Marijan Močivnik – Močko

 
Na petkov večer, omenjen v zapisu, ki je zaradi forme tega bloga iz prejšnjega postal naslednji, se je pri večerji potem, heh, ja, res pila rebula. Večinoma. Ker ta predstavlja spodoben delež osnovnega vina za tokratne penine. Ni pa bila na mizi, kot sem napačno napovedal. Skočiva namreč z Barbi tisti večer do restavracije Grad Krombek in se tam na terasi, nekajminutna nevihta je večer lepo ohladila, stoje pomenkujemo in ob Aleševih morsko obarvanih jedeh pijemo Medote in se pomenkujemo, občasno kdo prisloni zadnjico na katero od blazin na zidku ali stopnicah in se pomenkujemo. Okoli ene zjutraj, po hobotnici, ki jo Aleš pred nami dokonča na žaru in po osvežilnem sorbetu, poberem za fotkanje za tale zapis enega od izpraznjenih magnumov Medota 2000 in zaključim.
 

Aleš z nabodalci hobotnice. Eden zadnjih tokratnih poskusnih posnetkov z Julijanovim polnoformatnim aparatom. Visoka občutljivost (več kot 25.000 ASA), 20 mm, F/10, 1/8 sekunde. Ne splošno, v nekaterih primerih pa vseeno uporabno.

 
Težko ocenim, koliko tega vina tekom večera počasi skonzumiram sam, celega litra in pol zanesljivo ne, treba je še domov peljat, vsekakor pa mi kozarec nemalokrat osvežijo z njim in ne branim se ga,  lepo teče ob pomenkih in lepo teče ob ponujenih jedeh. Simon pove, da je to še povsem nonotov, Zvonimirjev pridelek in doda, da je to verjetno najboljše, kar imajo trenutno v kleti, ostalo je nekaj teh steklenic, ni se prav trudil z njihovo prodajo in je tudi ceno dovolj visoko nastavil, da se jih ni prekmalu in predivje razgrabilo. Našteje še nekaj njihovih mlajših penin, bolj aktualnih letnikov, od katerih pričakuje še več, a tale 2000 magnum je, se strinjava, krasen in spet debata o tem, zakaj magnumi zdržijo toliko dlje in toliko lepše od klasičnih tričetrtliterc. Lepa, mehka, polna, harmonična penina, mehurčki drobni, nežni, dolgo se sproščajo. Zrelost a ne starikavost, lepo prenese v kozarcu tudi stopinjo, dve ali tri nad optimumom. Brut. Manj suh, slajši od poznejših Medotov, manj suh tudi od tistega, kar mi praviloma med penečimi vini najbolj sede. A uživam in si ga vseeno predstavljam v svoji vinoteki. Ni razloga, da ne bi zdržal še leto, dve, tri …