Prazna flaša: Tikveš, R’kaciteli 2009
Sobota. Začetek septembra. Sedimo na vrtu pod kakiji, z Davidom smo uradni del že oddegustirali, Marko je tudi že prišel in s Hvara pritovoril celotno Zlatanovo vinsko kolekcijo na fotografiranje, začenjamo prosti program. Tešimo radovednosti, primerjamo, uživamo, nadgrajujemo, izzivamo. Nanese situacija in odprem tole. Ne pričakujemo ničesar. Težko bi. Ne poznamo. Radovednost. Različni a razmeroma skopi viri tudi ne obetajo, angleško govoreče občestvo je poučeno, da se ime izgovarja “rkah-tsee-tely”. Bela sorta, razširjena na vzhodu bivše Juge in v SZ, dovoljena v Dalmaciji, kot skoraj edina kakovost se ji pripisuje visoka kislina in torej klišejska primernost skoraj zgolj za mešanje v vina, ki jim tega primanjkuje. Špricerjev se ne omenja. Drugi viri spet navajajo njeno univerzalnost in pred Gorbačovovo sovjetsko totalno antialkoholno vojno naj bi bil r’kaciteli, absurdno, najbolj številčna sorta sorta vinske trte na svetu.
Odprem torej flašo, ki jo je Klemen prispeval v našo zbirko. Vzorec iz kleti. Sample. Ena redkih flaš čistega r’kacitelija. Potem so preostanek v Kavadarcih po francoskih navodilih skupažirali v bogvekaj. In, dragi moji, ja nekaj smo že poskusili ta večer, prej in potem, a tole je ostaaaaaalo v spominu. Ne zato, temveč navzlic temu. Rebulasta zadeva, sveža, ne krepka, a stoji. Prepričljiva v svoji diskretnosti, skladna, navidezno enostavna a bolj prepričljiva od marsikaterega vina bolj domačega ali bolj uveljavljenega imena in porekla. Kapo dol!
Najnovejši komentarji