Marijan Močivnik – Močko

 
Pokliče včeraj po kosilu Oti in ga zanima, ali smo ono flašo brez etikete, ki jo je po pošti poslal v pokušino, že probali, nismo, evo, zdaj jo bomo (lahko sliši po mobitelu, kako zazveni, ko na poti iz frižidreja tam rukne ob še nedotaknjeno Anitino vodko iz Poljske), na zamašku napis TR, pomislim na traminec, Oti potrdi, natočim, barva po enem tednu maceracije jantarna, vonjave sortno nezgrešljive traminčeve vrtnice, a prav po Šturmovo odbite. Se potem spomnim, iz njegovih spodnjih sodov na desni sem tole že lani poskušal. Težko pozabiti. Če ne maraš traminca in če ne maraš niti tega traminca, potem pač traminca ne maraš. Pika. Krepka stvar, huda, sortna, mineralna. Stoji. Končni rezultat pa … teče. Kar navduši Andrejo. Pri tramincih to ni ravno pogosto. Ji povem še za dva po mojem izboru, ki tudi še stečeta. Si enega poišče na spletu si ga naroči. Se mi zdi. Nakar pride Barbi. Jo navduši, da ta traminec teče. Pri tramincih to ni ravno pogosto. Izpljunem, šiht je še, pokušina zaenkrat zaključena, začepim in vzamem zvečer domov, pri večerji ga s Primožem ne poskušamo več, pijemo ga, zrukamo ga do konca, ni težav, teče, toliko se je poletje doslej že umaknilo, da spet potegnejo taka vina, flaša je hitro prazna. Še pred tem si Barbi ob štedilniku zaželi eno krepko in elegantno rdečino, bil je razmeroma jeben, naporen dan, prinesem torej eno špansko gran reservo 99 iz Ribere del Duero, ni slaba, res ni, a jo tale Šturm tokrat vseeno zmelje na koščke in jo precej ostane v karafi za danes. Glede traminčeve etikete pa sporočim Otiju, da glasujem za črno. Po moje prehudo vino za modro.
 

Čep. Ker je to trenutno edina oznaka na tem vinu.