Prazna flaša: Šturm, traminec 2008

 
Pokliče včeraj po kosilu Oti in ga zanima, ali smo ono flašo brez etikete, ki jo je po pošti poslal v pokušino, že probali, nismo, evo, zdaj jo bomo (lahko sliši po mobitelu, kako zazveni, ko na poti iz frižidreja tam rukne ob še nedotaknjeno Anitino vodko iz Poljske), na zamašku napis TR, pomislim na traminec, Oti potrdi, natočim, barva po enem tednu maceracije jantarna, vonjave sortno nezgrešljive traminčeve vrtnice, a prav po Šturmovo odbite. Se potem spomnim, iz njegovih spodnjih sodov na desni sem tole že lani poskušal. Težko pozabiti. Če ne maraš traminca in če ne maraš niti tega traminca, potem pač traminca ne maraš. Pika. Krepka stvar, huda, sortna, mineralna. Stoji. Končni rezultat pa … teče. Kar navduši Andrejo. Pri tramincih to ni ravno pogosto. Ji povem še za dva po mojem izboru, ki tudi še stečeta. Si enega poišče na spletu si ga naroči. Se mi zdi. Nakar pride Barbi. Jo navduši, da ta traminec teče. Pri tramincih to ni ravno pogosto. Izpljunem, šiht je še, pokušina zaenkrat zaključena, začepim in vzamem zvečer domov, pri večerji ga s Primožem ne poskušamo več, pijemo ga, zrukamo ga do konca, ni težav, teče, toliko se je poletje doslej že umaknilo, da spet potegnejo taka vina, flaša je hitro prazna. Še pred tem si Barbi ob štedilniku zaželi eno krepko in elegantno rdečino, bil je razmeroma jeben, naporen dan, prinesem torej eno špansko gran reservo 99 iz Ribere del Duero, ni slaba, res ni, a jo tale Šturm tokrat vseeno zmelje na koščke in jo precej ostane v karafi za danes. Glede traminčeve etikete pa sporočim Otiju, da glasujem za črno. Po moje prehudo vino za modro.
 

Čep. Ker je to trenutno edina oznaka na tem vinu.

Dajlajn

 
Objavo nam je zakuhala Anita. Se ji da. Sem ji samo povedal, kje v arhivu bo najverjetneje našla pofotkan Sončni škol. Stanje etikete pred našim angažmajem je našla nekje na spletu. In vse skupaj, z obrazložitvijo, potem poslala na The Dieline. Menda The World’s #1 Package Design Website in menda (prepisujem od njih samih) most visited website on package design in the world. Najbolj obiskana spletna stran o oblikovanju embalaže na svetu. … The voice of the industry. Recimo.

En dan prejšnji teden potem pride mejl: Will be featured tomorrow! Res objavijo. Etiketo malo odstrižejo, pod naslovom Before & After: Soncni skol, brez č-ja in š-ja, jasno, pa na njihovem blogu posvečenemu vinski embalaži, pompozno začnejo: A dramatic redesign!
 

Sončni škol

 
Na trenutke je bil nastanek res dramatičen. Branko Čotar je za potrditev predloga etikete z njegovimi prstnimi odtisi pred leti potreboval sekundo ali dve. Kar pa kljub odličnemu rezultatu še vedno pomeni dobrih tisočkrat dlje, kot je potrebovala Katja za novi Sončni škol, ko je videla prvi osnutek, še skico. Čeprav je bila želja najprej po manj radikalni prilagoditvi prejšnje etikete. Pa ni šlo. Mi ni šlo. In v tistih dneh, po prejetem naročilu, mi še Bruno in Andrej, vsak zase, ne da bi karkoli vedela o začetku preoblikovanja Sončnega škola, oba pojamrata nad prejšnjo etiketo in zastokata, da tisto vino pa res res res nuca novo podobo. Debora potem moje skice popili, pripravimo vse skupaj za vse takratne različne flaše in Katji navržem, da bi jaz to poenotil. Kar ona zdaj tudi počne. Opušča bordojke in flaše posebnih oblik, vse gre odslej v burgundke. Na The Dieline pa, pobrska Anita, pred tem našim Sončnim školom niso objavili še ničesar iz naših krajev. Pošljem Katji mejl. Da pogleda. Domnevam, da ji bo v veselje. Debora mi medtem že hudomušno poskajpa: Poznaš koga, ki se mu bo zaletelo? … in potem, ko pogleda: Pismu. Dobru zgledajo tle. Še bulš, ko mam v spominu! V resnici pa menda sploh.

Partizansko

 
Dan po malvaziji, kar je sicer na prvi pogled čudno, ponavadi je poznejša, so rezultati meritev včeraj pokazali, da je nastopil tudi trenutek, primeren za napad na vinograd sovinjona. In ko je vsemogočni končno pustil vremenarje nekoliko na cedilu in je nebo kazalo na vsaj nekajurno zamudo napovedanega deževja, se je Barbi ob trenutni zasedenosti preše po kratkem posvetu s Klemenom in po daljšem posvetu sama s sabo odločila in mi sporočila, da sta dva dneva hladilnice za naš letošnji sovinjon trenutno vsekakor boljša rešitev, kot dva dni dežja. Četica razpoložljivih penzionistov se je urno odzvala na nujen klic in nenapovedano, iz zasede, pobrala ravno prav zrelo grozdje, preden bi se ga s frontalnim množičnim napadom uspela lotiti gniloba. Ob Andreji, ki se je odločila za obvezno udeležbo, brez Primoža, ki se je pobral trgat svoje grozdje malo preden je Barbi dala svoj znak za alarm, ob starejšemu mladcu in njegovem kameradu, ki potem s plačilom v obliki pridelanega vina med drugim zalagata študirajočo klapo in ob še nekaterih podobnih okrepitvah ekipe, me je moja draga ljubeznivo krepko vžgala po hrbtu, ugotovila sva, da sicer vsakodnevna jutranja fizioterapija daje rezultate ali pa tudi ne, da pa vsekakor moram postati partner trgač trgaču penzionistu Bojanu. Pod pogojem, da ne premikam pol in povsem polnih gajbic. Ob devetnajstih, ko je iz oblakov dol prispela rahla predhodnica napovedane moče, vsemogočni je očitno oddremal svoje in izpolnil obljubo, je bilo 800 kil pobranih grozdičev že na varnem. Na hladnem in suhem. Ponoči in zjutraj zunaj krepko ščije. Naše upanje na njegovo preživetje se zdaj nanaša samo še na merlot.
 

Sreda. Trgatev malvazije. Ne sodelujem. Zgolj posnamem nekaj fotk. Z določenim namenom. 28 mm, F/5,6 (odprta zaslonka, majhna globinska ostrina), 1/800 sekunde.

Mojstri

 
Prvi mojster nedavno med ostalim, preštejem, oceni 43 sovinjonov. Preštejem v drugo, le šest jih oceni slabše od naše Piane 2009.

Drugi mojster jih ob neki drugi, tudi nedavni priliki, preštejem, oceni podobno število – 39 sovinjonov. Piani 2009 pripiše za lahkotno, aperitivno, poletno sveže vino nadspodobnih 87/100 točk, vino obtiči malce pod vrhom seznama in je na njem drugi najboljši lanski sovinjon.

Tretji mojster sporoči, da je sicer tej isti Piani ob neki priliki pripisal ohoho visoko oceno, a je ne bo objavil. Ker se poznamo in bi lahko celotno njegovo mnenje zaradi tega izpadlo nekredibilno. Da bo videti kredibilno, bo raje malce nekredibilen.

Vino je medtem razprodano.

Camparina

 
Ker mi je dohtarca poleg predpisanih doz naklofena za notranjo in zunanjo uporabo in fizioterapije do nadaljnjega odsvetovala, v bistvu prepovedala, tudi aktivnosti, ki vključujejo dviganje obteženih rok, kamor seveda sodi tudi fotografiranje, je fotoaparat včeraj v studiu obtičal na stojalu. Kar bi za ta motiv tudi sicer.

Camparina. Recept je preprost. Deci penine, za zamašek camparija, led, košček ali rezina pomaranče. Ki lahko za fotografiranje služi tudi kot dekoracija. Jasno. Nakar še želja, da naj bo kozarec z zvarkom posnet na črni podlagi. Kot je videti na poslanem vzorcu. Kar bo problematično. Naša pijača za razliko od tiste na poslanem vzorcu ni motna. In se v njej svetloba drugače obnaša. Kar jim sporočim. Izvem, da naj se odločim sam. Da ne vztrajajo na črnem ozdaju.

Je pa to po drugi strani izziv.

Povsem na črnem, popolna fleha, mi seveda še vedno ne bo šlo. Kot sem jim že pojasnil. Lahko pa verjetno posnamem tako, da bo moč posneto sliko vseeno mehko vključiti na predvideno temno, črno ozadje. Za testne nastavitve, odločanje za število luči in modeliranje svetlobe (na koncu ena usmerjena luč za ozadje, druga – manjše svetlobno okno – za kozarec z vsebino in dekoracijo na njem, delno na motiv usmerjena preko prosojnega zaslona), v kozarcu najprej poskusno, za čim manj kompliciranja, le camparina brez ledu in pomaranče, v zadnjih fazah teh priprav pa že tudi s pomarančo na robu kozarca. Naš agrum je precej zrel in namesto na predvideni zarezani celi rezini ki se od lastne teže razpira sama od sebe in s pomočjo gravitacije  leze navzdol (debelejša rezina bi bila boljša a ne bi prepustila dovolj svetlobe), pristanemo na polovici dovolj tanke rezine, kjer olupek omeji njeno lastno ustvarjalno gibanje. Želeni kozarec ima nad pecljem previsok preveč pravilno koničen del. Zaradi vpliva na osvetljenost vsebine mi to ne ustreza, menjamo kozarec, spodaj ta zdaj bolj zaokrožen, napolnimo, preverim, bo OK, izpraznim, pranje, brisanje, poliranje, pecelj poči, jebenti (50 evrov), iskanje drugega podobnega kozarca, tokrat bolj previdno z njim, Anito zadolžim za barmana, strogo po receptu je pijača za želeno črno-sivo ozadje prebleda, dodamo več camparija, previdno preko improviziranega lijčka vlijemo tekočino čez led v ciljnem kozarcu, nekaj testnih posnetkov s celotno vsebino, ni mehurčkov pa še led led hladi in na kozarcu se nabira rosa, ponovimo, izlijem, pranje kozarca, brisanje, poliranje, fotografiranju bolj prilagojen spremenjen vrstni red sestavin (vsak dan nova izkušnja), dodamo še četrt rezine pomaranče da likovno dodatno razgiba vsebino, penina zdaj zadnja v kozarec, tokrat nekaj več mehurčkov a še vedno precej prehitro izginejo, bomo pomagali z nekaj zrnci sladkorja, zdaj je vse skupaj malenkost boljše a še vedno izgleda na sliki vse skupaj preveč dolgočasno, Aniti pripravim v studiu lažji dostop do kozarca, ponovno rahlo docukra camparino za peninine mehurčke in na tri-dva-ena-zdaj spusti v kozarec ledu, ujamem motiv ko je še ravno dovolj razgibano in že ravno prav umirjeno, seveda kapljice zaradi naknadno in zviška dodanega ledu oškropijo notranjo steno kozarca. Se odločim, da jih pustim, delujejo sveže  in mene ne motijo, če bo pa ravno treba, se jih pa v photoshopu enostavno pobriše. V skrajnem slučaju pač ponovimo celo seanso. Zdaj že precej bolje kot zjutraj vemo kaj nas čaka. Proti večeru odpošljem sliko, pojasnim kaj vse in zakaj smo prilagajali glede na prvotni dogovor in želje in danes Sonja sporoči: “Živjo, Marjan, Slika je odlična. Hvala in lp!”  Hvala enako!
 

Razlog

 
V prejetem uradnem obvestilu z začetka avgusta piše, da naša ponudba žal ni bila najustreznejša. Kar ni bilo nepričakovano. Izkušnje pač kažejo, da se je komisijam, tudi v izogib kasnejšemu skakanju po njenih članih, najlažje podpisati pod upoštevanje nekega merljivega dejavnika. Izbor najcenejšega ponudnika, recimo. Kar iz različnih razlogov tokrat mi nismo bili in iz različnih predrazlogov niti nismo želeli biti. Potem pa se je to tako ali tako izkazalo za nepomembno. Nadšef predsednika pristojne komisije je menda položil svoja jajca na tnalo in se namesto za primerjavo cen odločil za upoštevanje predloženih referenc. Kar je lahko subjektivno. A je reference moč tudi šteti in je zato to hkrati vsaj deloma tudi objektivno. Premeteno. In je bil na podlagi referenc potem pošteno izbran najbolj primeren ponudnik. In sicer najmanj referenčen. Ker so, po nadšefu, menda, slabe reference ali malo njih dovolj trdno zagotovilo, da se bo izbrani ponudnik potrudil precej bolj od ostalih. Trud je pa tako ali tako, ve se, že skoraj več kot četrt uspeha. To, da je bil izbrani ponudnik hkrati tudi najcenejši (le zakaj?) in so mu potem lahko še dodatno zbili ceno, seveda ni vplivalo na nič. Nam pa, seveda, tako piše, želijo še mnogo poslovnih uspehov.

Potrgano

 
Ni še vse potrgano, jasno, šele začelo začelo se je. In tudi ni bila trgatev merlota za rose Piana 2010 prva letos v naših krajih, bilo bi absurdno, vsaj peničarji prednjačijo, a bila je dovolj zgodnja, da je nekatere vinarje, sploh one, ki z razlogi ali brez njih, z argumenti ali zgolj iz prepričanja in posnemanja prisegajo na čim kasnejše pobiranje grozdja (od tega nekateri ne glede na karkoli), kar na rit vrglo. A Barbi je grozdju in kasneje seveda tudi naprešanemu moštu namerila ravno pravšnje parametre za želeno vino, pa ni bilo kaj čakati. Nekaj spremenjenih vinogradniških prijemov glede na lani, ravno prav sladkorja, kisline še bolj primerne kot lani, skoraj idealna pH vrednost, lep in ne prevroč suh dan in se je zbrana četica penzionistov s škarjami in gajbicami skrbno in navdušeno sprehodila med vrstami trt, določenimi za letošnji rose, in v soboto je ohlajeni in po krajši maceraciji lepo obarvani mošt dobil kvasni nastavek. Na mladino za to prvo našo letošnjo trgatev ni bilo za računati, mlajši mladič je ta dan postal srednješolec, na delavski razred pa seveda sredi tedna dopoldan tudi ne, kar je sicer redno vabljen, izkušen in navdušen trgač Alen z razumevanjem vzel na znanje. Med drugim med delavski razred v z enakimi posledicami za opravljeno trgatev seveda sodim tudi sam. Mošt pa medtem že lepo počasi prevreva v vino.