Pestro

 
Je bil naporen teden in na koncu mi je kar prijalo deloma dremajoče in deloma prebirajoč Rushdijeve Otroke polnoči preživeti deževno soboto, čeprav sem imel povsem resen namen, da Barbi izpolnim željo in ji poškljocam letošnje grozdje v vinogradih. Pa ta dan to ni zneslo.
 

Nepozaben vinski večer revije Vino pri Ediju Simčiču. Martina z natakanjem dekantiranega nečesa njihovega rdečega. 20 mm, F/5,6, 4 sekunde, fleš.

 
Že konec prejšnjega tedna se je z Nepozabnim vinskim večerom, nočjo in skoraj jutrom pri Ediju Simčiču v Brdih pozno poleti začelo jesensko intenzivno obdobje, v domačo posteljo sem dobro uro po Aleksovem odprtju osvežilnega Pol Rogerja Pure zlezel okoli petih zjutraj in soboto bolj ali manj premeditiral, v nedeljo po žal neizogibnem šihtu posnel še par motivov na Kaševem letnem vrtu v Ajdovščini in v ponedeljek zjutraj nadaljeval z zgodnjim štartom.
 

Letni vrt Kluba ajdovskih študentov. Anita tretja z leve. Tudi tretja z desne. 20 mm, F/9, 1 sekunda, 2 fleša. Nastavitev beline na umetno svetlobo, zato oder realen, študentarija pa nočno modra.

 
Cilj dopoldneva je vinska klet Marof na drugem koncu dežele, še prej skok do Silve v Velenje. Z Erichom in Urošem potem najprej med prekmurske trte, vreme služi namenu, polovica zweigeltovih grozdov se bliža zrelosti primerni za rose, ostalo počaka za rdeče. Potem nekaj škljocov pred novim objektom, sonce in steklovina moderne kleti mi zložita zanimivo zgodbo refleksov za ozadje, medtem se tudi že toliko delovno ogrejemo in ujamemo (poznamo se že od prej), da Erich, ki menda velja za redkobesednega sogovornika, pa po mojih izkušnjah to ni, z vzorne angleščine in potem angloslovenščine – waiting for razpis – preide na svojo ultrasimpatično anglonemško slovenščino – trinajst Komma five Prozent alkohol.
 
 

Enologa Erich Kruzler in Uroš Valcl pred kletjo Marof. 13 mm (opazna so podarjena perspektivna popačenja zaradi zelo širokega kota), F/6,3, 1/400 sek, dosvetlitev s flešem za omilitev kontrastov med osončenim ozadjem in akterjema, ki sedita v senci.

 
Potem spet med trte, tokrat na drugo stran, nekajkrat zame gor in dol po vrstah, nakar v klet, nekaj posnetkov interiera zgoraj, pa potem dol k bistvu, k sodom in cisternam, seveda spet fotkanje in seveda od soda do soda, vina so krasna – prišla sva na slab dan, kmalu bo fool moon in alles kar probamo je dobro in se režimo, fotkanje, lepi renci, ne povsem povrela maceracija laškega pa nekaj sovinjonov in različni šardoneji, škljocam, primerjave leg in lesa, pa penina ki je v drugo že tudi odvrela in zdaj zori, predikati in škljocanje in potem nazaj gor, pa še nekaj avstrijskih sovinjonov za primerjavo in tudi tam se dobi kaj nepričakovanega – tistega po kislem zelju odlijemo – in se dogovorimo za še eno seanso med trgatvijo, takrat začnemo tudi celoletno fotografiranje za Uroša, ki je najprej želel, da se enkrat v ta namen pač pri njem ustavim mimogrede, pa hitro pridemo do tega da tistega mimogrede od mene zelo verjetno ne bo. Torej pač namenoma. Kar se naslednji dan itak razširi še na Boštjana za njegovo brošurico  in je to zdaj potem že nekaj dni fotkanja Štajerske med njihovo trgatvijo. Zabeležim v gsm. Da ne pozabim.
 

Erich. 105 mm, F/8, 1/20 sekunde, fleš.

 
Pokliče Leon, naju z Barbi od Marofa usmeri do njega, ni slišati komplicirano, za vsak slučaj vsaj za smer iz prvega križišča vprašava še Uroša in potem vprašava še sto ali dvesto krat za Fikšince in na koncu vendarle pristaneva tam na klopci v idilični senčki lepo obnovljene domačije, ki zdaj čaka še na sodobnejšo vinsko klet, a vina so že zdaj nadstandardna, med degustiranimi sploh tisto prvo, ki ni videlo nobenega lesa, pogovor o Leonovih sedanjih etiketah in o njegovih prihodnjih etiketah, še vedno pokušamo njegova vina, tamkajšnje ose namesto sadja na mizi napadajo pršut, brenčeče bitje odstriže košček in ga odnese in to ponovi naslednji primerek iste živalske vrste, debata ali presedlati s pridelavo vin povsem na suho ali ne, Leon obljubi, da pošlje sken motiva s sedanje etikete in nama pojasni najbližjo pot čez Avstrijo do Negove, potem se itak vidimo še tam, prej se pa v nepoznani geografski situaciji po prazgodovinsko, gps je crknil, še malce uspešno orientirava po soncu.

V Negovi Salon traminec, krasen ambient, Tomi tam najprej izve, da ima svoja dva jedilnika za Zemono pripravljena, pa jih kar takoj naroči še nekaj, vse čas mu jih odnašajo, bilo je načrtovano, da jih že ukinemo in gremo z novimi korak naprej, pa zdaj pove, da bo šlo naprej kar oboje, sedanji in novi, ko pač za nove najde čas, da jih vsebinsko pripravi, pa naše Piane mu tudi zmanjkuje, pove, da se je lepo prijela, OK, uredimo to, seveda, dostavimo še ta teden. Nakar še Stojanu pojasnim, kje zdaj v Ajdovščini skrivamo naš studio.

Utrujen sem že od celega dneva in v dvorcu, v gradu, nehote, pravzaprav dobronamerno mimogrede poskrbim za incident. Jože mi namreč potem pove, da tisti kurpulenten gospod v črni obleki sprašuje po meni in da sem na njegovi črni listi, se seveda zasekiram ful, gospod je velik in je videti močan in mi lahko mimogrede prisoli eno krepko na gobec in meni se danes ne da, utrujen sem že od celega dneva, na srečo je gneča in se man in black težko dovolj hitro premika, tako da na koncu odidem nepoškodovan, celo nedotaknjen, samo prešvican, a to je predvsem od polnega nahrbtnika na ramenih. Čakajoč malo prej na želeni vzorec vina namreč situacijo povsem napačno presodim. Predvidim, da bo v korist in odobravanje vseh nas čakajočih, če si tisti vzorec, kot že marsikje marsikdaj prej brez posledic, še pogosteje pa z odobravanjem, namesto čakanja, natočim sam. In da bo to hkrati tudi v olajšanje dami, ki bi mi sicer morala natočiti izbrani traminec, pa je bila okupirana s skupino žejnih ali željnih meter ali dva stran. In si ga. Natočim. Sam. Da ne bi! Prekršeeeeeeeeeek! Hud prekršek! Greh. Skoraj smrtni greh. Na ramenu začutom težo krepke roke prej omenjenega gospoda, Bizeljčana in black. Mrk pogled in ostro opozorilo, da se tako pa tega ne počne. Sam si postreči, namreč. Se odločim, da to upoštevam, morda gre za natreniranega visoko usposobljenega plačanca tajne vinske policije. Odlijem torej vljudno tistega nesojenega mi in še nedolžnega, nedotaknjenega pol požirka traminca. Zdaj sva si bot, si mislim, postreženega si vina nisem onečastil svojim nosom ali usti. In če mi bo še kdaj do njegove pokušine, bom takrat pač pridno pomagal povečevati gnečo, dokler dama čez mizo ne najde časa zame in za moje želje. A črno maskiranemu orjaku šele to moje odlitje, šele ta moja vrnitev situacije v začetno stanje zares poveča promet po žilah in čas je, da se izgubim med množico. In se. In razmišljam, kje bi šele bil, namesto na njegovi črni listi (ali bi sploh še bil?), če bi tisti vzorec vina, povohal, poskusil, požvrkljal po ustih in potem, trenutno namreč degustiram, izpljunil, namesto odlil. Izpljunil! In kaj šele, če bi recimo izrazil o vinu, drugačno mnenje, kot ga ima ta v mož v črnem. Kakorkoli, ob večernem srečanju z drugim današnjim Urošem se mi nasmehne nepričakovana sreča in z Barbi preko njega prideva do sobe pri sicer popolnoma zasedenem bližnjem Firbasu. Večerja in spat.
 

Negova. Zvečer. Povsem nenačrtovan posnetek, brez iskanja motiva, le za takojšen prikaz Urošu, kaj zmore novi fotoaparat. Posnetek iz roke v gosti temi. Preko 100.000 ASA. Sicer pa 20 mm, F/2,8, 1/50 sekunde. Za silo torej uporabno tudi v precej ekstremnih razmerah.

 
Po kmečkem zajtrku in srečanju s Stojanom, ki je bil včeraj del poznejše večerne ekipe, zjutraj v Radgono, na sejmu se imamo dogovorjeno sestati z Danilom, a ga ob dogovorjeni uri še ni na dogovorjenem mestu in ga tudi kasneje ni in še kasneje tudi ne in po nekaj pokušinah predstavljenih vin se z Barbi odločiva, da dogovorjenega sestanka pač očitno ne bo. Po pogovoru z Jankom ob prebrancu glede nadaljnjega oblikovanja za njegova vina in ko Jernej pove, da bo kmalu poslal dimenzije za promocijsko stojnico in da se je odločil tudi glede vizitk, in ko ga slučajno zagledam in mi kapne in torej mimogrede za revijo počim še Željka, po dežju odlavfava do avta in se na poti domov ustaviva še pri Leonu, ne pri onem od včeraj, kjer ruknemo enega krasnega več kot polnoletnega renca, drugega enakega mi potem stisne pri odhodu v roko, in se v grobem dogovorimo glede petkovega Nepozabnega večera pri Bjani.

V sredo seveda običajna štala na firmi, itak, dodatno Anitin novi računalnik še vedno ne dela kot bi moral, zarota softverskih monopolistov in računalniške industrije nasploh, na poti iz Sežane v Radeče se oglasi Darjan in predebatirava možnosti za tisk pri njih in za njihovo promocijo, popoldan z Barbi na Obalo, štartava dovolj zgodaj, da skočiva najprej do Andreja, pogledamo predloge etiket za nove polnitve, jih potrdi, pijemo svežo macerirano malvazijo, pokomentiram njegovo alkoholizirano malvazijo in kmmm, ja sivi pinot smo doma tudi poskusili, pa nisem povsem prepričan, ali je to bilo to, prinese flašo, natoči in ja, to je to. Jebenti, barva nekje med cvičkom in modrim pinotom, vsi sivi, če že kam, so mi doslej vlekli bolj v baker in zdaj zaradi tega Andrejev dvom glede sorte, pa mu ja menda niso v trsnici po pomoti modrega prodali, gremo med trte a tam ni dvoma: je sivi.

Pokliče Matjaž, je že na poti proti domu, se torej z Barbi od Andreja odpraviva tja, etikete so OK, naberemo vzorce za naš arhiv, zadovoljen je, pijemo malvazijo, pogledamo za naprej še par detajlov, se pomenimo glede letaka, za olja in žganjice pa bo dobil najprej vzorce stekelnic in se potem lotimo etiket.

Četrtek, Anita med drugim pripravi svoj komentar spletne strani, jaz dodam svojega, pošljem Davorju, dobim SMS – nekaj ne štima, pošljem še enkrat, dobim SMS – zdaj je OK, ko predebatirajo se slišimo (Sve O.k.nakon sta procitamo i prokomentiramo vase sugestije javit cemo Vam se.), Tomiju poiščem, izberem, pripravim in pošljem njegovi Flaviji včeraj obljubljene tri slike jastogovega karpača za eno italijansko revijo, popoldan k zdravniku, hrbet še vedno boli, dohtarca mi podvoji predpisano dnevno dozo naklofena in eno tableto naj vzamem kar takoj in potem v Bovec do Sande zaradi zoba, ki se oglaša že dva ali tri tedne, Barbi se zagrebe prva za pregled in medtem mi med obdelavo zobnega kamna kapne in se potem na Sandinem stolu potrdi, da je tisti naklofen krepko prijel in močno drži in Sanda ne more ugotoviti, katerega zoba naj se loti. Zato pustimo kot je, počakamo Aleksa in se potem na terasi z razgledom na Rombon in vzhajajočo luno lotimo večerje in enega zrelega rdečega Allegrinija, menda zadnja Aleksova flaša, in končamo okoli polnoči, treba je še do doma, zato tokrat le z enim od Aleksovih odličnih viskijev. Kot vedno pijem primerno redčenega in ne premrzlega in uživam v šotni, dimni aromatiki. Niti cigare ni treba.
 

Jastog. Posneto lani decembra, slučajno, mimogrede, ko smo namensko snemali nekaj drugega. 20 mm, F/5, 1/13 sekunde. Osvetljeno z modelirnimi lučmi studijskih flešev, da sem lahko dovolj odprl zaslonko za ne preveč globinske ostrine.

 

Petek. Pospim, zamudim na šiht, a hujših posledic ni, vsaj ena dobra posledica direktorstva, oddelam svoje, med drugim odpošljem Janji predloge vizitk in Andreji grob izbor fotk ponedeljkovega Marofa za Papageno in šibneva z Barbi popoldan v Brda, najprej v Medano, pri Klincu pred peturnim predavanjem počim Sandra Sangiorgija, urednika italijanske vinske revije Porthos, ni pretirano kooperativen, zato ga kar ovekovečim tam in takšnega kot pač je, pustim za Barbi, ki ostane na predavanju, avto pri Belici, pogledam, če kje opazim Zlatka da ga vprašam, če ima kaj proti, pa ga ni, pokličem Leona, me pride iskat, preloživa opremo v njegov avto in čez dobro uro že prihajajo prvi gostje Nepozabnega večera pogledat, ali je se dejansko stanje pri Bjani ujema s tistim, kar je Miran Leonu povedal za intervju v zadnji številki revije Vino. Ali pa zaradi česa drugega. Zasedba tudi tokrat polna, družba kot običajno prijetna, klepetava, radovedna.
 

Sandro. Ker za posnetek ni želel stopiti ven, na zrak, sem ga z devetih metrov počil kar med pripravo na predavanje. 180 mm, F/8, 1/3 sek, fleš.

 
Večino večera sta Petra in Miran zastavila kot stoječ program, ni videti, da bi to koga pretirano motilo, a proti koncu se vseeno prileže tudi nekaj posedanja. Čeprav ni nikomur težko vstati in si postreči (samopostrežno, brez posledic, onega orjaka iz Negove ni med nami) katerega od šampanjcev, ki jih je na koncu prisotnim za primerjavo zaradi različnosti, ne za tekmovanje s svojimi peninami, izbral in dal na voljo Miran. Po njegovem brutu, roséju, šestnajstletnem dan prej degoržiranem povsem suhem Cuvéeju prestige ob Bachovi glasbi, in še po čem, če od vin ostanem samo pri mehurčkih. Doma sem tokrat okoli dveh zjutraj, dostavi me Primož, dopoldan sprejmeva z Barbi še krajši obisk, sprehodiva jih skozi vinograde, zdaj se najlepše vidi, od kod vina Piana, in zakaj so lahko takšna kot so. Potem se vlije.
 

Leon na nepozabnem vinskem večeru revije Vino pri Bjani pojasnjuje, kako nastane penina. In v čem se razlikuje od šampanjca. Recimo. 28 mm (končno sem dobil tudi objektiv, ki mi na polnem formatu ekvivalentno nadomešča 20 mm objektiv s porezanega formata, z njim se namreč v takšnih situacijah počutim najbolj domače), F/13, 1/40 sek, fleš. Sliko včeraj pošljem Leonu in ga povprašam, ali je na njej dovolj lep. Odgovor? "Lep??? Nujno k okulistu! Je pa lepa slika, lepa flaška, lep ambijent, Leon v dobri družbi ... v bistvu lep." Tragično pri vsem skupaj je, da glede tistega o mojem okulistu niti ni zgrešil.

 
Kolo mi tudi ta teden še miruje, hrbet še opozarja nase, menda sem si hudo vnel eno od mišic, ko sem pred tedni s polnim rukzakom na hrbtu odkolesaril na Svetega Martina, kjer sem dan prej tam brez fotoaparata zasledil vabljivo svetlobo za en prijeten motiv. Tako potem včeraj zvečer za rekreacijo obhodim z mlajšim mladičem naše vinograde in za Barbi končno posnamem nekaj letošnjih grozdov.

 

Sauvignon Piana 2010. Barbi drži grozdje v senci, da neposredno sonce ne bi po nepotrebnem skurilo arom. 105 mm, F/3,5, 1/50 sekunde, 2 fleša.

Sovinjoni

 
Prihajajo. Sauvignoni. Na revijo Vino. Po štiri in štiri in štiri in štiri flaške. Za sedem najboljših po izboru … hmmm, ne povem imena, in sedem najboljših po izboru … hmmm, ne vem imena. Še ne. Kot je bilo sicer že pojasnjeno, a še enkrat: vsak vinar, trgovec, uvoznik … lahko seznani izbrana poznavalca s sovinjonom na našem trgu. In če to želi.
 

Sauvignon. Vipavska dolina. Piana. 2009. 105 mm, F/11, 1/60 sek, fleš.

 
Tistih, ki se v izboru sedmih najboljših, torej v reviji, preprosto ne želijo videti, je verjetno malo. Zelo malo. Če sploh kdo. A recimo.

Nekaterim je vseeno. Zakaj pa ne.

Ostanejo torej tisti, ki to želijo. In med tistimi so na eni strani oni, ki kljub morebitnim zadržkom, morda zaradi nestrinjanja s katerim od prejšnjih izborov, vseeno odločijo, da si je dobro s štirimi steklenicami vina povečati možnosti. Biti med najboljšimi sedmimi pač običajno nikomur ne škodi prav pretirano.
 

Sauvignon. Trgatev. Haloze. Pintarjevi. 2009. 20 mm, F/5,6, 1/100 sekunde.

  
Na drugi strani se mnogi nesodelujoči tudi želijo videti s svojim vinom med sedmimi najboljšimi, a vseeno ostajajo na svojem. Pri nesodelovanju. Nekateri preponosni, prezirljivi, drugi morda ignorantski, tretji skeptični. Nič narobe. Morda se bo kateri od poznavalcev vseeno spomnil na njihovo vino. Morda pa se bo raje odločil za kak prepričljiv sauvignon v ustih, namesto za onega, sicer odličnega, a iz morda že obledelega spomina. Kdo bi vedel.

Dedlajn za dostavo vin je prihodnjo sredo. Po ena flaša za vsakega poznavalca, ena za fotografiranje, ena za rezervo (čep …), skupaj štiri. In to je vse.

Prazna flaša: Zlatan Otok, Zlatan plavac 1991

 
Tole zna biti krivično, izbor flaše namreč, na dopustu smo jih izpraznili kar nekaj, marsikatero z užitkom, prvi večer sva z Barbi zdegustirala vsa Zlatanova bela vina z rosejem vred in bogdanuša je ena zanimiva zadeva, ob dobrih enajstih odstotkih alkohola ima kar štiriindvajset ekstrakta in je hkrati lahkotna in polna, pošip je po dalmatinsko eteričen, vem zanj od prej in ponovno izvem, da je letnik malo zbezljal s hlajenja in se mu to pozna, a Zlatan pravi, da je bil prejšnji pa nekoliko preveč delikaten in se je celo leto spreminjal da si ga komaj spoznal od ene do druge degustacije in da je s tem, ki ga vrtim v kozarcu v tem smislu bolj zadovoljen in tako dalje do roseja iz pol plavca in pol shiraza, katerega si določim za najboljši Zlatanov rose in potem pride Zlatan mimo in pove, da je to njegov najboljši rose doslej in smo ta rose potem kar cel dopust aperitivno pili, z malce več raztopljenega CO2 za dodatno svežino bi bil kar nadprimeren, potem sva naslednji dan šla počasi še čez vsa rdeča od crljenaka ki so ga doma skoraj pozabili in je v Ameriki postal zinfandel in potem v Italiji primitivo, in je poleg dobričiča eden od staršev plavca malega in za katerega je pred leti, ko so vse to genetsko dokazali, hrvaški kalifornijec Mike Grgić ponosno natisnil reklamno razglednico po kateri se zinfandel, torej crljenak, pravilno izgovori sirl-yen-knock. Nekaj pomislekov mi pri njem, pri sirl-yen-knocku, vzbudi ostanek treh gramov cukra, gram gor ali dol, sicer je lepo saden in se fino pije. Od ostalih rdečih užitkarsko ostaja v spominu Zlatan plavac barik, pa za njim Grand Cru, ki je tokrat manj prekurjen in mehkejši, dovolj saden in se da z njim lepo poplakniti svežo divjo tuno z žara, če se gre še naprej, pa tako ali tako ostane le še Zlatan Porat, ki je lepa pozna trgatev crljenka, ali prošek, ki je pač prošek.
 

Nekje doma v kleti bi morala ležati še ena takšna steklenica. Polna. Upam.

 
Sedimo v nedeljo pri večerji – Slovenci se grupišu (slučajno) – in potem, ko po marsičem pred njim izpraznimo plavac barik in je že na poti na mizo naročena flaša Grand Cruja, in potem, ko hoče Zlatan od omizja izvedeti, kako bi bilo njemu ime v Sloveniji in se ne strinja da bi bil Zlatko, Zlatko je lahko tudi tam kjer je, ker je to drugo in tudi tamkajšnje ime in potem pač določimo, da potem pač ne more biti Slovenec in da naj kar ostane to kar je, pa še priimek Plenković mu lahko ostane, in ko Zlatan ki ni Zlatko, vidi, kako smo pridni, vpraša kaj bomo zdaj. Jednu arhivu? Koju? Ostali so vljudno, previdno ali modro tiho, pa butnem, kar me je mučilo že nekaj časa: devedesprvu. Oba veva, kaj imam v mislih. Zlatan plavac enaindevetdeset. Zlatan se zareži in ko že držim odprt grand cru nad svojim kozarcem, mi na mizo postavi flašo z ofucano etiketo in odpirač. Evo ti. Zamašek, dolga leta neprestano na dolžnosti, se mi v prvo zlomi, drugo polovico potem uspešno izvlečem, povoham, uf, zdržal je, pred mano zdaj še karafa, pogledam Zlatana, jaz raje ne bi dekantiral. Kako ti je drago … Torej ne bom, ni mi do tega, da kisik zlomi, kar je morebiti ostalo od vina, ki ga še danes nekateri hrvaški vinski kritiki omenjajo kot najboljše, kar je doslej prišlo iz katere od hrvaških vinskih kleti. In ostalo je od njega, hmm, mnogo. Več kot mnogo. Ni le dober za devetnajstletnika, preprosto dober je. Nihče od omizja se ga že zaradi radovednosti ne brani v prvo, jasno, nihče se potem brani kasnejšega dolivanja. Barve se ni prav dobro videlo, ura je pozna, luč slabotna, v ustih presenetljivo saden, odhod na brusnice. Potem Zlatan šokira s podatki, ki sem jih že pozabil. Samo dva dni maceracije. In nobenega lesa. Samo inoks. Spomnim pa se tunela, kjer je v svoji mladosti zorel sedemdeset metrov pod zemljo.

Dopustniško

 
Na vratih studia piše, da smo zaradi dopusta zaprti do ponedeljka in tako uradno tudi še vedno velja in naše napovedano skorajšnje ponovno odprtje nima nobene zveze z Donatom Mg. Tjaša namreč pridno gara že od predvčerajšnjim, jaz in Anita se pa tudi dogovoriva, da danes dorečeva nekaj odprtih zadev da jih lahko oddamo v tisk. In jih dorečeva.
 

Galeb. Posnet s trajekta. In malo pogoljufan. Popravil sem mu namreč izrez. Odrezal sem nekaj odvečnega ozadja. Ptiča sem v mislih sicer prepričeval, da bi mi letel kaj bližje od teh trinajstih metrov, pa mi ni. Jaz pa tudi nisem s palube poletel do njega. Poln format novega fotografskega strojčka namreč za razliko od mojih dosednjih digitalcev spet pomeni dejanske goriščnice objektivov. Na cropu mi je teh 300 mm pomenilo 450 in bi bila slika približno taka že sam po sebi. Ne bi pa mogel pri optimalni občutljivosti toliko zapreti zaslonke in doseči hkrati dovolj kratkega osvetlitvenega časa. In z avtofokusom sem se razmeroma uspešno poigral. 300 mm, F/7,1, 1/2500 sekunde.

 
Pošljem danes mimogrede Jošku še inkriminirani PDF, ki ga očitno ne more odpreti če je narejen iz risarskega programa, tako pač domnevam, imeli smo pred časom že podobno težavo z eno od strank, vstavim torej tisti isti PDF v program za prelom besedila in ga še enkrat naredim od tam in seveda meni izgleda enako kot prej, Jošku pa se obnaša precej drugače, sporoči namreč, da ga zdaj lahko odpre. Za vsak slučaj sem mu pa tako ali tako zdaj poslal še JPG in tega lahko zanesljivo vidi. Potem popoldan sporoči, da se s poslanim konceptom strinja, dal je že v štartu proste roke in lahko je tudi do neke razumne mere provokativno in torej delamo dalje spletno stran za njegov kis. Brošurica o istem kisu je pa menda tudi okej, upam, poslal sem mu jo z zadnjimi malenkostnimi popravki vred a je v bistvu nisem poslal, pozabil sem jo namreč pripeti emajlu, pa sva to potem tudi uredila in zdaj upam, da ta moja zmedenost ne izhaja iz prekratkega dopusta, temveč iz dejstva, da sem tu, pa raje še ne bi bil. Kar pomeni, da naj bi mi sčasoma šlo na  bolje. Recimo.
 

Plavac mali. Se mi zdi. Ker bi tam težko bilo kaj drugega. Za razliko od muškata v sosednjem vinogradu seveda še ni zrel, niti še ni povsem obarvan. Na sliki se ne vidi, da me je prejšnjo noč v vrat vsekal heksenšus in sem leže med trtami z napol dvignjeno glavo tresoče in tiho preklinjajoče čakal, da se napolni fleš. Notranjega odseva sonca v objektivu pa resnici na ljubo zaradi istega razloga in zaradi švica, ki je zalival oči, tudi nisem opazil. Mea culpa, jebat ga. Se prihodnjič, morda že letos, bolj potrudim. Sem pa vseeno zadovoljen, da mi je hkrati uspelo ujeti grozd in morje v ozadju. 20 mm, F/16, 1/250 sekunde, fleš.

 
Dopust je vsekakor bil dobrodošel in je bil na trenutke tudi prijeten, toliko bolj, ker ga lani ni bilo in ker je marsikaj kazalo na to, da ga tudi letos ne bo. Pa je, kot rečeno, bil. Izkoristil sem ga za igranje z novim fotoaparatom, vedno bližja sva si, čeprav mu nekaj malenkosti še zamerim in mu jih nemara bom tudi še čez mesece in leta, njegov predhodnik ni bil in še vedno ni od muh in kaže, da bo za vsak slučaj in tudi za povsem določne naloge kar ostal pri hiši. Torej pri meni. Čeprav tudi mladiča kažeta nekaj apetita po njem. Z mojo prejšnjo rezervo pa se je ukvarjal s hormoni prenabit živce parajoč pubertetni mladič, ki za razliko od njegovega menda študirajočega starejšega brata ni smel ostati doma. Maja ga ob prihodu po njegovem pozdravnem momljanju in mlahavem stisku roke lepo in zelo natančno zadela: ima sliku, nema ton. Pa še ta slika je bila pretežno nepremična.
 

Zadetek na loteriji. Recimo. Devet slik na sekundo, predvidevanje kam nastaviti ostrino za razbiti val, doseganje dovolj kratkega osvetlitvenega časa za zamrznitev motiva ob hkratni dovolj zaprti zaslonki, da se dogajanje ujame v polju ostrine. Podobne tehnične zahteve kot pri zgornjem galebu, le še bolj radikalne, ker je manj možnosti za predevidevanje dogajanja in ukrepanje v pravem trenutku. 85 mm, F/10, 1/3200 sekunde. In nekaj sreče.

 

Nekaj posnetkov sem študijsko seveda temeljito zajebal kar zaradi lastne neumnosti, ne gre recimo polarizatorja čez UV filter našravfat na dvajsetico in pričakovat da se bo na polnem formatu delal neopaznega. Vidi se ga v vogalih, definitivno se ga vidi, zelo se ga opazi, vse te posnetke sem danes kar pobrisal. Nekaj ostalih fotk iz te dopustniške dobe morda vseeno ostane v arhivu, če nič drugega katero od njih morda uporabim v katalogu, na katerga Zlatan ni pozabil, ga je pa prestavil na prihodnje leto, ko bo dokončno razširil marino in restavracijo v njej.
  

 

Podobno kot zgoraj, a tokrat 180 mm, F/18, 1/1000 sekunde.

 

Z Davorjem, enologom, sva pa po pregledu slikovnega materiala in stanja spletne strani tudi sklenila neskriti pakt z namenom, da uredimo kar bi že morali in je bilo že naročeno, pa je vedno na njihovi strani zmanjkal kontaktni operativec z nekaj lastne iniciative. Ker zdaj naj bi to bil on. Zlatan se tudi strinja in ga na koncu po zadnji večerji s kozarcem prošeka v roki še vprašam, kako umivajo kozarce v restavraciji. Ker kozarci za mirno vino (precej tega smo si med ostalim pri večerjah seveda tudi privoščili) so na pogled prej sprejemljivi, morda kdo ne verjame, a to zanesljivo drži, na kriglih za pivo se pa hitro vidi, če niso poštimani v nulo. Zlatanovi zdaj so. Kot komaj kje v naših krajih. Nobenega mehurčka v pivu. Niti enega. Kar mi, petek trinajsti je, namesto kosila pomiri tudi povečan promet po žilah zaradi ta dan prebite gume po ogledu nove makadamske bližnjice do mesta, ki pa se je včeraj zjutraj pri premiku na trajekt vseeno ne poslužimo. Ne glede na to, da je tamkajšnji vulkanizer po naši prvi vožnji po njej spodobno opravil svoje delo.
 

Pa še nekoliko mirnejši motiv. Horizontalno šiftanje objektiva ob odprti zaslonki je ravnino ostrine položilo približno po meji sončnega odseva. 85 mm, F/5,6, 1/8000 sekunde.

Butl

 
Ležim. Dopust. Končno. Nov fotoaparat. Končno. Z očali, dvignjenimi visoko nad obrvi, da lahko ostrim na črke, EMŠO, se prebijam skozi dobrih 400 strani natisnjenega špeha, navodila za uporabo, in v nekem trenutku tam razloženega postopka neke nastavitve ne razumem popolnoma, preberem ponovno, zdaj razumem še malo manj, res je bil skrajni čas za dopust, spustim očala nazaj na nos, motijo mi branje a se trudim, EMŠO, še enkrat poskusim prebrati in ne, nisem tako zelo utrujen. Preprosto ne razumem. Izpustim to poglavje. Se vrnem nanj kasneje. In še vedno ne razumem. Fotograf pa tak … Butl!
 

Z novim aparatom seveda tudi praktično trenirava, nisva si še povsem na ti, upravlja se ga sicer zelo podobno kot dosedanjega, zaradi večjega formata pa so koti objektivov širši in vse skupaj mi še ni povsem domače, nisem še povsem sproščen. A se privajava in napredujeva. Nadaljujem tako včeraj z že prikazano motiviko. Obarvanje grozdja se je začelo, tole je spet sivi pinot, merlot je že rdeč in oba z malvazijo že prepuščata svetlobo. Merlot je seveda kmalu ne bo več. 85 mm, F/4,5, 1/20 sekunde, fleš. Objektiv nagnjen tako, da je ostrina po globini še bolj selektivna, kot bi bila sicer.

 
Nakar opazim, hvalabogu, zanimivo podrobnost in ne, to ne more biti naključje, delovanje tega fotoaparata smejo do popolnosti očitno razumeti samo posvečeni. Oni, ki odkrijejo skrito kodo razumevanja navodil in jaz sem morda med njimi. Razmišljam, da bi knjižico razstavil in jo nazaj sestavil po svoje, pa potem raje samo ponovno preberem prej nerazumljeno z upoštevanjem dešifriranega algoritma. V navodilih si namreč strani sledijo nekoliko zagonetno. 168, 171, 172, 169, 170, 175, 176, 173, 174, 179, … In glej ga no, zdaj ono navodilo razumem. Ali pa sem tako utrujen, da se mi tudi to samo zdi.
 

Tudi dolzmetano sem že pokazal. Nič novega. Razen tega, da se je Barbi po včerajšnjem obhodu vinogradov odločila, da bomo postopek ponovili. Še vedno so za želeno kakovost letošnjega vina trte po njenem mnenju preveč obremenjene. Na sliki dolvržena malvazija. Krasno grozdje. Včeraj popoldan. 105 mm, F/14, 1/50 sekunde.

Dolmetanje

 
Lani je Ljubo tak čas prišel resno povedat, da je nespodoben. Vinograd. Naš vinograd. Ne vem, ne spomnim se, ali je šlo prav za ta izraz, za nespodobnost, morda je rekel škifo, bistvo sporočila se je vsekakor nanašalo na zgražanje menda mnogih vaščanov in njega osebno nad količino dolzmetanega grozdja. Oziroma nad dolmetanjem nasploh. Kar je Barbi določila in izvedla kot ukrep za boljšo preostalo malvazijo. In merlot. In sauvignon. In tistih nekaj trt sivega pinota. Buteljka na trto. Približno. Marsikje tudi manj.
 

Dolvržen grozd sauvignona. Včeraj proti večeru. 105 mm, F/5,6, 1/30 sekunde.

 
Nad vinom se potem Ljubo ni zgražal. Nasprotno.

Sivi pinot je medtem začel dobivati barvo in letos se, morda ravno zato, tudi nad aktualnim dolmetanjem, tast ne pritožuje več. Vsaj ne javno. Morda se nam prihodnje leto celo pridruži.
 

Včeraj proti večeru. Nedolvržen grozd sivega pinota. Obarvanje se je začelo. 105 mm, F/5, 1/80 sekunde.

Prazna flaša: JNK, rebula 2006

 
Zaradi dopustov v naši prehranjevalnici nam včeraj spet grozi, da ostane studio brez kosila in se  žrtvuje Barbi, ob enih naj bomo na vrtu in seveda smo, skočim v klet, prinesem iz hladilnika penino, a me gostiteljica pošlje po nekaj maceriranega. Sicer sem še vedno prepričan, da bi bila moja izbira tudi povsem ustrezna, a z dokazovanjem bi se znalo zavleči polnjenje krožnikov in podaljšati stanje ekipne lakote in pač, pametnejši odneha, grem še enkrat med flaše. Med primerno ohlajenimi najdem tega JNKa, kar naj bi menda iz nemškega jung, zaradi mladostnega Boleslavovega prednika častitljive starosti, pomenilo mlad. Boleslav je pa tisti Mervič, ki mi je držal ono bogomolko, ki sem jo s fotoaparatom ovekovečeno uporabil na etiketi Jordanovega caberneta.
 

 
Za ta letnik zmeren alkohol, 13 %, mineralno, polno, krepke solze leno polzijo po steni kozarca, zrelo (močno zamerimo, da tale flaša ni bila magnum :-)), lepo odležano a ne še starikavo večplastno vino slamnatih odtenkov. Podrobnejši opis? Eh, ja, ostal je zgolj vtis. Uživaški. Več žal ni zneslo. Prehitro prazno. Danes zdaj potem za tale zapis še zgornja fotka izpraznjene flaše.

Jagode

 
Si ogledujem flašo vina. Merlot 2009. Zdaj piše:
Imported by blablabla (USA – to ne piše, a razberem iz ostalega).
Bottled by blablabla, Slovenia.

Product of Chile.

Pošlješ vino nekaj tisoč kilometrov čez Atlantik, ga sflaširaš in ga pošlješ nekaj tisoč kilometrov nazaj čez Atlantik. In zvečer pojamraš zaradi popoldanske toče, ki je morda posledica domnevnega segrevanja ozračja.

Košarica španskih vrtnih jagod brez okusa v slovenskem hladilniku ni v ničemer prav daleč od zgornje zgodbe. In še marsikaj drugega ne. No, vsaj product (izdelek) in ne produce (pridelek), je napisano na zadnji etiketi tega našega merlota.

Prazna flaša: Marjan Simčič, Opoka, sauvignon blanc 2006

Kot bi me nekaj še posebej privlačilo v Marjanovih sovinjonih. Tole Opoko odprem po januarja izpraznjeni Marjanovi selekciji 2007 pred dnevi po enem ravno tako briškem vinu, polnem hvale in samohvale, ki sva ga z Barbi sicer dan prej spila, a prav steklo nama ni in ni, spominjalo me je na z maslom premazan rahlo pekoč hrastov parket.

Marjan Simcic - Sauvignon Blanc - Opoka -1891 --

Najhladnejši letošnji julijski večer je bil, pogled na krožnik mi misli napelje na nekaj krepkejšega, nekaj Marjanovega bi bilo morda ravno pravšnje, situacija v kleti je trenutno nekoliko nepregledna, a karton Opoke vseeno hitro najdem, izvlečem sauvignon, in vino v flaši in v ravno primernih kozarcih, da se vino razživi a še ne udide po svoje, nama z Barbi potem res ni dolgo trajalo. Barva intenzivna, maceracija, seveda, vino lepo okroglo, kljub zrelosti odbranega grozdja in kljub posledičnim 14 % alkohola še vedno sortnost, sovinjonasta pikantnost, mineralnost, pitnost. Les nikakor ne prevlada, lep je in lepo je usklajen z ostalim. Užitkarsko. Lepo počasi, kozarec za kozarcem.