Marijan Močivnik – Močko

 
Damjan, konec junija, mejl. Med drugim: “… Konec tega tedna skočimo za par dni v Provanso …”. Mu med drugim odpošljem prošnjo za flaško ali dve tamkajšnjega roséja. Dobrega. Po možnosti. In tipičnega. Po možnosti. Prinese, ne ve pa, ali bodo dobri in tipični, ker jih premalo pozna. Imam kak namig? Nimam. Predvsem radovednost. Damjan pa tako ali tako prideluje enega naših najboljših roséjev in si zaupam, da bo verjetno imel srečno roko pri izbiri.
 
Prinese potem v studio tri flaše, lahko izberem. Izberem. Vse tri.
 
Prvi rosé, ne spomnim se cene, račun sem nekam založil, predpostavljam da najcenejši med njimi, je precizno pridelan, povsem nezahteven, rahlo cukren. Drugi nekoliko resnejši, že prijetnejši, a še vedno ne blizu tistega, čemur bi namenil odpiranje denarnice. Tretji je že v hladilniku napeljeval misli na več pričakovanj. Flaša za penine, težka, pretežka. Odprem. Prvi požirek ne razočara, navduši pa tudi ne. Korekten, a nekako odsoten, nekomunikativen, sam zase v nekem drugem svetu. Potem se sprijazni z našo mizo in omizjem, kot da mu drugega ne preostane in začne počaaaasi osvaaaaaajati. Ves čas resnoben, a eleganten, piten, zaokrožen, nenasilen. Nikjer nič ne štrli. Vmes ga večerja rahlo odrine na stranski tir, krožnik je bil premočan zanj in naš stalni referenčni primerjalni rose na mizi se z Barbino kuhinjo bolj ujame, potem pa tale La Chapelle spet zaigra. Resen rosé za okoli 20 evrov, se mi zdi. Kar krepka cena, a lep.
 

Mimogrede, na kratko, na grobo, dobronamerno, nepokroviteljsko, zaradi pogostih tovrstnih vprašanj: rosé je vino, pridelano iz rdečega grozdja. Za zgornje vino je bilo to grozdje rdečih sort mourvèdre, syrah, cinsaut in grenache. V nekaj urah se iz kožic grozdnih jagod v mošt izluži manj, precej manj barvil in taninov kot pri pridelavi rdečih vin, kjer proces izluženja (s hkratnim alkoholnim vrenjem) traja do nekaj tednov.