Prazna flaša: Pol Roger Pure

 
Šampanjec. Neletniški. Vse tri šampanjske sorte: chardonnay, modi pinot in pinot meunier. Ključen razlikovalni podatek od ostalih Pol Rogerjev se na etiketi skriva spodaj desno. PURE. Šampanjec brez odpremnega likerja, torej brez dosladkanja. Brut nature. Čeprav bi pri takem vinu tisti brut lahko potegnil tudi na brutalno. Pa ni. Je britvica, skoraj britvica, natančen, prefinjen, mehurčki nežni, prijetni, zorilne note zmerne, potegne. Paradoksalno sem obakrat doslej te mehurčke dobil v kozarec bolj proti koncu vinskega dogajanja, v vlogi vina za presekat, nikoli kot aperitiv. Prvič vpraša Aleks pri koncu Nepozabnega vinskega večera, kaj zdaj. Eh, ja, presekamo. In dobimo takle Pure. Spijemo, jasno. Drugič sobota. Doma. Po beli in rdeči vertikali vinarja iz hrvaške Istre. Potegnil, pritegnil. Celo omizje. Brez izjeme.
 

Luka mi na internetu preveri trenutno ceno. Sprejemljiva. Po nabavi naslednje runde enega zanesljivo odprem tudi klasično: kot aperitiv.

 

Zima

 
Petek. Med počasnimi premiki od zastoja do zastoja se za volanom v petih urah in pol občasno poigram s fotoaparatom. Namesto da bi bral predlog članka, ki mi ga je Anita sprintala za na pot. Sem ga pa potem včeraj v drugačnih pogojih. Dober.
 

Izključeni brisalci. Nekaj sekund, da se nabere na šipi dovolj snežink in stopi v kapljice. Te potem na sliki iz svetlobnih virov izrišejo disperzijske kroge. Ostrina na tablico avtomobila pred mano. Škljoc. Upanje, da pred mano čakajoči neznani sotrpin tega ne bo vzel kot nedopusten poseg v zasebnost. 105 mm, F/11, 1/30 sekunde.

 
 

Šentilj. Zapornica. Dolge luči. 50 mm, F6,3, 1/100 sekunde. Izključeni bisalci. Vlak. Škljoc. Škljoc. Škljoc. Škljoc. Škljoc. Doma potem izbor najmanj neuspešnega posnetka.

 
 

105 mm, F/8, 1/3 sekunde. Ostalo približno tako, kot kot pri prvem posnetku. Razen morebitnega posega v zasebnost. Recimo, da tega tu ni.

Prazna flaša: Tikveš, R’kaciteli 2009

 
Sobota. Začetek septembra. Sedimo na vrtu pod kakiji, z Davidom smo uradni del že oddegustirali, Marko je tudi že prišel in s Hvara pritovoril celotno Zlatanovo vinsko kolekcijo na fotografiranje, začenjamo prosti program. Tešimo radovednosti, primerjamo, uživamo, nadgrajujemo, izzivamo. Nanese situacija in odprem tole. Ne pričakujemo ničesar. Težko bi. Ne poznamo. Radovednost. Različni a razmeroma skopi viri tudi ne obetajo, angleško govoreče občestvo je poučeno, da se ime izgovarja “rkah-tsee-tely”. Bela sorta, razširjena na vzhodu bivše Juge in v SZ, dovoljena v Dalmaciji, kot skoraj edina kakovost se ji pripisuje visoka kislina in torej klišejska primernost skoraj zgolj za mešanje v vina, ki jim tega primanjkuje. Špricerjev se ne omenja. Drugi viri spet navajajo njeno univerzalnost in pred Gorbačovovo sovjetsko totalno antialkoholno vojno naj bi bil r’kaciteli, absurdno, najbolj številčna sorta sorta vinske trte na svetu. 

Odprem torej flašo, ki jo je Klemen prispeval v našo zbirko. Vzorec iz kleti. Sample. Ena redkih flaš čistega r’kacitelija. Potem so preostanek v Kavadarcih po francoskih navodilih skupažirali v bogvekaj. In, dragi moji, ja nekaj smo že poskusili ta večer, prej in potem, a tole je ostaaaaaalo v spominu. Ne zato, temveč navzlic temu. Rebulasta zadeva, sveža, ne krepka, a stoji. Prepričljiva v svoji diskretnosti, skladna, navidezno enostavna a bolj prepričljiva od marsikaterega vina bolj domačega ali bolj uveljavljenega imena in porekla. Kapo dol!
 

Triindvajset

 
Kot kolateralni učinek obiska trinajstega slovenskega festivala vin potegnem iz svojega trenutno precej obljudenega kratkoročnega spomina tam opaženo meni še neznano ime za bivši tokaj in ga vpišem na moj seznam, potem me prešine in kot lani prečekiram še aktualni Vinski vodič in tam naletim na še en primerek. Zdaj jih imam triindvajset. Žalostno. Vedno bolj žalostno. Adijo tokaj.

Festival

 
Četrtek popoldan. Ljubljana. Slovenski vinski festival. Trinajsti. Dve uri časa, na hitro po razstavljavcih v hotelu Slon. Manj jih je kot lani, ne ugotavljam zakaj, bi pa verjetno moral organizator. Kljub njihovemu letošnjemu osipu jih moram precej izpustiti, kmalu moram biti v Celovcu. Manj je tudi obiskovalcev, ne ugotavljam zakaj, bi pa verjetno moral organizator. Pred odhodom se iz radovednosti potrudim in po dobrih tridesetih vzorcih napiham nič. Ničcelihničnič. Pljuval, jasno.

V petek potem Festival še enkrat. Union. Razstavljavcev manj kot lani, ne ugotavljam zakaj, bi pa verjetno moral organizator, manjka nekaj znanih imen, nekateri so prestopili med obiskovalce, a tudi njih je kljub temu manj kot lani, ne ugotavljam zakaj, bi pa verjetno moral organizator. Je pa precej radovedne mladine. Lepo. Z Barbi si Union razdeliva približno na pol in od moje polovice mi dobro polovico skoraj uspe približno obdelati, se pravi obiskati, poskusiti. Do Kulinarike, letos tretje, ne utegnem.
 

Uroš. Nagnjen objektiv (tilt). Ostrina usmerjena od steklenice preko obraza v ozadje. Izgleda bolj enostavno, kot je v resnici, ko gre za akcijo. Poleg tega lahko taki prijemi lahko precej zmedejo osvetlitveno avtomatiko fotoaparata. Zato naprej ročna meritev v nevtralni poziciji objektiva, potem pa fotkanje z ročno nastavljenimi prej izmerjenimi parametri. In po potrebi glede na izrisane histograme sprotni malenkostni popravki ekspozicije glede na osvetljenost trenutnega motiva. 24 mm, F/5,6, 1/15 sekunde, brez fleša.

Leon. Prizorišče dogajanja še dovolj neobljudeno, da sem lahko umaknil nekaj metrov in se motiva lotil iz roke z zmernim teleobjektivom, ki je posledično zbil perspektivo. 105 mm, F/6,3, 1/50 sekunde. Brez fleša.

Boštjan. In gospa Gilby. Iz gneče se je umaknila med dve stojnici in se mi lepo vključila v motiv. 24 mm, F/7,1, 1/20 sekunde. Brez fleša.

Janko. 24 mm, F/7,1, 1/20 sekunde. Brez fleša. Dovolj kratek osvetlitveni čas za posnetek iz roke in dovolj dolg, da je Janko zaradi gibanja primerno zabrisan.

Marija. Zaključeno za letos, na svidenje prihodnje leto. 24 mm, F/7,1, 1/15 sekunde. Brez fleša.

Prazna flaša: Pichler-Krutzler, Blaufränkisch Weinberg 2008

 
Modra frankinja, po naše. Na Gradiščanskem, kjer tole pridelano, med tamkajšnjimi Hrvati namesto Blaufränkisch tudi simpatično Frankofka.

Flašo prispeval v mojo vinoteko Erich. Ko sem ga fotkal za naslednje naslovko revije Vino. Njegovo lastno vino. Eno od njih, ostala so iz Wachaua. Je bilo sicer to že prej, na predzadnjem fotkanju v Prekmurju tako dogovorjeno, ga je pa za vsak slučaj Andreja vseeno dan prej spomnila. Da ne bi slučjano pozabil. Ziher je ziher. Ni pozabil. Naj bi vina probali skupaj, predebatirali. Če smo na njegovem terenu detajlno pošteno secirali našo Piano (jo je lepo odnesla), bi naj pri nas tudi njegov pridelek, pa utrujeni potem takrat nismo. Res ni imelo smisla.

Običajno sicer k nam prispela vina pustimo odležati nekaj tednov, da se umirijo, za tole odpiranje pa sem se radovedno odločil predčasno. Če je – je, če ni – pač ni. Jebat ga. JE. V primernih kozarcih, jasno. Ne samo kot frankinja (sortnost), JE tudi kot rdeče vino (lesa ni zaznati – verjetno veliki sodi, vino polno, ravno prav krepko, mehko, okroglo, sadno, rahlo žametno). Barbi jo je najprej dobila v kozarec na slepo, ni vedela, kaj sem tokrat pritovoril iz kleti, hmmm, lepo, in mi potem še precejkrat nastavila prazen kozarec. 
  

 
Pogledam še, kako je z dobavo pri nas. Evino. Ampak prejšnji letnik. Nisem poskusil. Bom. Ob prvi priliki.

Martinovo

 
Še malce levo in malce desno preverim možne pomene in asociacije in ne najdem nič pretirano vprašljivega in Srečku zjutraj pošljem predlog imena za njegovo macerirano. Je glede tega zagotovo že obupal nad mano, nič čudnega, a potem zvečer, ko mu pošljem še želeno datoteko za eno staro etiketo in mu spet položim na dušo in srce, naj vendar poskrbi za dober tisk, sporoči, da se mu ime za macerat zdi pravi zadetek. To torej opravljeno. Razen etikete, ki jo bo še treba spravit iz glave na plano in pod streho. Na Hvar pošljem Davoru en odgovor in eno vprašanje, pa imajo očitno poln kaslc in si najprej esemesava, dokler ne izpraznijo strežnika, potem še emajli in delamo dalje. Se skočim domov terensko opravit in potem fotkat Lijak, a pogruntam, da sem sem brez kartic, nazaj v studio, pokliče Primož, po desetletju, leto gor ali dol, nisem preverjal, se oglasi Miloš, ponatisnil bo etikete, a tokrat gre na rolo ne več na polo, zgolj izvedba torej, Primož mu do jutri aktualizira podatke, prepustim mu ga, vstopi Darjan, od Uroša prinaša material za izdelavo naslednjega oglasa in ga kar seznanim z Milošem, izmenjata si kontakte in se dogovorita za morebiten tisk, potem z Darjanom vsak eno kavo, moja druga danes, pa v bistvu v kavi ne vidim nič, bolj jo v teh dneh pijem preventivno, proti zaspanosti, če pomaga je dobro, če ne pa upam, da ne škodi, jaz v vsakem primeru lahko zaspim kadarkoli, oglasi se še Peter, od Darjana prevzame etikete, Darjan medtem na parkirišču skuri en čik, glede naročila novega logotipa se še odloči, oglas pa, tako pove, deluje. S tastovim saksojem končno zdaj do Lijaka, upam, da je danes tam dovolj vode, je, divje je, zadnjič je bila struga povsem suha, spominja me ta potok na wc školjko, po dežju se na hitro izprazni in potem nič do naslednjega deževja, s polnim rukzakom opreme po blatu do izvira in potem s posnetki blaten nazaj v studio, SMS, Zoran sprašuje, če jutri počim Zemono, ja – če bo vreme, potem kosilo, iz šole pride še Jaka, ga odpeljem domov, Barbi posluje v Ljubljani, angleška verzija Vinskega vodiča je pri koncu, Tjaša vstavi še zadnje tokratne Robertove popravke in odpošljemo nazaj ali naprej, na Štajersko končno odpremim še obljubljeno ponudbo za oblikovanje in iz arhiva potegnem predlansko zgibanko, ki jo bo potrebno ponatisniti, prihodnji teden je vinski festival, Maji pripravim pet slik, s katerimi naj naročnikoma pokaže, zakaj sem prej izbral tisto, kar pač sem, saj so menda zadovoljni, a radi bi videli več, pa nima smisla, res ne.
 

Potok Lijak. Na tej sliki le voda kot voda. Ostalo namensko za naročnika. 180 mm, F/20, 1/13 sekunde.

 
Erich se pred fotkanjem ustavi še v Ljubljani pri Leonu, SMS: Hi Marijan! I will be in Lj at about 4. I will call you when I leave. Obvestim Barbi, da ga pričakujem okoli šestih, potem okoli sedmih res pokliče in pride okoli osmih, z avtoceste ga usmerim do nas, vmes pride še Barbi, vsi trije se utrujeni gledamo priprtih oči, Barbi mu kuha kavo jaz ne bom, sem prejšnje doze malo prej utrdil s čajem, za fotkanje nisem pripravljal nič, ne vem, kaj bo Erich od dogovorjenega rekvizitarija prinesel s sabo, le belo ozadje sva spustila s Primožem popoldan izpod stropa, Erich je (eh, ja … ) večino glavnega pozabil, bomo torej improvizirali, kava prijemlje in iz hladilnika odpremo eno penino in se je lotimo, potem prva serija slik poskusno, delamo danes brez flaš, izberemo najbolj obetajoče in to kasneje dodelujemo, vmes kozarček penine, in ponavljamo slike in se režimo najbolj bedasto ponesrečenim in ponavljamo še kozarčke penine, v ožjem končnem izboru imamo pred polnočjo tri slike, vsi smo za prvo, ko pa jih provizorično umestim na zimsko naslovnico revije Vino, se vsi trije strinjamo s tretjo. Končano. Barbi pokliče Tomija, nam bo kljub nespodobni uri pripravil mizo, Erich se strinja s kratko večerjo in torej skočimo na Zemono, dva, trije, štirje krožniki, zraven najprej malvazija Burja 2009, nimamo nič proti, poznam, potem še Erichov chardonnay Marof, Cru, Boltetov vrh, 2007. Še ne poznam. Špica, totalka. Bi izpraznili sami, če ne bi od sosednje mize prišel pozdravit Jure, dober teden je tega, kar sva se z Barbi na poti iz Zagreba ustavila bila pri njem – pri Debeluhu – na večerji, mu dam svoj kozarec in dobim zase novega. Praznega. Napolnim. Užitkarsko praznim. Na koncu pozabim vzeti prazno flašo za fotko, pa drugič. Ena flaša tega Cruja je tako ali tako zdaj v našem frižiderju. Uspem pa s Tomijem prečekirati možne datume za naš tradicionalni zaključek leta. Vina pa naj dostavimo pravočasno, da se s hrano pripravijo nanje. Jasno. Ne izzivamo sreče, usode in policije, Erich prespi v hotelu v Ajdovščini in zjutraj odrine proti Dunaju, jaz pa v studiu poberem še backup diske in fotoparat. In spat.

Običajen novembrski dan. Ko naj bi se sicer pridružil vinsko-kulinaričnemu potepanju zanimive druščine po Vipavski dolini in se zavzemal za to, da Martinovo uradno postane praznik. Ali dela prost dan. Žal ni šlo.

Renato

 
Renato. Slučajno. Potem ko smo pred dnevi z njim in Saro končali v Devetakovem vrtu, preden mi je lahko trenutno vreme pokvarilo vse načrte, in sem ga na koncu, za slovo napeljal na kozarec rdečega. Ne bi smel, hudomušno pove in ga zadovoljno izprazni. Dobro je, se še nasmehne, preden se rokujeva. Ostale Devetake počim za revijo v prihodnjih dneh. Za nepozaben večer po intervjuju se pa seveda tudi že pogovarjamo.
 

28 mm, F/6,3, 1/1000 sekunde

Neprepričljivo

 
Nedavno. Degustacija. Izvem: pomanjkljivim vinom lahko s primerno hrano dopolnimo vtis in tako pridemo do izjemnih rezultatov. Popolnim vinom pa ravno zato težko najdemo primerno hrano in jih zato pogosto pijemo same.
 
Zaključek? Bolj kot so vina pomanjkljiva, neharmonična, lažje jih kombiniramo s hrano! Ja?
 
Pred zgornjo trditvijo je vinarjeva hišna someljejka za 10 evrov po glavi degustirajočemu občinstvu vehementno predstavila pet njihovih vin. Dve sveži, opazno oksidirani; tretje kljub svoji barikirani maslenosti malce spominjajoče na bekser (pol vina je zorelo v inoxu); v četrtem kozarcu vsaj trije prisotni nikakor nismo našli napovedanega izjemnega modrega pinota; zadnje vino je pa smrdelo po starem sodu. Ob zmerno povišanih hlapnih kislinah.

Ob vseh vinih sem si na krožniku predstavljal nekaj zelo krepkega. Da bi jih prikrilo. Pokrilo. Zakrilo.

Prazna flaša: La Chapelle de Sainte Roseline – Rosé 2009

 
Damjan, konec junija, mejl. Med drugim: “… Konec tega tedna skočimo za par dni v Provanso …”. Mu med drugim odpošljem prošnjo za flaško ali dve tamkajšnjega roséja. Dobrega. Po možnosti. In tipičnega. Po možnosti. Prinese, ne ve pa, ali bodo dobri in tipični, ker jih premalo pozna. Imam kak namig? Nimam. Predvsem radovednost. Damjan pa tako ali tako prideluje enega naših najboljših roséjev in si zaupam, da bo verjetno imel srečno roko pri izbiri.
 
Prinese potem v studio tri flaše, lahko izberem. Izberem. Vse tri.
 
Prvi rosé, ne spomnim se cene, račun sem nekam založil, predpostavljam da najcenejši med njimi, je precizno pridelan, povsem nezahteven, rahlo cukren. Drugi nekoliko resnejši, že prijetnejši, a še vedno ne blizu tistega, čemur bi namenil odpiranje denarnice. Tretji je že v hladilniku napeljeval misli na več pričakovanj. Flaša za penine, težka, pretežka. Odprem. Prvi požirek ne razočara, navduši pa tudi ne. Korekten, a nekako odsoten, nekomunikativen, sam zase v nekem drugem svetu. Potem se sprijazni z našo mizo in omizjem, kot da mu drugega ne preostane in začne počaaaasi osvaaaaaajati. Ves čas resnoben, a eleganten, piten, zaokrožen, nenasilen. Nikjer nič ne štrli. Vmes ga večerja rahlo odrine na stranski tir, krožnik je bil premočan zanj in naš stalni referenčni primerjalni rose na mizi se z Barbino kuhinjo bolj ujame, potem pa tale La Chapelle spet zaigra. Resen rosé za okoli 20 evrov, se mi zdi. Kar krepka cena, a lep.
 

Mimogrede, na kratko, na grobo, dobronamerno, nepokroviteljsko, zaradi pogostih tovrstnih vprašanj: rosé je vino, pridelano iz rdečega grozdja. Za zgornje vino je bilo to grozdje rdečih sort mourvèdre, syrah, cinsaut in grenache. V nekaj urah se iz kožic grozdnih jagod v mošt izluži manj, precej manj barvil in taninov kot pri pridelavi rdečih vin, kjer proces izluženja (s hkratnim alkoholnim vrenjem) traja do nekaj tednov.