Gre z mano še Barbi.

V studiu Primož.

Vključim strežnik, vstopi Anita …

V pisarni Revije Vino Andreja.

Le Tjaša verjetno nekje globoko osamljena trpi in čaka, da mine še ta teden. In niti ne pomisli, kako lepo ji bi že lahko bilo. Recimo .