Prazna flaša: Belje, merlot 2008

 
Baranja. Hrvaški del Panonske nižine med Donavo in Dravo. Pokrajina je že stoletja cepljena na vino tudi z imenom, ki naj bi po Madžarsko (Bor anya) pomenilo vinska mati. Mati vina.

Flaša težka, čokata. Doflikani dve letošnji Decanterjevi nalepkici. Zlata in Regional Trophy. Rahel doprinos včerajšnji odločitvi, da odprem, priznam. Ne pa tudi že razlog za ta zapis.

Topel, krepek (14,6 %!), a še vedno dovolj saden merlot. Žameten, zreli, mehki tanini, robidnice, brusnice, odtenek pasita, les dovolj diskreten, lepo vkomponiran. Vinu napovedujejo še lepo prihodnost, a se nekoliko bolj nagibam k mnenju o njegovemu vrhuncu enkrat okoli včerajšnjega kosila. Z veseljem ponovim.
 

Nočno

 
Včeraj delovno do večera in sem se šele potem, ko sva z Urošem na koncu odprla in spila pol flaše roseja Piana 2009, lahko šel v sneg igrat.

Barbi je šla v Vrhpolje pobožat Piano letnik 2010 in sem se ji pridružil, precej vseeno mi je, kje se postavim pod naletavajočo belino, in me potem nekaj časa v kleti ni potrebovala in sem lahko zunaj škljocal. Avto, dolge luči, visoka občutljivost. Škljoci iz roke. Za tole tilt. Ravnina ostrine nagnjena in sem lahko lovil snežinke po globini. 85 mm, F/3,2, 1/160 sekunde.

50 mm, F/4, 1/60 sek. Kleče v snegu. Temu objektivu, normalki, sem se tokrat sicer izogibal, ker nima protisončne zaslonke. Ta bi snežinkam vsaj za silo preprečevala dostop do sprednje leče objektiva. A tu ni šlo drugače. Sem bil pa očitno dovolj hiter in je uspelo.

85 mm, F/2,8, 1/40 sekunde

Na poti domov. Postanek, ker je brisalec zamrzoval in je bilo treba ukrepati. Počim mimogrede še tole. Barbi domneva, da je brisalec zamrznil zato, da sem ustavil in lahko počil tole. 24 mm, F/8, 1/30 sekunde.

Na koncu še doma, z okna. Po tem posnetku se po mojih navodilih starejši mladič zapelje po klancu, jaz škljocnem, on pri obračanju obtiči in grem potem spravit avto domov. Če ne gre nazaj, bo pa morda šlo naprej. Je šlo. Načrtovani posnetek z našim avtom ni uspel, napačne nastavitve, prekratek osvetlitveni čas, ponavljali ga pa potem nismo več. Tale: 105 mm, F/6,3, 1/2 sekunde.

Kalkulacija

 
Država je bila tokrat zelo hitra. Zelo. Že v petek je namreč v podobi policije povabila Barbi k podpisu izjave, da četrtkovega vlomilca, no, vlomilcev (prvi je vlomil in drugemu od znotraj odprl okno), ni treba več preganjati. Primer, ki ga ni (več), pač ne more biti nerešen. In ne kvari statistike. Domnevam. Pa še za nazaj se zaradi take izjave ni treba sekirat in lopova s tokrat zbranimi dokazi obremenjevat, če se kdaj kasneje nekje tozadevno slučajno spotaknejo ob njega. Ko mora pri svojem nočnem delu recimo nič hudega slutečemu domačinu v samoobrambi s polenom razčesniti lobanjo. V našem primeru so polena iz kurilnice na srečo ostala nedotaknjena. Na strateških pozicijah, kamor si jih je za vsak slučaj pripravil.

Barbi je pred uniformiranim organom pregona nepreračunljivo dobila popizditis in izjave zlobno ni podpisala in našemu obiskovalcu zdaj ni avtomatsko vse oproščeno in bo moral primer verjetno kar lepo zastarati sam od sebe in s pomočjo države. Je pa moja draga ob tej priliki afektirano napovedala, da bo prihodnjič lopova raje sama fino in krepko s polenom po buči. In so jo poučili, da lahko v tem primeru pričakuje, da nepovabljeni obiskovalec izterja svojo pravico po sodni poti. Jo torej lahko uspešno toži. Nepridiprava je namreč potrebno, če se ga slučajno zasači pri delu, he, he he … he, he he … he, he, he …, mirno pridržati do prihoda policije! Bi gospod, medtem ko čakava, eno kavico? Vas zebe? Ja? Čajček?

Dan kasneje berem v Sobotni prilogi Dela, da je kriminal stvar racionalne presoje ljudi, ali se jim kriminalna dejavnost „pod črto“ splača ali ne. Odločitev o spoštovanju zakonov je menda odvisna od primerjave pričakovanih koristi in stroškov. Slednjih, v obliki iskanja in prijetja storilca ter posledičnih kazenskih sankcij, realno očitno ni pričakovati. In računica je jasna.

Seveda tudi ne gre, da bi vsakdo vzel pravico v svoje roke. Za to imamo pravno državo. A v omenjenem članku se je zapisalo tudi nekaj besed o njeni klinični smrti. Vzrok verjetno neznan, sumim na samomor.

Zunaj se temni. Eno kavico? Potem pa veselo na delo!

C. S. I.

 
Spal dobre tri ure. Jutranjega bujenja si nikakor nisem zamislil tako zgodaj in nikakor v podobi sicer napovedanega obiska policijskega tehnika s folijami, fotoaparatom, merilci in podobno tehniko, ki jo na televiziji že precej dobro obvlada tudi Horatio Caine z ekipo. A sem se na tehnikovo nenapovedano željo zadovoljno spopadel z  izzivom. In mu z velikim veseljem, pro bono, brezplačno, povsem skoncentriran na uspeh misije, uporabivši vse znanje in izkušnje in najnovejši fotoaparat z normalko, z lučkarjem s flešem na kablu, na lastne stroške zelo zelo zelo skrbno, zelo zelo zelo premišljeno in z zelo zelo zelo slabimi željami za storilca, uspešno ovekovečil razmeroma slabo vidne sledove nepovabljenega nočnega obiskovalca, ki se je namenil pri nas poiskati nekaj denarja. Kar, mimogrede in recimo, meni običajno ne uspe. Ker ga seveda ni. Denarja namreč. Ga, kot je včeraj ocenil Stojan, ko je na fotkanje v studio pritovoril frišno linijo svojih vin in UP 2005, trenutno namreč ni. Nikjer.

Mojih prvih forenzičnih fotk v upanju na skorajšnji popolni uspeh kriminalistične preiskave in vsaj dvojno dosmrtno ječo kretena, ki je posvinjal naš hodnik, seveda ne objavljam.