Čok

 
Ko je Matjaž že potrdil osnutek, našim tiskarnam izvedba na videz enostavne etikete nekako nikakor ni šla od rok. So pa predlagali kup sprememb, da bi se potem dalo pri njih natisniti in bi bilo morda celo videti bolj ali manj približno tako, kot smo določili. Zelo približno. Spreminjali bi bistveno, predvsem bi se najprej znebili stiliziranih izsekanih valov sredi etikete. Italijani, potem ko smo z našimi tiskarnami obupali, si po tej plati niso delali težav. So si pa zaželeli iz tega tak lep zaslužek, da je mi Matjaž sporočil, da nima smisla. Ker ga res nima.
 
Okej, čeprav seveda to ni okej, bomo zdaj pač žal spreminjali oblikovalsko rešitev, pred tem pa vseeno telefonsko še enkrat zaokrožim po tiskarnah in z Darjanom iz JOMI vrževa še eno debato in se pokaže, da bi morda pri njih s tistimi predvidenimi luknjami vseeno šlo, bi bilo sicer treba probat, jasno, niso še tiskali česa takega, tudi drugi še niso, suhi offset na roli pa imajo in bo rob odtisa lep in natančen in drobnih črk ne bo zalilo in Darjana izziv toliko zagrabi, da zahteva za akcijo le še dejansko naročilo od Matjaža. V smislu: če poskus uspe, JOMI tiska etikete Čok, če ne uspe, pa požre strošek poskusa, mi pač potem prilagajamo design. Je uspelo.
 

Igra papirja in stekla, igra svetlobe, sprednji odsevi na temnem refošku in prebijanje zadnje svetlobe skozi malvazijo v neobarvani steklenici. Fotografija za oglas, kjer tiskarna JOMI sporoča zgoraj zapisano: da so realizirali Čokovo etiketo kot je bila zamišljena. Po povsem sprejemljivi ceni. In dovolj hitro. Kar drugim ni uspelo.

Liter

 
Nikakor ni bil namen nikomur dokazovati, da so lahko uspešne tudi literce z etiketami brez grozdičkov in gričkov in nepotrebnega napeljevanja na očitno, in da tudi zanje, vsaj za njihov višji segment, postaja sprejemljiv buteljkam podoben, do kupca spoštljivejši, manj podcenjevalen nagovor. Zgodilo se je pač, da smo smeli dve naročili realizirati bolj prostoročno, manj klišejsko kot se je za literce pričakovalo doslej, in Anitina Šturmova Metliška črnina je takoj krepko zaorala po policah in med belokranjsko konkurenco, menda tudi zato, ker je redno ena boljših, če ne najboljša Metliška, marsikdaj pa menda celo preveč dobra za to ime in ima potem Oti težave, kar je malo absurdno, vsekakor pa smo Otiju potem serijo etiket širili z Metliške še na nekatera druga vina in etiketo pospremili tudi na nekatere buteljke.
 
Nedolgo zatem pokličejo še iz Krškega, se v grobem pogovorimo, pripravim idejni koncept, ki omogoča tudi širitev levo in desno po istem kakovostnem razredu in tudi gor, do njihovih visokih predikatov. Ideja je sicer čisto OK, se izkaže na sestanku, a delalo se bo samo za eno flašo. Literco. Na ostalo naj pozabim. OK. Z Deboro potem po najino vseeno z glavo skozi zid in delava tisto frankinjo tako, da je možno še kaj več, in naročeno etiketo potrdijo in to je potem to. Pika. Do nadaljnjega. Ko v kleti kmalu pade odločitev za naslednje vino iz serije s to etiketo. Kar sva imela z Deboro v mislih. V flaši pa je, mimogrede, vrhunski laški. Ker se ta očitno lažje proda v literci kot v buteljki. Jebat ga. Se pa splača v nabavo. Težko ga bo zgrešiti na polici. In tak je bil namen.
 

 

Ena Šturmova in obe Krški.

 

Predzadnja

 
Tretja številka revije Vino letos. Predzadnja. V tisku. Že od četrtka. Heh. Oddano in potem naša delegacija, malo tudi za sprostitev, v Ljubljano na predstavitev Vinskega vodiča 2011. Ki smo ga seveda v tisk oddali že prej. A ne toliko prej, da bi se ga dalo v torek že imeti na fotografiranju za tokratno naslovnico revije in mi je v ta namen Anita v plastificirani print letošnjega ovitka oblekla predlanski vodič. Česar na sliki seveda ni opaziti. Članek o vodiču smo pa opremili z Anitino ilustracijo za naslovnico vodiča. Bo dovolj prepoznavno.
 

Del Anitinega prispevek k vinskemu vodiču 2011: ilustracija za ovitek.

Del Anitinega prispevka k Vinskemu vodiču 2011: ilustracija za ovitek

 
Konec septembra je za revijo padel Kekec, bil je opozorjen, tako je potem rekel, in si je vzel dovolj časa za fotkanje, na poti v Trento na Kekčevo domačijo sva s starejšim mladičem vsakih nekaj minut zamenjala vreme, ki je po škotsko nihalo med slepečimi sončnimi žarki, oblačnostjo različnih stopenj in nalivi. Slednje od šibkejših do močnejših. Med fotografiranjem potem enako. Še prej, tik pred najinim ciljem prekopana cesta in je moral Mitja od zgoraj po naju s poltovornjakom. Fotke so ratale. Kljub vsemu ali ravno zato. Ker nam ob vsem ostalem v teh dneh res ni bilo do ponavljanja.
 

Kekec. 20 mm, F/13, 1/6 sekunde (zaradi česar je videti premikanje biljardnih krogel), 2 fleša. Fotke ni v tokratni reviji.

 
Petra sem imel poslikanega že od prej in sem ga potegnil iz arhiva. Za faks intervju. Uradno v reviji desno zgoraj piše Kdo ste, faks intervju je pa že od uvedbe rubrike naše partizansko ime zanjo, ker nekateri intervjuvanci pošljejo odgovore kar po faksu. Posebej kadar zamujajo. Zdaj je faksiranje že razmeroma redko, večinoma nam izpolnjene vprašalnike z odgovori prinese poštar, a ime – faks intervju – je ostalo.

Iz analognega dela arhiva – diapozitiv smo po daljšem času skenirali v ta namen – sem za Leonov pregled francoske vinske zgodovine prispeval bordojskega prvokategornika Chateau d’Yquem, pred slabim desetletjem sva bila z Barbi tam in so mi med degustacijo na parkirišču avto kot konzervo odprli in ga temeljito izpraznili, policija seveda zdolgočaseno nič, administrativca je v glavnem zanimalo, ali so mi spizdili tudi katero flašo tega prvokategornika, pa mi jo niso, ker je nisem imel, za ostalo izginulo robo se mu pa ni zdelo vredno riti dvignit, čeprav je ukradeni mobitel še zvonil in se ga je dalo locirat. Je rekel, da to ni tak primer, da bi to naredili. In niso.

Za objavo krajšega spisa in večjega števila fotk z nekega prijetnega neformalnega poletnega popoldanskega druženja Krogovcev je padla odločitev zadnji trenutek in sem vtise pač potem potegnil skupaj, malo neposredno iz spomina in malo po slikah. Od tam in takrat brez posebnega določenega namena posnete fotk s Tjašo pregledava, jih odbereva deset in jih vtakneva v revijo. Tjaši dostavim na strežnik še pet fotk z idrijskih Okusov krasa, simpatična večerja je bila to z zamejskimi vini in gostinci, pa še potrdilo o udeležbi na sestanku idrijskih Rotarijcev sem si mimogrede za naš klub prislužil, ker so dogodek na Kendovem dvorcu slučajno vzeli še za svoje tedensko srečanje.
 

Večerja s Kraševci v Spodnji Idriji. 24 mm, F/11, 3 sekunde, stojalo. Šiftanje objektiva je ohranilo vertikale - fotoaparata mi ni bilo potrebno nagniti navzdol.

 
Naše nepozabne večere sem seveda s fotkami tudi pokril, edini v vsej večnosti – pretežno ravno s tem namenom – trenutno še beležim polno prisotnost na njih, Suhija sem pa za njegovo pismo iz Zagreba sicer namenoma, a vseeno mimogrede, ruknil v Radgoni, zvlekel sem ga iz hale z vinarji in zadevo sva opravila zelo na hitro.

Tri fotke, posnete za tri pri nas realizirane oglase, sodijo v to zgodbo o reviji zgolj deloma, dva oglasa sta sicer trenutno mišljena namensko za objavo v reviji Vino, bralstvo ustreza nekaterim oglaševalcem, je učinek, recimo pove Zoran,  s časom se je pokazalo, da revija kljub razmeroma skromni nakladi zaradi strukture bralcev in branosti, ki nekajkrat presega naklado, ni ravno nepomemben medij, tretji oglas je bil zasnovan pa splošno in mu bo objava v reviji zgolj krstni pogled v svet. Recimo.
 

Brez besed.

 
Čisto na koncu Tjaša podreza še za nekaj fotk različnih dogodkov v sceni in nekaterih sem se res udeležil in ji naložim v ustrezno mapo na strežniku še to.

Ostalega pomembnega fotografskega dela tokrat nisem imel, nad ostale faksirance smo nagnali Hrvoja, Andreja in Tomota, flaše za najboljših sedem in najboljših sedem sauvignonov je v studiu poslikal Primož, enako velja za večino novosti, za nosilno fotko pisanja o kruhu sem prosil Vilija in je bil takoj za in mi je njegova Aleksandra prinesla kar CD s skeni za knjigo in ni bilo treba negativov ali narejenih slik digitalizirat, jih moram pa vseeno še vrnit, portret Robuchona je prispevala pristojna agencija, za nekaj člankov se je dalo uporabiti kar material njihovih avtorjev.

Za zaključek je Tjaša pristala v bolniški, na strežniku mi je zapustila revijo v zadovoljivem stanju, pred tiskom gremo prisotni eden za drugim še enkrat vse kompletno skozi, pregledamo in uskladimo kazalo vsebine, uredimo še nekaj malenkosti in podrobnosti in dvestotriintrideset megabajtov odleti gladko, vsaj to, po drotih do tiskarninega strežnika.

Po polnoči, že v petek zgoooodaj zjutraj torej, se na vrhu nebotičnika po vodičevi večerji dokopljemo še do Kena, ki je tam v kiltu predstavljal viskije in uspem dobiti njegov portret in povsem za konec še neformalno, na njegovo željo in za sproščen zaključek, še menda prvo skupinsko sliko njega s pravo Barbi. Barbi in Ken, torej. Prej, popoldan, kljub fantastični svetlobi, fotkanje ni uspelo, ker sem fotoaparat z vso pripravljeno opremo pozabil v studiu in pritovoril v prestolnico napačen rukzak in je pravega po improvizirano skoordinirani akciji z vključitvijo Anite, njene mame, Mateje in Burje (do nedavnega poimenovanega Sutor) na začetek večerje dostavil Uroš. Burji smo pa z njegovim sodelovanjem v omenjeni akciji opravičili tistih nekaj minut zamude prihoda na prevzem priznanja za dvakrat po pet vodičevih zvezdic, ki je sicer sploh ne bi pridelal, je pa tudi res, da to potem ne bi bilo klasično po njegovo.

Balantajnsov Ken. Brez Barbi. 28 mm, F/8, pol sekunde (za ozadje), 2 fleša, posnetek iz roke.

Prazna flaša: Primosic, RibollaNera Brut 08

  
Evo, priznam, tistega, kar piše na zadnji etiketi ne razumem popolnoma, pravzaprav sploh ne, in isti večer, v petek, no ja, pozno zvečer, po polnoči, v resnici je torej že nekaj minut to bila sobota, ko sem se že precej utrujen v goriškem Rosenbaru po večerji poslavljal od Silvana Primožiča, se tudi nisem spomnil, da bi ga vprašal za pojasnilo. Piše: vino spumante (dobro, to mi še znese, jasno, peneče se vino) aromatico di qualita. Saj vem, kaj pomeni aromatico in kaj qualita, ne vem pa, kaj naj bi to dejansko tehnično in tehnološko za neko vino pomenilo. Eh, jebat ga.

Flašo dam Primožu odpret, nekoliko heretično ne za aperitiv, po kosilu smo jo zrukali, ribolla v imenu nedvoumno nakazuje na rebulo, nero nekoliko manj samoumevno na modri pinot (pinot nero).
 

 
Bilo ja za ta teden že vsega delovnega dovolj, celo preveč, in mi je po dolgem času potegnilo in to prav na nekaj podobnega, ne na rdeče, čeprav je burja lepo zavijala okoli vogalov, ne na belo macerirano, čeprav je burja še vedno lepo zavijala okoli vogalov, in ne kaj malo lažjega, ker je burja lepo zavijala okoli vogalov, čeprav še ni pretiravala, prav na nekaj lahkotnejšega penečega, na mehurčke mi je morda malce absurdno vleklo vse skupaj. A o okusih ne gre razpravljati, o lastnih pa sploh ne, Anito je slabost že pregnala domov, Brigita se ni prikazala, Andreja, Primož in Tjaša so pa pokimali, jasno, in smo natočili in potem dotočili, spili, pravšnje vino sem izbral v hladilniku, ponovno natočili, malce izpili, dotočili, izpraznili. Nič velikega, nič pretencioznega, a natančno, lepo, korektno, mehko, ne premočno (12,5 %), za to priliko še dovolj suho, pitno. Sumim na charmat, trdim pa ne. Vsekakor brez velikih besed izpraznjeno. Barbi je popoldan lahko samo še pogledala flašo in pojamrala, da bi ji lahko prišparali kozarec. Ji nismo. In Silvan je potem po polnoči vprašal, če še imam kako flašo. Nimam. To je bilo to. Jo pa za žalujoče ostale evino prodaja trenutno za dobrih 12 evrov po flaši. In ne, Gašper ni sponzoriral te informacije :-).

Burja

 
Pojasnilo: Sutor ostaja kar je bil. Sutor. Brez modrega pinota, brez bele Burje in brez rdeče Burje, ki je pred tem, mimogrede, bila merlot, kar je v bistvu še zdaj. To troje se bo namesto Sutor pisalo Burja, kakor se tudi že že lanska zelen in malvazija. Približno tako. V grobem. Ker mi glede rdeče Burje še ni povsem jasno, vprašal pa nisem.
 

Prelivanje. Mošt spodaj ven, zgoraj nazaj noter. 24 mm, F/6,3, 1/25 sek, 2 fleša, ostrina še dodatno usmerjena z nagibanjem objektiva (kar je manj elegantno početi sredi akcije, kot v primeru manj živahne motivike). Čas osvetlitve dovolj dolg, da ambientalna svetloba izvleče tudi nekaj ozadja, svetloba neonskih luči pa s tem vpliva tudi tudi na barve.

 
Takoj po bodočem merlotu Piana včeraj, Vrhpolje, nepredvideno na vrhu lesene cisterne, ob pomoči lučkarja na lojtri, s sosednje posode nekajkrat počim še Primoža, ki ravno premetava vsebino. Da se vidi, kako nastaja Burja. “S pal’co”, se reživa. Primož meša in preliva, fotkam tokrat kar tako, morda kdaj pride prav, in malo zanj, morda kdaj pride prav, in še za knjigo Vipavska. Tam pride prav. Knjiga je, mimogrede, po vseh možnih, verjetnih, manj verjetnih in neverjetnih zapletih zdaj z naše strani pa res pri koncu.
 

28 mm, F/9, 1/160 sek., 2 fleša. Nekoliko bolj zaprta zaslonka kot za prejšnjo fotko, in bistveni krajši čas osvetlitve. Ambientalna osvetlitev pri teh nastavitvah prešibka za opazen vpliv, svetloba flešev močno prevlada.

Merlot

 
Letos prvič v kleti tudi rdeče. Merlot. Del je Barbi že vnaprej v vinogradu namenila za rose, ker se je ta pač pri pivcih hitro lepo prijel in ker tudi tudi doma sami z veseljem odpiramo flaške, drugi del grozdja pa je vzgajala za rdeče vino. Prešano danes. Nakar v sode.
 

Merlot Piana 2010. Tik pred prešanjem. 15 mm (fisheye objektiv), F/13, 1/40 sek, 3 fleši usmerjeni v dovolj velik improviziran odsevnik nad motivom.

Dajlajn 2

 
Po Sončnem školu nam Anita zakuha na dajlajnu še Piano. Včeraj menda preko eresesa zasledi njeno objavo na tej “the world’s #1 package design website”, znana fotka, … uuups, potem uau, in mi poskajpa link, kar sicer opazim šele danes zjutraj. Najdemo na dnu objave še pohvalen komentarček, vsemu skupaj pa Barbi doda na začetku današnjega šihta svoj zadovoljen nasmešek. Jasno. Primož pa zdaj objavo doda med novičke na naši do nadaljnjega še vedno začasni spletni strani.

Znamka

 
Po fotografskem potepu, šiht, med takrat ponekod še visečim štajerskim grozdjem konec prejšnjega in v začetku tega tedna, po mojem nekajdnevnem oflajn stanju, na mizi med pošto kuverta, v njej verjetno faktura, nič pretirano razveseljujočega torej, na kuverti pa … heh, naša znamkica. Oddano naročniku pred meseci, plakat, prvi osnutek ni šel skozi, razmišljava z Anito ponovno, naslednji predlog sprejet, zdetajliram ilustracijo, realiziramo naročilo, osebno bi izbral bolj nadgrajevalen, ne toliko pojasnjevalen slogan, a tudi za uporabljenega so bili razlogi. Naknadno potem pride še naročilo, da motiv – sporočilo s plakata – prilagodimo z nekoliko spremenjeno vsebino za priložnostno znamko ob tednu požarne varnosti. Tiskarna na Hrvaškem, pri nas se, čeprav so bile menda tu izumljene, poštnih znamk ne tiska, nekaj začetnega neujemanja pri navodilih o dimenzijah, zelo splošna navodila glede priprave za tisk, na koncu se uskladimo in je očitno vse okej, gledam zdaj pod lupo, frekvenčno moduliran raster, primerjam s takim rastrom v poletni številki revije Vino, za to revijo takrat prvič poskusno uporabljen, rastrska pika je na znamki še opazno manjša, res fino natisnjeno. Nekaj znamk za naš arhiv pa menda dobimo po koncu akcije.