Marijan Močivnik – Močko

 
Pred meseci mi pri zaposlitvi Tjaše v opis njenih del in nalog ni uspelo podtakniti tedenske peke kremšnit za Studio Ajd ali vsaj samo zame. Morda mi to uspe z Anitnimi piškoti. Zadnjega od današnjih sem uspel po šihtu na hitro ovekovečiti zgolj zato, ker sem, kljub Primoževi nepričakovani premoči v hitrostno-količinskem konzumiranju, po kosilu uveljavil šefovsko pravico in ga odločno preložil na svojo mizo. 
  

Smrkec, Avatar-cookie ali, če hočete, Gremlin ... je po tem ovekovečenju izginil neznano kam. Potem sem se odpravil domov še jaz.

 
Ko sem na zadevo že pozabil, je iz Španije marca priletelo sporočilo, da so za objavo v knjigi Basic Pack (o oblikovanju embalaže) izbrali tudi naš design opreme vinske steklenice, v bistvu etikete, za Jordana. Cigoja. Iz Črnič. Arkade. In da naj jim pošljem fotko visoke ločljivosti. Pošljem. Knjiga pa izide maja. Potem, ko so jo najprej napovedali za april. Nakar konec aprila pošljejo podatke v pregled in majski izid mi postane rahlo sumljiv in res sporočijo da bo to julija. Kar jim očitno uspe. Potrdim lahko namreč prejšnji teden, da naj mi kar pošljejo pripadajoči mi brezplačen izvod, kar pomeni, da jim bom zanj plačal poštne stroške, naročim dva izvoda, dodatnega za Jordana pač seveda plačam, domnevam da bo vesel, pa pride danes po pošti samo en izvod. Eh, ja. Mu nesem mojega ob priliki pokazat.
 

Danes prispeli špeh. Dobrih tristo strani. Mi na strani 232. Poglavje Beverage.

 
Na etiketo caberneta s trt, ki po Jordanovih trditvah petnajst let niso bile obdelane, pisal sem že pred stekleničenjem o njem, umestim lani fotko, ki sem jo posnel ob trgatvi tega grozdja, bogomolka na njej krčevito drži grozdno jagodo, Boleslav mi pa s to bogomolko maha pred objektivom. Pretiravam. Prijazno mi jo je držal kar se da mirno. Po Jordanovem OK Anita nekajkrat, no, nekaj desetkrat s tušem in flomastrom in še s čim na roke napiše besedilo (datum trgatve in torej datum nastanka fotke in še nekaj drugih pojasnil). Izberem najprimernejši rokopis in ga počim čez fotko in pripravim za tisk.
 

Fotki so Španci za objavo skrbno pobrisali senčko in jo, polliterco, umestili v knjigo enako veliko kot dve tričetrtliterci na isti strani in zdaj tam zraven deluje malce čokato, a jebat ga: poleg tele naše bogomolke je v knjigi samo še en slovenski dizajn. Če nisem katerega po nesreči spregledal.

 
Na petkov večer, omenjen v zapisu, ki je zaradi forme tega bloga iz prejšnjega postal naslednji, se je pri večerji potem, heh, ja, res pila rebula. Večinoma. Ker ta predstavlja spodoben delež osnovnega vina za tokratne penine. Ni pa bila na mizi, kot sem napačno napovedal. Skočiva namreč z Barbi tisti večer do restavracije Grad Krombek in se tam na terasi, nekajminutna nevihta je večer lepo ohladila, stoje pomenkujemo in ob Aleševih morsko obarvanih jedeh pijemo Medote in se pomenkujemo, občasno kdo prisloni zadnjico na katero od blazin na zidku ali stopnicah in se pomenkujemo. Okoli ene zjutraj, po hobotnici, ki jo Aleš pred nami dokonča na žaru in po osvežilnem sorbetu, poberem za fotkanje za tale zapis enega od izpraznjenih magnumov Medota 2000 in zaključim.
 

Aleš z nabodalci hobotnice. Eden zadnjih tokratnih poskusnih posnetkov z Julijanovim polnoformatnim aparatom. Visoka občutljivost (več kot 25.000 ASA), 20 mm, F/10, 1/8 sekunde. Ne splošno, v nekaterih primerih pa vseeno uporabno.

 
Težko ocenim, koliko tega vina tekom večera počasi skonzumiram sam, celega litra in pol zanesljivo ne, treba je še domov peljat, vsekakor pa mi kozarec nemalokrat osvežijo z njim in ne branim se ga,  lepo teče ob pomenkih in lepo teče ob ponujenih jedeh. Simon pove, da je to še povsem nonotov, Zvonimirjev pridelek in doda, da je to verjetno najboljše, kar imajo trenutno v kleti, ostalo je nekaj teh steklenic, ni se prav trudil z njihovo prodajo in je tudi ceno dovolj visoko nastavil, da se jih ni prekmalu in predivje razgrabilo. Našteje še nekaj njihovih mlajših penin, bolj aktualnih letnikov, od katerih pričakuje še več, a tale 2000 magnum je, se strinjava, krasen in spet debata o tem, zakaj magnumi zdržijo toliko dlje in toliko lepše od klasičnih tričetrtliterc. Lepa, mehka, polna, harmonična penina, mehurčki drobni, nežni, dolgo se sproščajo. Zrelost a ne starikavost, lepo prenese v kozarcu tudi stopinjo, dve ali tri nad optimumom. Brut. Manj suh, slajši od poznejših Medotov, manj suh tudi od tistega, kar mi praviloma med penečimi vini najbolj sede. A uživam in si ga vseeno predstavljam v svoji vinoteki. Ni razloga, da ne bi zdržal še leto, dve, tri … 
 
 

 
Oddana. Danes zjutraj. Revija. Vino. Poletna številka. Zdaj je v rokah tiskarjev, poštarjev in drugih višjih sil vključno z njihovimi dopusti.

Potem, ko je Nina iz njenega predolgega uvodnika prostovoljno črtala svoj izbor sedmih najboljših rebul, jih je v reviji ostalo trinajst. Približno sedem predvidenih in napovedanih Tonijevih in približno sedem previdenih in napovedanih Michelejevih, eno od njih sta vsak med svoje med najboljše izbrala oba, skupaj torej natančno trinajst. Nina se je z eno, prebral sem njen neobjavljeni izbor, ujela s Tonijem. Trije poznavalci po sedem vin, skupaj devetnajst različnih najboljših. Krasno. Krasno? Krasno! Ker nismo vnaprej določili idealne rebule in iskali, katere od dejanskih so ji najbolj podobne. Ker nismo rekli, da je motnost zaradi nefiltracije a priori neželena. Niti da jo želimo. Ker nismo določili, da sme biti rebula zgolj mlada. Niti da ne sme biti. Ker nismo rekli, da dobra rebula zahteva maceracijo. Niti da je taninasta trpkost neželena. Ker smo samo vprašali po sedmih najboljših rebulah. Dva, ki po našem mnenju dovolj dobro poznata dovolj rebul. Ker smo dali pravico, da se razmišlja po svoje. Morda meni katera od sedmih, trinajstih, devetnajstih ali dvaindvajsetih, če prištejem še inkriminirano mnenje Skupine X in pozabim na eno razliko v letniku, sploh ne bi bila všeč. Nikoli. Ali morda samo danes zvečer. Ko bo izbor vina na mizi odvisen od tega, kako se bom takrat počutil, kakšno bo vzdušje, kaj bo na krožniku in kdo se bo pri mizi pridružil. Recimo. In zanesljivo še od česa.
 

Rebula. Lani. Ena od fotografij v prihajajoči poletni številki revije Vino (intervjuju z Miranom Sirkom, Bjana). 105 mm, F/7,1, 1/350 sekunde.

 
Smisel? Vseh tistih trinajst, devetnajst ali dvaindvajset rebul pomeni namig. Mnenje. Vsako od izbranih, priporočenih rebul je vredno poskusiti. In zanesljivo še katero. In se odločiti. Morda za svoj izbor. Za nobeno, eno, dve, sedem ali morda deset njih. Po želji. Kakor in kadar komu ljubo. Vsak ima lahko prav zase. Jaz se bom zase še naprej odločal sam. Namigi mi pa seveda vedno pridejo prav.

 
Mlajšega mladiča je, ne prvič, po konfiguriranju na pol improviziranega studia doletelo poziranje v tehnične namene. Da nisem z Miranom potem pri fotografiranju naslovnice za revijo izgubljal preveč časa z osnovnim razmeščanjem luči. Kar se je izkazalo za dobro. Za zelo dobro. Za nujno potrebno. Ne zaradi časa, Miran si ga je tudi tokrat vzel, koliko je bilo potrebno. Potrebno zato, ker je Miran, tokratni model, približno tak švicar kot jaz in mu je za zadnjo predvideno situacijo preprosto zmanjkalo nepremočenih  srajc. In sva pač počasi spila spila eno penino in končala. Morda se danes zjutraj, ko gredo družinsko na dopust, mimogrede ustavi in poskusiva s frišno srajco še neuspeli zadnji motiv, pa potem včeraj proti polnoči z esemesom javi, da mu ne bo zneslo. Ostajamo pri realiziranem.
 

Jaka. Studijski tehnični test. V glavnem sem z nastavitvami tu že razmeroma zadovoljen, ni pa še optimalno. Preveč svetlobe z desne, roka na levi je pretemna, bela majica pa se na desni strani preveč zlije z ozadjem. Zato sem zadnjo luč kasneje prestavil z desne na levo. Kar sem preveril že na končnem modelu. In se je res izkazalo za boljše. 50 mm, F/13, 1/200 sekunde, 2 studijska fleša. Eden z nameščenim reflektorjem, drugi s svetlobnim oknom.

 
Julijanu so za prihodnji teden, tako mi danes pove, naložili dovolj letenja, da še ne bo pogrešal posojene mi fotografske opreme in se lahko še malo igram. Z veseljem. Kolikor bo časa za to. Čeprav sem se glede dopolnitve svoje opreme bolj ali manj že odločil. Nimam je pa še. Spodnje sem seveda posnel pred prihodnjim tednom.
 

Reka Vipava. Pod Brjami. Tople barvne odtenke prinašajo zadnji sončni žarki tistega dne, senčni deli so hladni, modrikasti. Ostrino, kar mi je bil cilj tega testa, sem z odprto zaslonko po globini omejil in jo z nagibanjem objektiva speljal po drevju na desnem bregu, levi breg je manj oster. 85 mm, F/4, 1/400 sekunde.

Posajeno lani spomladi. Kot sem domneval v prvem zapisu tega bloga (http://www.revija-vino.si/blog/mm/?p=38). Posneto z istim objektivom, kot slika zgoraj, le da sem ostrino pri povsem odprti zaslonki drugače spustil v globino. 85 mm, F/2,8, 1/640 sekunde.

 
Zmagotu tega v bistvu ne morem povedati, ker sem pred meseci od nekoga, ki je izvedel od nekoga, ki je to izvedel iz dobro obveščenega vira izvedel, da z njim, z Zmagom ne govorim. A imam občutek, da tako kot jaz, tudi on tega ne ve. Za vsak slučaj pa vseeno upoštevam možnost, da sva o naju preprosto neobveščena.

Ni pa nobenega dvoma v užitkarsko in hitro izpraznitev flaše Rome 2006 nekega večera, dve prisotni priči lahko to potrdita, ko sva z Matjažem, ki je ena omenjena priča, premlevala osnutke za njegovo etiketo. Ki bi medtem že morala biti natisnjena, pa še ni, ker se je nobena od naših tiskarn ni upala lotiti, Lahi, ki jo znajo narediti, so mu pa menda poslali precej nespodobno visok predračun in bomo, kot kaže, zdaj sprejeto in potrjeno spreminjali. Omenjeno Romo sem tisti večer odprl bolj na slepo, v ilustracijo nekega pozitivnega mnenja, in izbrano vino ga je gladko potrdilo.
 

 
Potem sem šel čez nekaj dni na Planino k Zmagotu, s katerim menda, kot sem že zapisal, ne govoriva a tega ne veva in se zato pač vseeno pogovarjava, ravno je oljko presajal in sem poskusil nabaviti še Romo ali dve, pa šestke ni imel več in sem jo pred dnevi slučajno staknil in naročil pri eni večerji. Medtem ko so navdušenci od tod romali navijat dol v Južno Afriko, je namreč Wessel od tam dol prišel gor k nam in smo tisti večer tako med drugim izpraznili še eno Romo 2006. Zvrst. Tukajšnji, vipavski zelen, menda ne povsem vipavska pinela in tudi ne povsem a dovolj tukajšnja, udomačena rebula. Nekoliko bolj mi je bila ta Roma starikava kot ona prejšnja z Matjažem, morda zaradi skladiščenja, nimam prvič v tistem gostišču takega občutka, a vsekakor še vedno lepa, polna, pitna, prijetna. Dobrih 13 % alkohola je ravno primernih, lesa ne skriva, ga pa tudi ne razdaja. Ob prvi priliki spet preverim, kako se drži.

 
Potem, ko je prejšnji teden v Italiji izšel članek o vinih Piana, pohvalen, seveda, sicer tega ne bi razglašali, je bilo potrebno v skladu s tam objavljenim našim spletnim naslovom na hitro nekaj ponuditi tudi na medmrežju. Moja draga pričakuje od mene angažma v tej smeri. Seveda. In ga tudi dobi. Seveda. Brezplačno. Seveda. Jebat ga. In všeč ji mora biti. Seveda. V petek zmečem skupaj predlog, fotko flaš imam že od lanske jeseni, kontakti, dodamo še spisek ponudnikov, lepo referenčen je, v soboto slučajno in mimogrede sčekiram polico s Piano na kleti pri enem od zapisanih gostincev, več kot pol zelo spodobne količine nedavno nabavljene Piane je že prodal, Anita požegna osnutek, ga potem detajlno dokončam, Primož danes sestavi to našo začasno spletno stran, pogledamo, zemljevidka sta kar nekaj, pozabil sem nanju, vnesem zdaj točne lokacije, Primož poštima še to in objavimo. Www.Piana.si. Več pa, ko bo čas.
 

Piana, začasna spletna stran. Do nadaljnjega under construction. A vseeno vsaj informacija za vse, ki nas sprašujejo, kje lahko Piano poskusijo.

 
Preverim za nazaj in hecno, lani sem ravno dan pred danes pisal o tem istem vsakoletnem naročilu. Državno sekaško prvenstvo lastnikov gozdov. Prispevamo za majice. Vsebino. Za tisk. Za kar potem v studiu dobimo … majice. Ekipno. Razen tisih, ki se jim odpovejo. A takih ni. Letos smo danes oddali. Pravkar. Potem, ko je Andrej sporočil potrebni „potrjujem“. Njegov dodatni „super, je …“, pa po napornem tednu tudi ni bil odveč, priznam. Prej seveda razbijanje glave kot že lani in predlani in leta prej, prvi osnutki, pripombe ekipe v studiu, pa zmečkane skice v smeteh, pa novi osnutki, pa naročnikova potrditev ideje, tudi letos je šlo gladko, potem finalizacija in zapišemo vsak zase želene velikosti majic, odpošljem spisek, pa spet prekladanje in piljenje, detajlov, nadlegujem s tem Anito, nakar končna potrditev in priprava tiskarju in gaaaaas. Letos smo jim namenili varno podiranje. Ker je namreč res tudi, kar smo na takih majicah sporočali pred leti: motorka je nevarna zver. Hudičevo nevarna.
 

Letošnji motiv. Odtisnjen na hrbtni strani majice dobi nekaj dodatnega konteksta. Med tekmovanjem in tudi sicer.

 
Potem, ko so po cvetenju začele debeliti grozdne jagode, so bodoči grozdi vsak dan toliko manj štrleli vsak po svoje, kolikor bolj so z dnevom v dan postajali grozdnati. In zdaj zdravo zeleni in prepoznavni že viseče pogledujejo izpod listne stene in se nastavljajo soncu. In fotoaparatu. 
 

Piana, malvazija 2010. 70 mm, F/2,8, 1/400 sekunde.